Slovenija je obmorska država. Vsi vemo, da jo imamo in marsikdo od nas tudi živi ali počitnikuje na slovenski obali. Ni je veliko, a je pomembna tako iz ekonomskega kot tudi kulturnega in estetskega vidika. Sam sem Ljubljančan, a so me morje in njegove skrivnosti vedno navduševale. To je verjetno neka pristna povezava, ki je od nekdaj zbujala domišljijo pesnikov, pisateljev, raziskovalcev in tistih, ki jih je gnalo dlje.
Morje in ocean sta enako svoboda. Za človeka je morje kot medij transporta, izrabe energije, vir prehrane in cilj marsikaterega turističnega kataloga nepogrešljivo.
Da lahko vse te storitve potekajo nemoteno in kar se da učinkovito, je predpogoj, da so morski viri nedotaknjeni, pristni in zdravi. Na žalost so leta izrabe, ribiškega prelova, onesnaženja in neučinkovitega upravljanja z morskimi viri, ki so bili zgodovinsko razumljeni kot neizčrpljivi, mnoge morske sisteme in območja pripeljala do točke, ko je njihova funkcija osiromašena in je tudi njihova uporabnost za človeka drastično upadla.
SLIKA: Študentje na vzorčenju.
Primerov je nešteto. Velja omeniti, da je 72 % vseh lovnih vrst rib prelovljenih oziroma dokončno izrabljenih, v Jadranu to velja predvsem za sardine in modroplavutega tuna, ki je sploh ena najbolj ogroženih ribjih vrst zaradi ribolova. Z napredkom tehnologije tudi odročni in do nedavnega nedostopni predeli morij in oceanov postajajo dostopni predvsem za pridobivanje redkih rudnin in energentov. Obale pa postajajo vedno bolj zanimive za pridobivanje vetrne, bibavične in valovne energije.
Oceani so nasičeni z plastiko, obale pa trpijo zaradi ladijskega prometa, kanalizacijskih odplak in morskega gradbeništva. Nad vsem tiho bdijo klimatske spremembe – morda največja nevarnost -, zaradi segrevanja morij, taljenja polarnega ledu, dviga gladine in zakisavanja, posledice lahko že spremljamo v realnem času.
MORJA IN OCEANOV ŠE VEDNO NE POZNAMO
Kljub vsem problemom in izzivom, ki jih upravljanje z morskimi viri in obmorskimi dejavnostmi prinaša, se moramo zavedati, da čeprav so razdalje krajše in potovanja hitrejša, morja in oceanov še vedno ne poznamo.
Medtem, ko lahko s klikom na Google Maps pridemo na katerokoli točko sveta in se ji približamo na le nekaj metrov razdalje, ostaja več kot 90 % morskega dna neznanega. Popolnoma neznanega.
Še več. Medtem, ko lahko do ure natančno izvemo, kakšne so vremenske in klimatske razmere na katerikoli točki zemlje (ali preko satelitskih ali pa in situ meritev), za večino morja tega ne vemo. Če želimo izvedeti, moramo na vzorčenja in plovbe, kjer se ali skenira morsko dno ali spušča CTD-je (conductivity, temperature, density). To pa so zelo dragi projekti. Možnost plovbe je odvisna od različnih zunanjih dejavnikov (cena nafte, delovna sila, dovoljenja …), ki vplivajo na stroške plovbe.
SLIKA: Spuščanje CTD-ja.
Pridobljeni podatki so točkovni in obdelava zahteva kompleksne analize, da postanejo uporabniku prijazni. Zaradi stroškov in časa, konstantno merjenje in vzorčenje pač ne prideta v upoštev. Dejstvo je, da praktično vsaka odprava, ki se odpravi vzorčiti še nepokrite dele morja, še posebej, če so ti globoko, odkrije nove organizme in nove pojave. Torej tudi globoko morje, oceansko brezno (abyss) ni prazno.
SLIKA: Vzorčenje vode.
Vse to in še več je razlog, ki me je gnal, da sem se vpisal in bil sprejet na magistrski študij ekosistemskega upravljanja z morskimi viri v St Andrews na Škotsko, kjer se nahaja University of St Andrews in njen Scottish Oceans Institute. Polovico študija sicer preživim v Obanu, obalnem mestecu na zahodni obali Škotske, kjer pa je locirana Škotska zveza za morsko znanost, največji “marine science” laboratorij na Škotskem.
SLIKA: Spiranje sedimenta.
