Za prehod v odprto znanost je treba spremeniti način vrednotenja raziskovalne dejavnosti

Foto: Chuttersnap (via Unsplash)

V preteklih prispevkih v rubriki #OdprimoZnanost sem utemeljevala koristnost odprte znanosti tako za posamezne raziskovalce kot za znanstveno skupnost, saj z odprtostjo sredstva namenjena znanosti uporabljamo učinkoviteje in krepimo integriteto. Zakaj kljub vsem prednostim odprte znanosti večina raziskovalcev svoje članke objavlja v naročniških revijah ter nerada deli svoje podatke in kodo? Kaj se mora zgoditi, da se bo spremenila raziskovalna kultura?

Moje osebno mnenje je, da je ključen razlog obstoječem načinu vrednotenja raziskovalne dejavnosti. To potrjujejo tudi rezultati lanske ankete Evropskega združenja univerz (EUA), ki je pokazala, da je prakticiranje odprte znanosti trenutno najmanj pomemben kriterij vrednotenja raziskovalcev. Kar najbolj šteje, so seveda publikacije.

Vir: 2019 EUA Open Science and Access Survey Results

Da spodbudimo spremembo v raziskovalni kulturi proti večji odprtosti, je ključnega pomena, da raziskovalne organizacije in financerji znanstvenih raziskav v svoje kriterije vrednotenja vključijo tudi prakticiranje odprte znanosti. Pri tem so lahko v pomoč smernice v dokumentu Evaluation of Research Careers fully acknowledging Open Science Practices, ki ga je leta 2017 pripravila delovna skupina Evropske komisije.

Dokument poudarja, da so dosežki raziskovalca niz različnih spremenljivk in jih ni mogoče povzeti z eno samo številko, zato moramo preseči tradicionalno bibliometrično vrednotenje, temelječe na faktorjih vpliva revij, v katerih objavlja posamezen raziskovalec. Predlagajo večdimenzionalni pristop k vrednotenju, ki vključuje tudi širše vidike odličnosti raziskovalca, od služenja raziskovalni skupnosti in družbeno-ekonomskih vplivov do poučevanja in mentoriranja. Pri tem se naslanjajo tudi na Sanfranciško deklaracijo o vrednotenju raziskovalne dejavnosti (DORA) in Leidenski manifest o vrednotenju znanosti, ki se zavzemata za izboljševanje načinov vrednotenja znanstvene dejavnosti z vključevanjem vsebinskega ocenjevanja kakovosti  raziskav.

V Sloveniji sta deklaracijo DORA zaenkrat podpisali le Javna agencija za raziskovalno dejavnost in Univerza v Mariboru. Slednja je podpisala tudi Leidenski manifest. 

Pomembnosti vrednotenja raziskovalne dejavnosti se zavedamo tudi v društvu Mlada akademija, zato smo v nizu spletnih dogodkov Odprta znanost 2020, ki je potekal prejšnji teden v okviru Tedna odprtega dostopa in Meseca znanosti, vključili tudi to temo.

Dr. Tea Romih je moderirala okroglo mizo z prof. dr. Janjo Hojnik, prorektorico Univerze v Mariboru za kakovost, kadre in pravne zadeve, prof. dr. Gregorjem Majdičem, predsednikom komisije za raziskovalno in razvojno delo na Univerzi v Ljubljani in mag. Mirom Pušnikom, direktorjem Centralne tehniške knjižnice UL.

Sogovorniki so se strinjali, da način vrednotenja raziskovalne dejavnosti potrebuje spremembe, saj je v trenutnem sistemu preveč poudarka na številu namesto kakovosti objav. 

V razpravi smo jih vprašali, kako bi se kot kriterij vključilo prakticiranje odprte znanosti. Janja Hojnik je izpostavila, da imata deklaracija DORA in Leidenskim manifest, ki so ju podpisali na Univerzi v Mariboru številne skupne točke z odprto znanostjo. Gregor Majdič meni, da o odprti znanosti ne bi smeli govoriti kot o kriteriju ocenjevanja, ampak bi to morala postati standardna praksa raziskovalcev. Miro Pušnik je pritrdil obema in dodal, da je zaupanje v sisteme vrednotenja večje v sistemih, ki delujejo po načelih odprte znanosti.

O okrogli mizi je poročala tudi STA. Posnetek si lahko ogledate na YouTube kanalu Mlade akademije, kjer najdete tudi posnetke ostalih treh večerov, kjer smo obravnavali Načrt S, izboljševanje reproducibilnosti in Evropski oblak odprte znanosti. Pri vseh treh smo se v diskusiji dotaknili tudi vprašanja vrednotenja raziskovalne dejavnosti, kar je bila rdeča nit letošnjega dogodka Odprta znanost.