Avtorica: Petra Juvančič, na Twitterju jo najdete pod @petracj
Z vlakom se vozim že dolgo. Lepe spomine imam na srednješolska leta, ko smo kot mulci mislili, da je ves svet naš (in prav tako vlak, s katerim smo se vozili v šolo). Po daljšem premoru, ko sem kot »prava Slovenka« ob prvem svojem privarčevanem denarju za slabo desetletje prevoz zamenjala za lasten avtomobil, sem sčasoma ugotovila, da ga ne potrebujem. Če si izračunaš stroške registracije, zavarovanja in vzdrževanja ter ne nazadnje porabljenega časa za pot in iskanje ter stroške parkirišča v centru Ljubljane, kaj hitro ugotoviš, da je to nesmiselno. Javni promet ima lahko kopico prednosti: na delovnem mestu si hitreje, na poti lahko kaj prebereš. Obenem se mesto s kakovostnim javnim prometom razbremeni pločevine, zrak je manj onesnažen itd. Ampak…
Gremo z vlakom
Kot je zadnje čase tipično za našo državo, stvari še zdaleč niso tako zelo enostavne, saj smo tudi na tem področju enostavno zaspali. Ko vidim kakšnega strokovnjaka na televiziji govoriti, da bi bilo treba spodbujati vožnjo z javnim prevozom, bi ga povabila, da se kak teden z mano vozi z vlakom in teorijo preizkusi v praksi. Neverjetno, koliko nenavadnih peripetij lahko doživiš, še posebej, če pričakuješ, da v 21. stoletju in v sodobni državi to funkcionira kot pesem. Ker ne.
20 let isto
Prva ugotovitev je, da je na naši progi vlak (t. i. »Kamničan«) še vedno isti, kot je bil v časih, ko sem hodila v srednjo šolo. Isti, ne enak. No, morda so vmes na novo oblazinili sedeže, vsekakor je pridobitev tudi gumb za odpiranje vrat (namesto nerodnih kljuk). Drugo je bolj ali manj isto, vključno s tem, da vlak še vedno nima klimatske naprave, kar poleti pomeni vožnjo v pregretem vlaku s 40 in več stopinjami. Tudi vozni red se z izjemo nekaj dodatnih hitrih vlakov – ki ne ustavijo na moji postaji – ni kaj dosti spremenil, pot traja enako (pre)dolgo.
V dveh tednih zjutraj le enkrat točni
Kot potnica od dobrega javnega prometa pričakujem dvoje: točnost in zanesljivost. Pri Slovenskih železnicah (SŽ) v dnevnem potniškem prometu lahko na to kar pozabimo. V srednji šoli se nismo nič kaj dosti sekirali zaradi zamud, smo imeli pač izgovor za kasnejši prihod na pouk. Zdaj nas vežejo družinsko-delovno natrpani urniki, ko je vsaka minuta dragocena. Resnici na ljubo se na pot odpravimo kar točno, ampak malce več čakanja na eni, malce na drugi postaji ali križišču se zelo hitro konča z nekajminutno zamudo (pogosto tudi deset ali več). Pri polurni vožnji je to kar veliko. Verjamem, da imajo na SŽ vnaprej pripravljen odgovor, da so »v povprečju zamude majhne«. A to je samo statistika, ki morda vključuje mednarodni promet in daljše razdalje po Sloveniji, kar pa ne rešuje problema nekakovostne storitve dnevnim potnikom na krajših relacijah. Dejstvo je, da smo bili v zadnjih dveh tednih le enkrat točni v Ljubljani. Verjeli ali, ne zgodilo se nam je že, da smo v Domžalah nekaj minut čakali, da se je pred nami odvil pogrebni sprevod preko železniške proge do pokopališča (kot v kakšnem cenenem balkanskem filmu). In potem so tu še izredni dogodki, ko npr. stojiš na postaji na -12 stopinjah Celzija, čakaš in čakaš, vlaka pa enostavno ni, prav tako te nihče ne obvesti, da ga ne bo. Kasneje ti v klicnem centru vljudno pojasnijo, da so imeli »nujna vzdrževalna dela na progi«. Resno, pri -12?
