Rodila sem se slišečim staršem. Oglušela sem zaradi posledic težkega poroda. Ne spomnim se, kako sem se sporazumevala s starši v prvih letih svojega življenja. Takrat se še nisem zavedala, da sem drugačna od slišečih vrstnikov. V vsakdanjem življenju se še srečujem s stereotipi, ki jih imajo zaradi nepoučenosti slišeči o gluhih.
S štirimi leti sem začela s šolanjem na Zavodu za usposabljanje slušno in govorno prizadetih v Ljubljani, danes Zavod za gluhe in naglušne. Že prvi dan mi je učiteljica dala na ušesa težke in prevelike slušalke in v roko okrogli vibrator. Zaznala sem nekakšne zvoke skozi ušesa in čutila na dlani vibracije, ki jih nisem razumela. Na ta način sem se naučila prve zloge, potem še preproste besede, kot so PA, TA, PUPA, PAPA in podobno. Kasneje sem se srečala s črkami. Sprva mi niso nič pomenile. Iz črk sem se naučila napisati svoje kratko ime: METKA. Nič drugega. Čez čas pa sem se naučila napisati še druge besede, kot so: MAMA, ATA, AVTO … nato še kratke stavke. TO JE MAMA, TO JE AVTO … brez razumevanja vsebine. Pisala sem le preproste stavke, povezane z učenjem govora. Tako se je začelo dolgo in mukotrpno učenje govora z odgledovanjem. Odgledovanje je vizualni način sprejema informacij s premikajočih se ustnic. Mnogi slišeči mislijo, da gluhi zelo dobro odgledujemo in dobivamo točne informacije, vendar to ni res. Ko sem se naučila odgledovanja, sem sčasoma ugotovila, da ima vrsto pomankljivosti, in sicer: netočnost (večkratno ugibanje ob neznanih besedah in njenih zvezah), podobnosti gibov ustnic pri določenih glasovih: T-D-N, P-M-B, F-V, K-H-G, Č-Š-Ž in C-S-Ž, odvisno od načina govorjenja sogovornika (oblikovanje ustnic in obraza), maksimalna koncentracija (odgledovalec se po dolgem odgledovanju utrudi), hitrost (mnogo ljudi govori zelo hitro), narečne posebnosti, popačenke in podobno. Zelo zgodaj sem ugotovila, da s skromnimi besedami, ki sem se jih naučila v šoli, ne morem izražati svojih občutkov, želja ali misli, niti z odgledovanjem s premikajočih se ustnic ne sprejemam povsem točnih informacij o dogodkih okoli mene. Danes mi govor ne pomaga veliko, ker nimam slušne kontrole, s katero bi nadzirala potek govora. Moj govor razumejo le tisti ljudje, ki so navajeni gluhih ali pa so imeli izkušnje z njimi. Če kdaj srečam ljudi, ki v svojem življenju niso nikoli srečali gluhe osebe, potrebujemo kar nekaj časa, da se prilagodimo drug drugemu. Večkrat moram kar napisati, kaj želim, ali pa se obrniti na tolmača. Ne nosim slušnega aparata, ker z njim ne zaznavam več zvokov kot včasih.
Danes še vedno prevladuje zmotno prepričanje, da slušni pripomoček nadomešča izgubljeni sluh. Marsikdo misli, da gluhi s slušnim pripomočkom dobro sliši. Slušni aparat ne nadomešča izgubljenega sluha in se uporablja kot pripomoček, kot npr. slabovidni potrebujejo očala. Ob učenju govora in odgledovanja se gluhi istočasno nauči poslušati s slušnim aparatom, da se v možganih ustvarijo slušni vtisi. Uspešnost poslušanja je odvisna od razdalje in stopnje hrupnosti v okolju – slušni aparat ojača tudi vse ostale zvoke v okolju. Gluhi lahko zaznava najmočnejše opozorilne zvoke, razloči omejeno število glasov in razlikuje ritem in dolžino v govoru. Pogoji za uporabo slušnega aparata so: tišina v okolju (čim manj šumov), ustrezna bližina (dovolj blizu sogovornika ali večji skupini) in dobro obvladovanje jezika (prepoznavanje besed in stavkov v neki celoti).
