Mnogo stvari je na svetu, ki jih ne razumem. Gneča na ženskih WC-jih na Zemlji je v času, ko se je človek že skorajda polulal na Luni, eno tistih misterioznih čudes sodobnega sveta. Razumem vzroke za gneče – narava pa to – ne razumem pa, da jo človek s svojimi možgani in iznajdljivostjo ne bi znal odpraviti oz. zmanjšati. Odkod moje čudenje: a) ženske znanstveno dokazano (!) porabimo 2x več časa na stranišču kot moški in, za to je poskrbela narava, b) pogosteje nas tišči lulat. Zakaj je torej število ženskih in moških WC-jev domala povsod enako? Še več, ni enako, praviloma so v moških straniščih tudi pisoarji, v ženskih pa morda le kakšno ogledalo več, s čimer pa si človek težko pomaga, ko ga oz. jo tišči lulat. Zakaj ni torej vsaj v javnih prostorih več ženskih WC-jev? Kje je težava, ko pa so številke jasne in se izziv vendarle ne zdi tako strašen, da se ga ne bi dalo razmeroma hitro in preprosto urediti?
Naj razložim, kaj me je sploh napeljalo, da sem začela o tem razmišljati. Del poletnih počitnic sem namreč že tradicionalno preživela z nečakoma v eni od evropskih prestolnic. Med obiskom ene največjih svetovnih atrakcij, kjer je množica tolikšna, da bog ne daj, da te pritisne na WC, ker so gneče nepopisne, se mulc oglasi: “Lulat me.” Po ženski glavi mi je rojilo: “Pa bo šla ena ura.”. Ko smo prišli do javnih WC-jev, je bil vrsta res kilometrska, a ni šlo drugače. Mala sem poslala opraviti, kar je bilo za opraviti. In ven prideta … že čez pet minut! Kako? Gotova? Ko sem še enkrat pogledala vrsto, sem šele opazila, da so v njej sama dekleta, “na moškem WC-ju ni nobene gužve”, sta poročala nečaka. In tako sem šla raziskovati. O sami strukturi stranišč, sicer v povezavi z ideologijami, je Žižek že vse povedal. Zelo zabavno, priporočam.
Razlogov, zakaj dekleta lulamo pogosteje kot fantje, pa je več. Ženske imamo, če gre verjeti Wikipediji, večinoma manjši mehur (razlog št. 1) od moških, poleg tega maternica leži na mehurju in tako dodatno pritiska nanj (razlog št. 2), da niti ne omenjam dolžine sečnice, to je pot, po kateri seč odteka iz sečnega mehurja, ta namreč pri ženskah meri med 3,8 – 5,1 cm, pri moških pa cca 20 cm (razlog št. 3). Zaradi vsega naštetega smo dekleta na straniščih veliko pogosteje kot fantje. Že Einstein je rekel: “Samo dovolj globoko je treba pogledati v naravo in vse bomo bolje razumeli”.
Zakaj je torej število WC-jev enako, ko pa je logično in celo znanstveno nesporno, da smo ženske že po naravi večje polulanke? Zakonodaja na tem področju, če povzamem 20. člen Pravilnika o minimalnih tehničnih pogojih in o obsegu storitev za opravljanje gostinske dejavnosti (stranišče za goste), med drugim piše: “Če ima prostor za strežbo do 50 sedežev, mora imeti eno stranišče za ženske ter eno stranišče in en pisoar za moške, od 51 do 120 sedežev dve stranišči za ženske ter eno stranišče za moške in dva pisoarja, več kot 120 sedežev pa mora imeti na vsakih nadaljnjih začetih 120 sedežev eno stranišče za ženske ter eno stranišče in en pisoar za moške.” Drugih predpisov, ki naj bi veljali za večje prireditvene prostore, kot so denimo Cankarjev dom, gledališča, večji kulturni javni objekti ali nakupovalni centri ipd., menda ni, sklepam, da se vsaj približno natančno držijo teh istih določil.
Kljub večjih potrebam, je ženskam torej na voljo ne enako, ampak celo manj WC enot. Tudi zato sem vedno polna občudovanja do žensk, ki ignorirajo te družbeno definirane prostore M in Ž WC ter mimo vrste pogumno smuknejo na moški WC. Te ženske ukrepajo, ker jih pač tišči. In ob opazovanju teh manevrov si vedno mislim, zakaj se morajo v 21. stoletju tihotapiti na moške WC-je? Zakaj za božjo voljo ne preklopimo na unisex WC-je, pa bomo poleg črnih koz, malarije, kariesa … iz sveta nagnali se vrste na ženskih straniščih. Tako tudi Conchite Wurst ne bi imele težave s tem, na katero stranišče iti. Veliko ljudi prisega na to, da je spol presežen – kar omenjena Conchita tudi dokazuje – da so vrste v času, ko je vsaka minuta vredna premoženje, naravnost kriminal. Zato pozivam Sektor za enake možnosti, da zažene akcijo za uvedbo unisex stranišč. Če lahko hodimo na isto stranišče na vlaku, busu oz. na koncertih na prostem, potem to ne bi smel biti takšen problem. Pa še enega izziva bi se s tem rešili. Da so samo ženske tiste, ki previjajo otroke. Medtem, ko imajo moška stranišča pisoarje, imajo zgolj ženska stranišča previjalnice za otroke, kot da očki tega ne počnejo oz. ne želijo početi. Evo, dve nalogi za ministrstvo :).
Seveda pa je naravnost šokantno, da v koalicijski pogodbi WC-ji niso omenjeni niti z besedo?! Zatorej, ne mene gledat, če bo vlada padla. Sami ste odgovorni za svoje sranje.
Avtorica: Nataša Briški – novinarka, soustanoviteljica in urednica spletne postaje Metina lista. V prejšnjem življenju voditeljica Športne scene, dopisnica 24ur iz Washingtona in poročevalka za slovensko edicijo BBC World Report. Na Twitterju jo najdete pod @DC43. Ne mara (g)rozin.
Kolumna je bila izvorno objavljena v Poletu, tedenski prilogi Dela, ki izhaja vsak četrtek v mesecu.
Zapisi Nataše Briški:
Internet Davide spreminja v nove Goljate
Idealna enajsterica prvenstva 2014
Pred uporabo natančno preberi navodila
Če se lahko izgubim, obstaja velika verjetnost, da se izgubila tudi bom.
Akcija mora biti vseevropska.
V tujini se pogosto čudim, kako malo WC-jev je v turističnih objektih, ki zaračunavajo vstopnino.
V našem podjetju že imamo unisex WC-je.