Obsojeni na 8. peron
Da je nekaj narobe z osnovnim razumevanjem potreb potnikov, na SŽ kažejo tudi s tem, da med 7. in 8. uro z naše postaje v Ljubljano pelje en sam vlak, s katerim si lahko ob 8. uri na delovnem mestu. Posledično je ta natrpan, ljudje vso pot stojijo. Seveda bodo na SŽ rekli, da imajo vlake tudi pred sedmo uro, ampak to je spet samo opravičevanje slabe organizacije voznega reda. Vmesni hitri vlak pride v Ljubljano šele po 8. uri, prav tako so postaje, s katerih vozijo hitri vlaki, redke in zato preveč oddaljene (Morda mislijo, da se na postajo vozimo z avtom?).
Še ena podrobnost je zanimiva: jutranji primestni vlak v Ljubljani praviloma ustavi na najbolj oddaljenem 8. peronu, prav tako tisti po 16. uri proti Kamniku, kar je spet svojevrsten nesmisel. Večina potnikov dela se s postaje odpravi proti centru in že to, da se prebiješ do/z vlaka po postaji, ti vzame veliko časa. Takšni primestni povezovalni vlaki so po sami logiki stvari za največ 3. peron in nikamor drugam.
Z vidika razumevanja potreb potnikov so zanimive tudi odločitve, kot je bila tista letos po novem letu, ko so nam od 2. do 4. januarja zjutraj namenili en sam vagon, čeprav je običajno na dveh gneča. Očitno so na SŽ ocenili, da imamo takrat vsi kolektivni dopust, šole pa zaprta vrata. Če je realnost drugačna, toliko slabše za realnost.
Še en vlak čez eno uro!
Poseben hec so tudi vozovnice. Pravilo je, da moraš imeti vozovnico kupljeno na dan prevoza in da jo moraš kupiti pred odhodom (razen če na postaji ni okenca SŽ). V nasprotnem primeru ti na vlaku zaračunajo 2,5 evra pribitka, in to, pozor, ne glede na nižjo ceno vozovnice. V praksi to pomeni, da si moraš v pot všteti še 15 minut rezerve, da kupiš vozovnico (če imaš srečo, ti ni treba čakati v vrsti) in pravočasno pritečeš na zadnji, 8. peron. Včasih se zgodi, da se ti enostavno ne izide, ampak v takem primeru ti plačilo pribitka ne uide.
Naletela sem že na situacije, ko je kontrolor vozovnic potnike, ki se s tem niso strinjali, dobesedno nagnal z vlaka. Meni pa je enkrat mrtvo hladno zabrusil: »Gospa, saj imate še en vlak čez eno uro.« Ker njega pa res ne zanima, če se ti morda mudi po otroke v vrtec. Seveda bodo na SŽ rekli, da se lahko kupi mesečno vozovnico in morda našli še kakšno opravičilo, jaz pa ne razumem, kako se v današnjih časih vozovnic ne da kupovati preko spleta ali na avtomatih.
Hitrejši od avta?
Če vse to strnem v časovno dimenzijo potnika, kot sem sama: realno moja pot od doma do službe (»peš-vlak-peš«) traja slabo uro. Če k temu dodam še nakup vozovnice in zamudo ter prebijanje na/z 8. perona, se to zelo hitro podaljša na uro in pol. To je pa že čas, ko se vprašaš, če naš javni promet sploh služi svojemu namenu. Vsekakor pa je vožnja z vlakom logična le v primeru, če si zaposlen v centru. Takoj, ko je treba vlak kombinirati z LPP in se voziti v kak drug predel Ljubljane, je to časovno zamudno in drago. Težko prideš na cilj prej kot z avtom, pa tudi poceni ni.
Pazi, vlak!
Pri vožnji z vlakom moraš računati tudi na izredne situacije. Glede na zastarelost vlakov nam niso tuje okvare. Zgodilo se je že, da smo se sredi poti preprosto ustavili in nam po petnajst minut nihče ni znal razložiti, kaj se dogaja. Ko smo v eni od takih situacij vendarle izvedeli, da gre za okvaro, smo drug za drugim odšli z vlaka in pri prehodu čez vzporedne tirnice skorajda doživeli nesrečo, ko je izza ovinka istočasno pripeljal hitri vlak. Dobro, okvare se zgodijo, to je razumljivo. A da ni načrta, kako v takih primerih potnike varno spraviti s proge, je že druga zgodba.
