Tomaž Rus je doktor medicine, specialist nevrolog, ki je zaposlen na Nevrološki kliniki, Kliničnem oddelku za bolezni živčevja, v Enoti za intenzivno nego. Na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani dokončuje doktorski študij nevroznanosti.
V okviru programa Fulbright trenutno gostuje na Feinstein Institute for Medical Research v New Yorku, osrednjem raziskovalnem središču Northwell Health, ki je največji zdravstveni sistem v tej zvezni državi.
Kaj tam počnete oz. raziskujete in kakšen je vaš cilj?
Dokončujem doktorski študij nevroznanosti. Raziskujem spremembe v presnovi možganov pri nevrodegenerativnih boleznih, kot so Parkinsonova bolezen in različne vrste demence. Tovrstni presnovni možganski vzorci nam po eni strani omogočajo natančnejšo in hitrejšo diagnostiko, po drugi pa nudijo vpogled v mehanizme okvare možganov. Poznavanje teh mehanizmov je predpogoj za razvoj učinkovitega zdravljenja.
Kakšne razlike, prednosti in/ali slabosti opažate, ko primerjate inštitucijo, na kateri sicer redno delujete, in raziskovalnim okoljem v ZDA, kjer trenutno gostujete?
Kot nevrolog sem doma vpet predvsem v klinično delo na oddelku in ambulantah. Formalnega časa, ki bi bil namenjen raziskovanju, imam v službi malo. Raziskovalno delo tako v veliki meri opravljam v prostem času, zvečer, ko otroka zaspita. To je tudi sicer precejšen problem kliničnih zdravnikov, ki so obenem tudi raziskovalci. Pa ne le v Sloveniji, tudi v ZDA mladi zdravniki navajajo iste težave.
Na Feinstein Institute lahko ves čas namenim le raziskovanju. Kar se tiče razlike z raziskovanim okoljem v Sloveniji, moram omeniti predvsem mreženje.
Na Feinstein Institute je zaposlenih približno 5000 raziskovalcev in sodelavcev, ki med seboj sodelujejo. Vsak obvlada neko področje, neko metodo. Ko npr. naletim na problem, se lahko kadarkoli posvetujem s katerim izmed vrhunskih svetovnih znanstvenikov. Vsi so zelo odprti za sodelovanje in pripravljeni pomagati.
Če ne bi bilo omejitev, katere predmete/programe/prakse … bi preslikali v slovensko raziskovalno okolje?
V Sloveniji je v klinični medicini raziskovanje v veliki meri prepuščeno iniciativi posameznika, sistematični programi s financiranji so redkejši.
Na Nevrološki kliniki imamo na srečo produktivno raziskovalno skupino, ki kaže uspehe predvsem zaradi osebnega angažmaja izkušenih raziskovalcev, kot so prof. Zvezdan Pirtošek, prof. Maja Kojović ali moja mentorica prof. Maja Trošt.
Menim, da v Sloveniji manjkajo sistematično organizirane raziskovalne dejavnosti na nivoju vodstva zdravstvenih inštitucij z ustreznim financiranjem.
Visok odstotek nekdanjih Fulbrightovih štipendistov in štipendistk pripoveduje o pridobljenih izkušnjah z delovanjem v multikulturnem okolju. Kakšna je vaša osebna izkušnja?
New York je izrazito multikulturna metropola, v laboratoriju delam z ljudmi iz različnih delov sveta. Znanost je vsekakor skupni jezik, ki ga razumemo raziskovalci v Sloveniji, ZDA, Indiji ali na Kitajskem.
V prostem času se pogosto pogovarjamo o kulturi in družbi, enakosti in neenakosti, ki je v ZDA še kako izrazita. Izmenjava kulturnih izkušenj je vsaj tako pomembna kot izmenjava znanstvenih. Spoznal sem tudi precej ljudi izven znanstvenih krogov. Takšne izkušnje bogatijo.
Najbolj navdihujoča zgodba vašega bivanja v ZDA je …?
Vsekakor srečanja. Srečanja z najrazličnejšimi ljudmi. Kljub temu, da pri Američanih po mojih izkušnjah globlje od vljudnostnih fraz pogosto ne moreš priti, sem tu spoznal veliko zanimivih ljudi. Od Slovencev, ki tu živijo, in sodelavcev z vsega sveta, kot tudi nekaterih navdihujočih oseb, ki sem jih srečal preko znancev.