Polžkov vsadek (kohlearni implant) je danes bolj razširjen kot slušni aparat in ga uporabljajo gluhi kmalu po rojstvu ali kasneje. Omogoča širok spekter koristi, od razumevanja govora do zaznave zvokov iz okolja in poslušanja glasbe. Običajno je potrebno nekaj časa, da uporabniki polžkovega vsadka, predvsem otroci, pričnejo razumevati te zvoke. S pomočjo učinkovitega programa rehabilitacije in spremljanja se postopoma gradi razumevanje zvokov in govora. Več o prednostih in slabostih bi lahko povedali gluhi uporabniki polžkovega vsadka.
Tretji stereotip je raba pojma GLUHONEM, ki se pogosto pojavlja v medijih, javnih institucijah in tudi pri posameznikih, ki ne poznajo gluhote. Ta pojem je že dolgo zastarel, saj se gluhi v procesu rehabilitacije bolj ali manj uspešno učimo govora. Zato se imamo za GLUHE ne pa GLUHONEME. Gluhonema je oseba, ki sploh ne govori in se sporazumeva le v znakovnem jeziku. V praksi je to zelo redko. V času, ko sem hodila v šolo, je o znakovnem jeziku veljala doktrina (posledica sprejetega sklepa leta 1880 na milanskem kongresu učiteljev za gluhe) – če gluh otrok uporablja samo znakovni jezik in nič ne govori, je manj sposoben za učenje od tistega, ki govori.
Znakovni jezik je vizualen način komuniciranja pri gluhih. Obsega tri osnovne elemente: kretnje (naravne in dogovorjene), mimiko obraza in uporabo drugih telesnih delov (glava, ramena in roke). Učitelji so bili prepričani, da znakovni jezik zavira učenje govora pri gluhem in ovira nadaljnje izobraževanje ter da je oralni govor najboljši in edini način komuniciranja v vseh situacijah med gluhimi in slišečimi ljudmi. Kljub tej doktrini sem se naučila znakovni jezik od starejših otrok, ki sem jih srečala na Zavodu. Spoznala sem, da z znakovnim jezikom veliko lažje izražam želje, misli in občutke kot z govorom. Komunikacija v znakovnem jeziku z učitelji je bila zelo redka, saj vsi niso obvladali znakovnega jezika. Nekateri učitelji so uporabljali znakovni jezik kot podporo pri poučevanju, nikoli pa kot jezik. Bilo je veliko predsodkov o uporabi znakovnega jezika. Znakovni jezik so imeli za mahanje z rokami, spakovanje obraza in izrazito gibanje določenih delov telesa in menili, da je neestetski. Niso pa pomislili, kakšno škodo so povzročili gluhim v času njihovega odraščanja na vseh stopnjah njihovega izobraževanja. Slaba funkcionalna opismenjenost in nizka izobrazba, posledično pa nepoznavanje jezika kot orodja komunikacije puščajo posledice še danes.
Po drugi strani čutim strah gluhih zaradi razširjenosti polžkovega vsadka. Bojimo se, da bo znakovni jezik sčasoma izumrl, s tem pa tudi kultura in zgodovina gluhih. A obstaja upanje, saj se mnogi, ki so uporabniki polžkovega vsadka, učijo znakovni jezik. To nas zelo veseli. Znakovni jezik se v zadnjih letih vse bolj uveljavlja. Vedno več slišečih se uči tega jezika. Poleg tega se znakovni jezik pojavlja v medijih; v oddajah Prisluhnimo tišini, Zgodbe iz školjke, TV Dnevnik, na Spletni TV… veča se število tolmačev za znakovni jezik.
Gluhi smo zelo ponosni na svoj jezik, kulturo in zgodovino. Sposobni smo opravljati naloge na različnih področjih, potrebujemo pa tehnološke prilagoditve v okolju, v katerem delamo.
Marjetka Kulovec, profesorica defektologije
malo poznam probleme, saj imam sina gluhega od tretjega leta dalje. pravzaprav je posvojenec, sin žene iz prvega zakona.
Znakovni jezik je bil res prepovedan v Zavodu tako v včasu ko je hodil tja v vrtec, kot kasneje v 1.razredu, na govornih vajah. Tako se tudi sam nisem naučil kretnje, zdaj ko ga vidim enkrat na par let pa mi nekako ni več v interesu.
Pozitivno je bilo, da so gluhe otroke poslali v normalne šole, da so naredili redne osnovne in srednje šole. Naš Matija je odšel po gimnatiji v Rochester tam zaključil kolidž se tam oženil in ostal tam.