Odpelji se v pravo smer
Ko pišem o izrednih situacijah, ne morem mimo naslednje anekdote. Zgodilo se mi je namreč, da sem se odpeljala v napačno smer. Pa ne samo jaz. Ko sem o tem spregovorila, sem naletela na ljudi, ki se jim je zgodilo isto. Namreč, nekoč pridem na postajo, bilo je okrog šestih zvečer, utrujena iz službe in na zvočnikih zaslišim tisti znani stavek: »Vlak, ki prihaja iz Kamnika in se vrača v Kamnik, prihaja na 3a tir.« Pogledam na tablo, ista informacija: Kamnik, 3a. A vlak ob uri odpelje v drugo smer. Da skrajšam: ne da bi nas kdor koli na to opozoril, se je kompozicija dveh vagonov v tem času razdelila na dva dela, od katerih je eden odšel v Kamnik, drugi pač ne. Včasih potnike na to kontrolor opozori, drugič pač ne. Logično.
Z vozički ne gre
Potem so tu še druge, povsem življenjske situacije. Ko sem bila na porodniški, bi se kdaj pa kdaj z veseljem v Ljubljano odpravila z vlakom. To pa še zdaleč ni enostavno. Naši vlaki so namreč zastareli z visokimi stopnicami in ozkimi prehodi, kar pomeni, da so za mamice z vozički praktično nedostopni. Prav tako vozičkom ni prilagojena ljubljanska železniška postaja, kjer naletiš na oviro neskončnih stopnic. Skratka, če nimaš ob sebi mišičnjaka, ki bi prenašal voziček, je to misija nemogoče.
Upanje ostaja
Seveda me boste vprašali, zakaj se sploh še vozim z vlakom, če je tako »hudo«. Saj v resnici ni, še vedno je to dobra alternativa osebnemu avtomobilu. Ustreza mi jutranji sprehod, na vlaku veliko preberem, kupila sem si letno vozovnico, da mi ni treba imeti opravkov z birokracijo SŽ, poleg tega se mi ni treba dnevno ukvarjati z iskanjem parkirišča v centru. Pa tudi zdi se mi lepo, da mesto razbremenimo pločevine. A glede na to, da sem preizkusila javni promet v nekaj tujih državah, si vseeno želim, da bi sčasoma vendarle tudi pri nas postal bolje organiziran, bolj uporabniku prijazen in da bi ne nazadnje nekoč lahko sedela na kakšnem bolj sodobnem vlaku kot danes. Z malo volje bi se dalo marsikaj urediti že davno. A se bojim, da SŽ vedno znova vodijo ljudje, ki se v službo vozijo z osebnim avtomobilom.
P.S. Objavljeni bodo komentarji, ki ustrezajo načelu spoštljivega komuniciranja tako do avtorice zapisa kot drugih komentatorjev in komentatork.
Zanimivo,
sama sem tudi pred nekaj meseci “preklopila” na vlak in pričakovala vse to, kar opisujete, ampak sem prav prijetno presenečena – iz naše smeri ni zamud, vlaki kar ok (starih t.i. gomoljk nikoli ni). Šele zdaj ugotavljam koliko več energije mi je jemala vsakodnevna vožnja z avtom – v službi stres, na cesti stres, na vlak pa sedem (ali pa tudi ne) in za pol ure odklopim. Pravi luksuz!
Edino, kar me resnično moti je nefleksibilnost Slovenskih železnic pri nakupu vozovnic. Npr. mesečna velja od 1. do 30/31., namesto da bi veljala npr. 30 dni – in ko jih porabiš, jih porabiš. Zaradi majhnih otrok imam veliko bolniške in potem čakam skoraj tudi en mesec, da dobim povrnjene neizkroiščene vozovnice… Da ne omenim tega, da bi končno lahko že uredili tudi nakup vozovnic preko spleta….
Hvala za zapis, Petra! Sama že dolgo ne nabiram več izkušenj z javnim prometom v Sloveniji. Od zunaj se ta zdi kot Catch 22. Ni dobre storitve, ni potnikov, ni dobre storitve. Država, ki misli resno z javnim prevozom, mora ponuditi cenovno in fizično dostopno ter gibko storitev na eni strani, in spodbudo za nje uporabo na drugi strani. Zlasti v Sloveniji, kjer javni prevoz nikoli ni bil osrednje prevozno sredstvo, zlasti ne na medkrajevnih razdaljah. Še pomnite zastoje v Domžalah, pa potem na Trojanah, pa … Zaradi katerih se je splačalo voziti se z vlaki? Ko so ti še vozili in nas pregorele, ali zmrznjene tazadnje zaradi pokvarjenih grelcev niso preveč motile …
Sam sem se vozil na relaciji Radovljica Kranj, Ljubljana pa se je dogajalo isto. Čakanje, zamude, poleti in pozimi vroče v vagonih. Ampak nekaj dobrih stvari je bilo. Branje, klepetanje, kartanje, opazovanje sopotnikov, ni bilo treba voziti, dremanje, ni bilo treba delati čez uro odhoda vlaka, ista družba…. Torej precej plusov, dokler ni družinskih obveznosti in logisitke otrok v dejavnosti kar gre. Kasneje pa, no ja z dobro voljo in pomičjo tašče tasta sosedov prijateljev gre.
