Srhljiv je bil pogled na karikaturo sredine izdaje Charlie Hebdo na dan pokola. Karikatura: “Še kar ni atentata v Franciji. Počakajte, čas za novoletne želje je še do konca januarja.”
Sreda: Brata Cherif and Said Kouachi več kot očitno nista imela smisla za humor in sta v sredo s pokolom znamenitih francoskih karikaturistov skušala ubiti enega od simbolov Francije – satiro.
Petek: Medtem, ko so se v delih mesta potrošniki v veleblagovnicah bojevali za znižano blago na razprodajah, so se v neki judovski veleblagovnici ob robu mesta bojevali za življenja. V času začetka razprodaj smo v Parizu v dveh dneh videli razprodajo življenj. V mestu večih obrazov in barv so dogajanja zadnjih dni pustila posledice. V zraku je bila opazna psihoza in nervoza ljudi. Na metroju, ki je navadno prostor tišine – potniki običajno berejo ali poslušajo glasbo, so se v petek glasno pogovarjali in izmenjavali informacije. Policijo in vojsko si opazil na vsakem koraku. Ljudje so bili tako nervozni ali nespametni, da so nekateri klicali policijo že, ko so opazili zanje čudne ljudi. Ob vračanju s službe so včeraj popoldne mimo mene na Av. Kleber švignile štiri sence, s pištolami tekle proti križišču in nekoga iskale. Tega nekoga ni bilo, ker je šlo za lažen alarm o streljanju na Trocadéroju.
Francoski znanec, ki živi nasproti uredništva časopisa Libération mi je v petek razlagal, kako je njegova 12-letna hči čisto preplašena in govori samo o tem, da bo nekdo vstopil v stanovanje in jih postrelil. Libération, ki je danes tudi sedež Charlie Hebdo, saj so svoje prostore ponudili kolegom Charlija Hebdoja, kjer ti ustvarjajo novo številko, so te dni, kot tudi drugi francoski mediji, zastraženi kot kakšni generalštabi v nestabilnih državah. Druga kolegica mi je govorila, kako so otroci šole nasproti košer veleblagovnice ostali zaprti ves dan in gledali dramo, ki se je odvijala v veleblagovnici. Nekateri dijaki so doživeli napade panike, za drugimi je stres prišel kasneje. Francoske TV danes ves dan predvajajo posnetke včerajšnje drame iz veleblagovnice in stres dijakov se bo ob neskončnem ponavaljanju teh posnetkov verjetno vlekel še nekaj časa.
Sobota: življenje teče naprej. Ob teku v bolonjski park sem opazila zgolj več policistov. Videla sem policiste na motorju, kako so ustavili avto, v katerem sta sedela bradata mladeniča, a ju hitro spustili dalje. Dame, ki prodajajo svoje usluge v Bolonjskem gozdu, so bile danes s kombiji spet na svojih mestih, tržnice so odprte, razprodaje v polnem teku, judovski verniki so se v manjših molilnicah udeležili sobotnih molitev. Le znamenita Velika pariška sinagoga je bila zaradi petkovih dogodkov za sobotno molitev zaprta. To se je zgodilo prvič po 2. svetovni vojni.
Le Monde je včeraj objavil naslovnico z napisom: francoski 11. september. Nekateri so rekli, da pretiravajo, drugi, da niti ne.
Celoten zapis lahko preberete na TEJ povezavi.
Avtorica: Miriam T. MOŽGAN, vedno je imela dolg jezik, ki ga mora v diplomaciji, kjer dela, pogosto držati za zobmi. Kariero je začela kot novinarka na Valu 202, kjer je soustvarjala satirično oddajo Stergo Ergo. Nato je zašla v državno upravo, kjer je svetovala obrambnim in zunanjim ministrom ter predsedniku, kako sobivati z mediji, da odnos z njimi ne bo kot zavožen zakon. V zadnjem času se trudi spodbujati prijateljstvo med narodi, predvsem med Slovenijo in Francijo. Na Twitterju jo najdete pod @MtM68.
Zapisi Miriam T. Možgan na Metini listi:
Ni vsak vodja vzornik in ni vsak vzornik tudi vodja
Veliki problemi žensk, ki živijo na veliki nogi
Je nova slovenska vlada že na Twitterju?
Kaj ti bo doktorat, če nimaš maskare