Škotska ima 10.000 km dolgo obalo in 790 otokov, od katerih je 130 naseljenih. Obala je bila zgodovinsko pomembna za ribištvo, Severno morje pa kakopak zaradi nafte. Vedno več pa je tudi akvakulture (predvsem gojijo klapavice in losose – 10 % svetovne proizvodnje), saj je ribištvo prav zaradi prelova v zatonu.
Divjega lososa je nekje 50 % tistega izpred štiridesetih let in zato komercialni izlov praktično ne obstaja več. Polenovka, včasih druga najpomembnejša lovna vrsta (in vsebina tradicionalnega Fish and Chipsa) pa je prav tako popolnoma izlovljena in je komercialni lov merjen v promilih tistega izpred tridesetih let.
SLIKA: Inštrumenti na ladji Calanus.
Študij tu je zelo inovativen in predstavlja nove pristope k raziskovanju in upravljanju z morskimi viri. Vključuje tehnike in znanja iz širokega nabora področij tako biologije in oceanografije kot tudi tehnologije in ekonomije ter predstavlja nekatere pristope k spopadanju z izzivi, ki se bodo v prihodnosti samo še povečevali. Konec koncev je morje vseeno neke vrste pufer, s katerim blažimo človeško onesnaženje, predvsem pa klimatske spremembe, saj so oceani ogromen ponor ogljikovega dioksida in toplote. A ta lastnost naj bi se z nadaljnim segrevanjem ozračja in dodatkom CO2 zmanjševala. Ogljikov dioksid se v morju namreč raztaplja in pri tem tvori šibko kislino. Ta povzroča zakisavanje oceanov, kar ima daljnosežne posledice na ekosistem, predvsem na organizme s kalcitnimi hišicami, ki jih zaradi kisle vode ne morejo tvoriti. Z zakisavanjem pa se manjša tudi pufrska sposobnost oceanov in le vprašanje časa je, kdaj bomo dosegli prag.
(Opomba: Pufri so snovi, ki stabilizirajo (omilijo) reakcije oziroma pojave, da ne pride do prevelikih ekstremov. V kemijskih reakcijah pufri stablizirajo pH. Oceani so tako pufer za klimatske spremembe, ker “vpijajo” CO2 in toploto, ki bi se sicer zadrževala v ozračju in bi se atmosfera še bolj segrevala.)
SLIKA: Fiksacija organizmov na krovu.
Predpogoj za učinkovito in trajnostno izrabljanje morja in njegovih danosti, je dobro poznavanje strukture in procesov, ki v njem potekajo, za kar je ekosistemski, torej celosten pristop, najbolj primeren. Ta zajema širok nabor metod iz področja biologije, ekologije, genetike, oceanografije in inženirstva. Pri morskih sistemih je to še poudarjeno, saj večino dogajanja dejansko ne vidimo in je izbira metode za preučevanje lahko velik izziv za raziskovalce. Primer: če iz gozda odstranimo eno vrsto npr. volka, bodo posledice na ravni ekosistema hitro vidne in izmerljive (število jelenjadi se bo povečalo, kar bo vplivalo na vegetacijo itd.). V nasprotju pa je npr. izumrtje modroplavutega tuna prvič težko dokazljivo, saj večina ocen o številčnosti ribjih populacij temelji na ribiškem izlovu, in drugič, odziv ekosistema je zelo težko kvantificirati, saj je dogajanje v morskem sistemu očem skrito in je včasih težko pridobiti enoznačen odgovor o posledicah takšne spremembe.
Ekosistemski pristop k upravljanju z morskimi (ali kopenskimi) viri je konservativen in upošteva vse trofične nivoje in mreže. Prav pri ribištvu je manjko takšnega pristopa še kako viden, saj so marsikatere ribje populacije prelovljene, čeprav so kvote za posamezne vrste določene na letni ravni. Problem je še večji, če upoštevamo problematiko prilova (by catch), zaradi katerega so ogrožene marsikatere morske ptice, pa tudi sesalci, želve in seveda druge ribje vrste. Edino območje na celotnem planetu, kjer je ekosistemski pristop že dolgo v praksi, je Antarktika pod taktirko Konvencije za varstvo antarktičnih morskih organizmov (CCAMLR). Vendar pa je to že zgodba za drugo objavo.
Avtor fotografij: Hayden Ripple.
Dodatne povezave:
– Scottish Association for Marine Science
– Podatki o stanju ribolova in akvakulture za leto 2014
– Convention for the Conservation of Antarctic Marine Living Reasources