Petra,
hvala za tale zapis. Tudi sama skušam preživeti v Sloveniji z javnim prevozom in brez avtomobila, kar mi z veliko volje in organizacije uspeva.
Rada bi opozorila na še eno, za daljše proge (najpogosteje se vozim na relaciji LJ-MB-LJ) precej perečo težavo SŽ: ni možnosti dostopa do interneta. Mobilnega signala 3G na večini proge LJ-MB-LJ ni. O tem sem pred časom povprašala tudi SŽ; vprašanje in odgovor sta na voljo tu. –> http://on.fb.me/UZcqsV
Tri leta kasneje je stanje še vedno popolnoma enako.
Velja pa pohvaliti točnost ‘hitrih’ vlakov; po začetnih obljubah o ICS-u, ki bo pot med MB in LJ premagal v uri in pol (ali nekaj takšnega), so vozni red ustrezno popravili in zamud, večjih od pet minut, nisem opazila. Sicer pa je tukaj še vedno prevoz.org. Na srečo. 🙂
Menda so največji problem našega železniškega prometa stari tiri, saj obstoječim vlakom ne omogočajo doseganja maksimalnih hitrosti. Skupina Slovenske železnice naj bi leto 2012 zaključila z 2,4 milijona evrov čistega dobička (vir: Delo; http://bit.ly/VSFmTS). Upam, da ga bodo modri ljudje, ki vodijo tega monstruma, investirali tudi v razvoj potniškega prometa in obnovo tirov. V dobro vseh nas.
Petra, a veš, da si sama wifi-ja sploh nisem upala omenjati, da mi ne bi kdo očital previsokih pričakovanj 😉 Sicer pa sem brala tisto o dobičku in upam, da to res pomeni kakšno novo investicijo.
Jaz sem se z vlakom začela voziti dve desetletji nazaj, dvakrat na teden kot študentka na relaciji NM-LJ. Mislim, da se ni kaj dosti spremenilo, ampak vožnja je trajala okoli 90min ali več…na poti je bilo po mojem kakih 20 postaj, sem že malo pozabila. Gužva je bila ponavadi ob petkih do Ivančne Gorice, naprej ne. Meni čas takrat ni bil ovira, vem pa zakaj so bili na vlaku večinoma šolarji in upokojenci… Jaz pa sem ravno prebrala eno trač revijo…sem bila z vsem na tekočem 😉
Zdaj živim na obrobju LJ in občasno čakam na zapornicah zaradi kamničana 😉 sem imela občutek, da bolj pogosto vozijo, vsaj zjutraj in po službi. Jaz na njem še nisem bila, so pa otroci šli z vrtcem večkrat do Kamnika.
Lansko leto sem bila na vlaku prvič v Švici v Zurichu. Je potrebno razlagat, da deluje kot švicarska urica 🙂 Na postajah so avtomati za vozovnice, plačaš sicer veliko, zato se uporablja mesečne. Sploh pa so pol še razne cone… skratka, tam so vsi na vlakih, vozijo pa skoraj en za drugim, eni so hitri, eni se več ustavljajo. Ob postajah so tudi urejena parkirišča ali avtobusna postajališča. No, tudi kolesarji imajo mesto, samo kolesa začuda tudi tam izginjajo 😛
Kot nekdanji redni potnici na vlakih SŽ se mi zdi, da sem doživela že vse mogoče in nemogoče zadeve … od zamud, gneče na vlakih (tako da je kdo ostal na peronu), lomljenja zapornic … pa me moti predvsem nefleksibilnost glede nakupa vozovnic. Še posebej če prideš iz vzhodnega dela Ljubljane, vlak stoji na 7. tiru – vozovnico pa lahko kupiš samo “pod uro” – odkar je prodajno mesto pri Vilharjevi večinoma zaprto. Moja rešitev je kartomat na vsak peron ali ukinitev plačevanja dodatka na vlaku.
