»Solidarnost med ženskami je lahko velika moč za spremembe in lahko vpliva na bodoči razvoj na načine, ki so ugodni ne samo za ženske, ampak tudi za moške.« (Nawal El-Sadaavi)
Ko sem nedavno brskala po spletnih straneh in iskala tematike, povezane s solidarnostjo med ženskami nasploh ter v politiki posebej, nisem na slovenskih spletnih straneh o tem našla skoraj ničesar. Znano je, da se v Sloveniji ženske redko solidarizirajo druga z drugo, kadar gre za diskriminacijo in seksizem. Ravno nasprotno je denimo na hrvaškem spletu, veliko je govora o solidarnosti žensk v politiki, pa tudi denimo na estradi – pri tem izstopa denimo primer Severine.
In zakaj sem brskala po spletnih straneh in iskala, če kaj najdem na temo solidarnosti? O tej temi sem na delavnici v projektu OPENN julija v Mariboru govorila skupini političark, ki v Sloveniji delujejo lokalni ravni. Sicer pa me dejstvo, da glede solidarnosti žensk obstaja močan predsodek, ki pravi, da ženske ne premorejo nikakršne medsebojne solidarnosti, že dolgo iritira. Ta predsodek najbolje izraža tipična anekdota, ki jo seveda najdete na spletu:
Ženska solidarnost: Žena neke noči ni prišla domov. Mož jo je vprašal, kje je bila … Rekla mu je, da je spala pri prijateljici. Mož pokliče deset njenih dobrih prijateljic in nobena ne potrdi, da je spala pri njej.
Moška solidarnost: Mož neko noč ni prišel domov. Žena ga vpraša, kje je bil … Rekel je, da je spal pri kolegu. Žena pokliče deset njegovih kolegov in osem jih potrdi, da je spal pri njih. Dva še vedno spita …
Seveda se ob tem lahko kislo zasmejete. Živimo v okolju, ki seksizem izraža in ga ustvarja na neposredne, še bolj pa na posredne in subtilne načine.
Primeri, ko se žensko, ki je aktivna v javnosti, raztrga na način, kot se ne bi zgodilo nobenemu moškemu politiku, se v Sloveniji kar vrstijo, reakcij solidarnosti pa ni. Nasprotno.
Tradicijo domnevno nepremostljivega ženskega medsebojnega sovraštva, ki pogosto vključuje brutalno verbalno »raztrganje« druge/drugih žensk, številni razlagajo kot tako rekoč naravno osnovo »ženskih« medsebojnih odnosov. In ravno to predstavlja prakso discipliniranja v nesolidarnost. Zato ni dovolj, če poskušamo to slabo »tradicijo« preseči in pokažemo, da ni vsemogočna, da ženske s(m)o solidarne. Hkrati je pomembno tudi, da opozorimo na to, da v njenem ozadju preži diskurzivna strategija, ki ženske dobesedno dela za nesolidarne »bitches«, ki da se bodo med seboj ob prvi priliki (verbalno) steple.
O (ne)solidarnosti in razlogih zanjo je treba posebej spregovoriti, če hočemo, da se ženske konstruktivno in z medsebojno skrbjo angažirajo v nestrinjanjih in razpravah, tako da se bodo medsebojno lahko krepile, namesto da se njihova moč zmanjšuje – tako približno pravi feministka Bell Hooks. Zdaj že staro feministično geslo »Sisterhood is powerful« – sestrstvo je močno, sestrstvo nas krepi, izraža to solidarnost. Za kaj pravzaprav gre pri tem geslu? Ali gre za to, da odpravimo razlike in nestrinjanja med ženskami? Seveda ne. Medsebojno negativnega, agresivnega in destruktivnega obnašanja med ženskami se ravno ne da odpraviti tako, da potlačimo kritično presojo.
Pri solidarnosti ne gre za potlačenje kritične presoje. Gre za nekaj drugega, gre za politično dejanje, ki meri na medsebojno varovanje vrednote enakosti.