Kako je na vaši gostujoči inštituciji poskrbljeno za čimbolj vključujoče in varno okolje za vse? Kakšna je npr. politika, ko gre za boj proti diskriminaciji, spolnem nadlegovanju …?
Feinstein Institute for Medical Research slovi kot vključujoča in liberalna ustanova. Na nivoju inštitucije imajo različne programe vključevanja. Zgodaj spomladi so organizirali kampanjo v podporo ženskam v znanosti, na nivoju celotnega zdravstvenega sistema se deklarirajo za LGBTQ vključujočo ustanovo. Pri tem se moramo zavedati, da je ameriška družba precej konservativna, po mojem mnenju bolj kot slovenska.
Ena izmed dobrih praks, ki sem jih opazil tu, so celoviti programi komuniciranja in reševanja konfliktov med sodelavci ter med zdravstvenimi delavci in bolniki/svojci.
Vodstvo se zaveda, da so dobri odnosi v ekipi in z bolniki ključni za dobro delovanje organizacije, zadovoljstvo vseh udeleženih in predvsem preprečevanje zapletov. Seveda je za to zadolžen poseben oddelek s kar nekaj zaposlenimi. Še ena praksa, ki bi nam v Sloveniji prišla prav.
Začasno živite v New Yorku, kaj priporočate, da tam in v okolici obiščemo, si ogledamo ali izkusimo?
New York je zame osebno najbolj zanimivo mesto na svetu. Tolikšno koncentracijo kulture vidimo le redko kje. Muzeji, galerije, koncerti, opera, gledališča. Včasih pa se paše le malo sprehajati po neznanih predelih in odkrivati novosti. Določenim predelom se je treba izogibati, sicer pa je New York varno mesto.
Predstave o življenju in delu v ZDA so velikokrat pogojene z impulzi iz okolja, v katerem sicer delujemo in živimo. Vas je kaj presenetilo? So se kakšni stereotipi izkazali za zgrešene?
V ZDA sem bil že večkrat, tako da kakšnega posebnega kulturnega šoka niti nisem imel. Vsekakor v New Yorku ljudje delajo veliko več kot v Sloveniji. Zgovoren je podatek, da popoldanska konica traja do 20.30 (glede na frekventnost in cene vozovnic za vlake).
Okolje je zelo tekmovalno, 8-urni delavnik je redkost, veliko ljudi ima hkrati več služb. Izrazite so tudi razlike med revnimi in bogatimi. Družba je neprimerljivo bolj razslojena kot v Sloveniji.
Kje vidite priložnosti, da bi okrepili znanstveno-raziskovalno sodelovanje med Slovenijo in ZDA?
Sodelovanje v znanosti je nujno, ne le zaradi širjenja idej, pač pa tudi podatkov, ki so lahko pogojeni s populacijami, ki so po različnih državah različne.
Na Nevrološki kliniki smo s Centrom za nevroznanost pri Feinstein Institute že prej odlično sodelovali, pred leti je tu delovala tudi moja mentorica prof. Maja Trošt. ZDA so še vedno središče svetovne znanosti z dolgo tradicijo.
Menim, da ni področja, kjer ne bi mogli še bolj produktivno sodelovati. Živimo v globalnem svetu in dobre povezave med raziskovalnimi centri so ključne za napredek vseh.
Kaj bi svetovali vsem, ki se prijavljajo na Fulbrightov študijski program?
Doktorskim študentom, ki se prijavljajo, bi svetoval, da dobro izberejo univerzo in mentorja, tu pa res izkoristijo čas za raziskave. V domači inštituciji ga je vedno premalo. Poleg tega pa naj ne pozabijo na raziskovanje novih kultur. Po koncu programa pa naj nova znanja in izkušnje prinesejo domov in jih širijo v domači ustanovi.
Opomba: Fotografiji sta del osebnega arhiva Tomaža Rusa.
Intervju je del projekta Slovenian scientists around the world – Where are our ships in the USA, ki ga v okviru programa NGO Small Grants sofinancira Veleposlaništvo ZDA v Sloveniji.
This project was funded, in part, through a U.S. Embassy grant. The opinion, findings, and conclusions or recommendations expressed herein are those of the Authors and do not necessarily reflect those of the Department of State”.