Ah, dragi moji slovenski vlaki … podpiram vse zapisano. In upam na neke izboljšave. Nekoč, nekje. Do takrat pa se ne odpovem tradicionalnemu kopališkemu vlaku v Laško ob sobotah 🙂 Super zapis!
Tudi sam sem imel oz. imama velike težave z nakupom vozovnic. Kot je že locke omenila, je v Lj težava z oddaljenostjo ipd. na nekih ruralnih manjših postajah pa se ti zgodi, da sploh prodajalca/prodajalke kart ni na vidiku. Enkrat sem čakal 20 minut (kljub vztrajnemu klicanju in mahanju, če je sploh kdo na vidiku), da se je gospod prikazal in sem skoraj zamudil vlak. Mogoče boste dejali, da sem prezahteven, samo ena opcija poleg avtomatov oziroma “kartomatov” bi bila nakup karte preko telefona, kot npr. pri letalskih vozovnicah, ko imaš na telefonu QR kodo vozovnice in se preko te preverja veljavnost, vrsto vozovnice ipd.
Naslednja težava Slovenskih železnic je poleg zastarelega omrežja prog še slaba razvejanost. Na relaciji Lj-Mb-Lj je proga direktna, pa še (ne glede na pluse in minuse) se lahko z ICS-om pelješ. Ampak, če hočem iti iz Mb v Mursko Soboto (z vlakom), se peljem okrog riti v žep in se mi absolutno bolj splača se peljati z avtom. Če hočem iti iz Mb v Novo mesto ali pa Velenje, se ravno tako peljem okrog riti v žep, pa še vlaki na teh relacija so sila redki. Pa da ne bo kdo mislil, da če greš iz Ljubljane, je kaj boljše. Npr. če želim iti iz Lj v Novo Gorico imam dve izbiri, ali se peljem do Jesenic, tam prestop in grem potem dalje za Novo Gorico ali pa se peljem do Divače, tam prestopim in se peljem do Sežane in nato spet prestopim, da pridem do želene destinacije, ko dejansko če grem na avtobus, ki se ustavi ob vsaki pasji uti ob cesti, pridem prej.
Lahko brez težav rečete, da sem tisti tipični Slovenec, ki meni, da je sosedovo zmeraj boljše, ampak če glede na izkušnje primerjam SŽ z Deutsch Bahn-om imamo mi “romantične” vožnje z muzejskimi vlaki.
Nisem reden uporabnik vlakov, pač jih uporabljam zgolj v najslabših vremenskih pogojih (sneg in plundra), česar je bilo v letošnjem letu precej. V nasprotju z avtorico zapisa se tudi vozim v center Lj z dolenjskega konca. Vlaki so bili praviloma točni, čisti in urejeni. Vsaj znotraj. O zunanji ografiteni podobi pa nimam najboljšega mnenja. Tudi starost je pri nekaterih že precej arhivska. Gre pa zastarelost in slabosti pri organizaciji z roko v roki z opuščanjem uporabe s strani prebivalstva (na žalost, avto je večini zakon – bo treba korenito podražiti bencin, z radarji opremiti vse vogale, omejiti hitrost v naseljih na 30 – pa se bodo začele stvari počasi, počasi spreminjat).
Pri nas se javni prevoz že od osamosvojitve naprej načrtno zanemarja. Šele v zadnjem obdobju kaže, da se bomo premaknili z mrtve točke, saj naj bi naslednje leto zaživel integrirani javni potniški promet, kar pomeni, da bodo vozni redi vlakov in mestnih ter medkrajevnih avtobusov končno medsebojno usklajeni, na voljo pa bo enotna conska vozovnica, ki bo veljala na vseh javnih prevoznih sredstvih znotraj določenih con. Enotna vozovnica bo predvidoma bistveno pocenila javni promet v Sloveniji, saj bo temeljila na conskem sistemu, na voljo pa bodo tudi regijske in vsedržavne abonentske vozovnice po zelo sprejemljivih cenah. Uvod v cenejšo enotno vozovnico za vse državljane je država nakazala z lanskoletno uvedbo subvencionirane šolske vozovnice za javni promet. Bo pa potrebno še posebej na železnici razširiti in posodobiti vozni park in pa predvsem bo nujno začeti konkretno vlagati v javno železniško infrastrukturo, ki jo država zanemarja že več desetletij.
Tule nekaj več o projektu IJPP: http://www.zurnal24.si/na-pot-le-z-eno-vozovnicodelo-za-23-ljudi-clanek-191247.