Vsaka med nami ima svojo izkušnjo, saj so naše osebne in profesionalne poti edinstvene, zato jih morda težko primerjamo. A o našem skupnem imenovalcu, ki ne pušča dvoma, da je karierna poti žensk prepredena s številnimi odkritimi in skritimi ovirami, na koncu surovo spregovori statistika: na vodilnih položajih v politiki in v poslovnem svetu je delež žensk nizek, prenizek. Ne glede na našo dobro, boljšo izobrazbo, ne glede na naše dobre, boljše rezultate. Zato se moramo žal še vedno ukvarjati z vprašanji kvot, ki do neke mere mečejo senco na naše poslanstvo. In zato se moramo žal še tudi potem, ko vendarle uspemo, vrteti v svetu, kjer za ženske in moške veljajo drugačna pravila.
Čeprav v to dolgo nekako nisem mogla ali hotela verjeti, moram danes vendarle priznati, da mi je moj prestop iz novinarstva v politiko, prestop iz kritičnega ozadja v nepredvidljivo ospredje, prinesel prav to spoznanje. Ali, če rečem drugače, politični vzpon mi je odnesel prepričanje, da imamo ženske na položaju enake možnosti kot moški kolegi.
Navidezno ali denimo »v ustnem izročilu« že velja, da priložnost dobi tista, ki je za določeno delo sposobna. V resnici pa je ovir še vedno veliko. Moja izkušnja je, da sem se morala veliko več dokazovati, potrebovala sem veliko energije in trme, da sem dokazala, da zmorem. V politiki so pravila dolgo krojili izključno moški in ta pravila se v vrsti primerov še danes zdijo nezlomljiva. Ničkolikokrat se mi zgodi, da na sestankih okoli mene sedijo sami moški. In ti sestanki nedvomno potekajo drugače od tistih, kjer smo nekoliko bolj uravnoteženi. Že ozračje samo po sebi je popolnoma drugačno. Ženske pač delujemo in nastopamo drugače.
Ženske smo enako dobre borke, imamo pogum, znamo biti zaščitniške, smo trmaste, želimo dokazati, da zmoremo in da imamo prav. A se s svojimi glasovi in s svojo ženskostjo ne vržemo v ospredje na enak način kot moški.
Vsakič znova ugotavljam, da ženske odločitve sprejemamo veliko bolj preudarno in premišljeno, da nas je morda ravno ta neenak položaj prisilil, da smo natančne, da morda veliko bolj pretehtamo vsak korak. Nikakor ne trdim, da moški ne zmorejo empatije, sem se pa med delom prepričala, da smo se s težavami drugih pripravljene soočati z višjo stopnjo vživljanja. To mi potrjujejo tudi besede ljudi, ki se obračajo na nas poslance. Ničkolikokrat so mi sporočili, da so odgovore dobili le od nas ženskih kolegic. Ali pa smo se denimo na različnih, recimo temu »bolj ljudskih dogodkih« v Sloveniji pojavile le poslanke. Po drugi strani so denimo sestave parlamentarnih delegacij zelo pogosto spolno popolnoma neuravnotežene, kar priča o tem, da prisotnost žensk ni nikakršna samoumevnost. Ravnokar sem se vrnila s službene poti v Beograd, v okviru katere sva bili v 15 članski poslanski delegaciji le dve ženski kolegici. Na to sva seveda jasno opozorili. In na to je treba nenehno opozarjati.
Prej sem omenila, da navidezno velja, da sposobne ženske dobimo priložnosti. Neke vrste dokaz za to navideznost so denimo evropske volitve, ki so bile za marsikatero žensko grenka izkušnja. Tudi zame. Leta 2009 nobena politična stranka v Sloveniji z izjemo krščanskih socialnih demokratov ni imela poguma, da bi na prvo mesto postavila žensko. Skoraj enako je bilo pet let pozneje. Moški se stvari pogosto enostavno stvari dogovorijo mimo nas. Četudi smo tudi z rezultati boljše, imamo boljšo podporo ljudi okoli sebe, a nam v zadnjem trenutku vendarle ne uspe poseči čisto na vrh.
Ne morem reči, da se stvari ne spreminjajo na bolje, imamo premierke, ministrice, poslanke, predsednice, ponekod veliko več kot včasih, imamo pa še vedno vlade, v katerih žensk preprosto ni, kot je najnovejša grška. Dokler se bomo morali ukvarjati s kvotami, ker bo to edina pot do spolne uravnoteženosti, toliko časa bomo ženske izpostavljene dvomom, ali smo res dovolj dobre, ali pa smo na določenih položajih le zaradi statistične izboljšave.
Srčno si želim, da bi se kot družba znebili predsodkov do uspešnih, vodilnih žensk.
Narava od nekdaj teži k ravnotežju, ker je bolj zdravo in ker tako bolje delujejo naravni tokovi. Spola sta enostavno del te narave. In da je to res, spet potrjuje – statistika: v skandinavskih državah imajo podjetja, ki imajo na vrhu ženske, boljše rezultate. V moderni Evropi v 21. stoletju ni nobenega razloga, da na vodilnih položajih ne bi bilo več žensk. Te lahko uspevajo tudi ali kljub temu, da so matere, če so za to vzpostavljeni dobri pogoji.
Včasih si skušam predstavljati, ali izstopajoče ženske družba, moški kolegi, še vedno vidijo kot žensko iz pesmi Billya Joela iz 80-ih: Modern Woman. V njej poje: “ona je moderna ženska v čevljih z visokimi petami italijanskega oblikovalca, ima stil in svoj denar. In morda je intelektualka.” Ženske v 21. stoletju nismo moderne zaradi pet, stila ali lastnega denarja. Moderne smo zaradi zavedanja, da zmoremo. Če nas ob tem obdaja še vonj po ženski – toliko bolje.
Avtorica: Tanja Fajon, v poklicnem življenju poslanka v Evropskem parlamentu, nekdanja novinarka in dolgoletna dopisnica RTV SLO iz Bruslja, zagovornica evropskega povezovanja, ki ji je delo v tako raznoliki skupnosti, kot je Evropska unija, izziv in priložnost. Zasebno pa borka za življenje, človekove pravice in dostojanstvo vsakogar kjerkoli. Na Twitterju jo najdete pod @tfajon.
Opomba: Zapis je skrajšana verzija govora, ki ga je imela Tanja Fajon na srečanju SpeakUp (28. marca 2015)