Ljudje, tako moški kot tudi ženske, smo si neskončno različni in nikdar se ne bomo popolnoma strinjali med seboj (ravno nasprotno). Vendar pa kljub temu ni potrebno, da to nestrinjanje poteka kot neskončen spopad, ki ga vodimo tako, kot da gre za življenje ali smrt. Zato, da bi lahko presegli priučeno in zapovedano sovražnost med ženskami, je seveda potrebna kontinuirana izkušnja skupnega delovanja in nastopanja, saj za negativno tekmovalnostjo in nesolidarnostjo tičita seksistična socializacija in seksistično okolje, ki nenehno preži na kakršnokoli napako – in ženske takoj stigmatizira. V primeru, ko se zgodi v javnosti diskreditacija ženske, ki se povezuje z njenim spolom, se nesolidariziranje ponavadi izrazi na naslednji način: »Z njo se pa že ne bom/o solidarizirala/e samo zato, ker je ženska«. Dejansko je pomen tega stavka treba brati takole: »Ravno zato, ker je ženska, se z njo ne bom/o solidarizirala/e«. Solidarna trditev in izjava bi se morala glasiti popolnoma drugače oz. se spremeniti v: “Ne glede na to ‘kakšna’ je, h komu pripada itd., če gre za seksizem proti njej, se bom/o z njo solidarizirala/e ravno zaradi tega, ker sem/so ženska/e!”
V tem primeru gre za politično solidarnost – v smislu obrambe enakosti vseh (žensk v tem primeru). V seksističnem okolju se nesolidarne ženske namreč najpogosteje obnašajo tako, kot da bo njih kot posameznice seksizem zaobšel, kot da bodo one izvzete – tako zadeva funcionira tudi v zasebnosti, ko se ponavadi govori o »drugih« ženskah, ki da so takšne in takšne, medtem ko je dotična ženska iz tega izvzeta kot izjema. (Recimo, ko se komentira žensko telo ali žali ali pa izpostavlja kakšne tipične »ženske« negativne značilnosti.) Seksizem učinkuje podobno kot rasizem: ko ga nekdo izrazi, pokaže, se ponavadi domneva, da so najbližje (ženske ali pripadnice iste politične opcije, stranke) iz sheme izvzete – kar pa niti kratkoročno niti dolgoročno seveda ne drži. V okolju, ki izraža seksizem (neposredo ali posredno), se bodo tudi te ženske kaj hitro znašle na čistini in mu bodo izpostavljene v nekem drugem trenutku na nek drug način.
Politična solidarnost je torej absolutna obramba enakosti VSEH žensk takrat, ko so napadene »kot ženske«, tudi še tako politično nesprejemljivih »tekmic«.
Solidarnost zato ni isto kot neposredna konkratna podpora ženskam (čeprav je lahko tudi to), ampak na njej medsebojna podpora temelji in se nato na osnovi medsebojene podpore razvije kot dolgoročen projekt. Gre za neke vrste oblikovanje dolgoročne gotovosti, ki nastane kot okolje, v katerem ženske lahko računamo druga na drugo in zamejujemo seksizem. Medsebojna podpora je tako izraz solidarnosti kot tudi njen pogoj: gre za razvitje skupnosti interesov, skupnih prepričanj in vrednot ter ciljev, okoli katerih se lahko zedinimo.
Ko bomo ženske zgradile to (nevidno) politično mrežo solidarnosti (in hkrati vidno mrežo medsebojne podpore, mehanizme in institucije, na katere se lahko opremo), bomo vedele, da v kritičnih trenutkih okoli nas ne bo nastal prazen prostor, ki nas bo izpostavil odkritemu ali subtilnim oblikam seksizma, in takrat se bomo tudi lažje odločale za bolj številčno udeležbo v politiki. Ali bo to na političnem zemljevidu in v političnih usmeritvah kaj spremenilo? Nekatere raziskovalke poskušajo pokazati, da se bo to zgodilo. Na srečanju, na katerem sem govorila o solidarnosti, je nastopala tudi Vika Potočnik, med drugim nekdanja županja mesta Ljubljane, ki je menila, da bi se lahko ženske v lokalni politiki bolj solidarno odzvale na prihod beguncev in se pokazale kot bolj kreativne pri iskanju novih rešitev.
Avtorica: dr. Vlasta Jalušič, doktorica političnih ved, raziskovalka na Mirovnem inštitutu, feministka in občasna slikarka. Na Twitterju je ne-vid(e)na.