Zgodbe finalistov izbora Mentor leta 2018 in njihovih mentorirancev

Podelitev nagrade Mentor leta 2018 (foto: Nina Lozej)

Društvo Mlada akademija (nekdanje Društvo mladih raziskovalcev Slovenije, DMRS) je letos že desetič zapored podelilo nagrado Mentor leta. Prireditev je potekala v torek, 19. 3. 2019, v Kristalni dvorani predsedniške palače pod častnim pokroviteljstvom predsednika države, Boruta Pahorja.

Dobitnike in dobitnice nagrad ter njihove predlagatelje smo povprašali, kaj jim pomeni dobro mentorstvo in prejeta nagrada oz. zakaj so nominirali svoje mentorje oz. mentorice.

Namen dogodka Mentor leta je promocija in širjenje dobrih mentorskih praks ter počastitev odličnih mentorjev. Mentor lahko pomembno vpliva na svojega mentoriranca, saj predstavlja ključen člen znanj, idej, zaupanja, spoštovanja in strasti, s čimer vodi in spodbuja doktorskega kandidata, mu omogoča osebni razvoj in napredek na vseh področjih, tudi izven akademske in raziskovalne sfere.

Žal obstajajo tudi mentorji, ki negativno vplivajo na mlade in lahko pustijo v človeku globoke brazgotine ter tako močno zaznamujejo nekatere mlade na začetku kariere.

Zato je nagrada Mentor leta pomemben doprinos k nagrajevanju dobrih mentorjev in mentoric, ki so s svojim delom lahko vzor tudi svojim sodelavcem in kolegom.

Lani smo dobitnike in dobitnici vprašali, kaj so po njihovem mnenju bistvene lastnosti dobrega mentorja oziroma mentorice. Letos smo poleg finalistov za izjavo prosili tudi njihove predlagatelje. Prve smo vprašali, kaj jim pomeni dobro mentorstvo in prejeta nagrada, druge pa, zakaj so nominirali svoje mentorje oz. mentorice.

Rok Šturm je nominiral doc. dr. Meto Virant-Doberlet (Nacionalni inštitut za biologijo). Pravi, da je njegova namera za nominacijo mentorice prišla spontano, saj se mu je zdelo, da dobro opravlja svojo nalogo. Mentorstvo je pravzaprav odgovorna naloga, saj gre za proces, ki izpopolnjuje tako učenca kot mentorja in najboljši mentorji so po mojem mnenju tisti, ki si zares dovolijo biti del tega. V takem primeru si dovoliš biti ob koncu drugačen kot si bil pred začetkom. V mojem primeru mi je všeč, da je mentorica ustvarila precej neformalen proces, ki pa ni puščal občutka prepuščenosti samemu sebi. Tako problemi in vprašanja kot tudi rezultati so bili skupni – najini ali celo del širše delovne skupine. Nominacija se mi je zdela tudi dobra priložnost, da se mentorici zahvalim in ji povem, da dobro opravlja svojo delo.”

Ob vsakodnevnem delu vse preredko z jezika pridejo pohvale in zahvale in želim, da ta nominacija prekine to vsakodnevno rutino.

Meta Virant-Doberlet, Jernej Polajnar, Behare Rexhepi in Rok Šturm (foto: Aleš Doberlet)

Šturmova mentorica, doc. dr. Meta Virant Doberlet o poslanstvu mentorstva pravi, da se ji zdi pomembno, da sta mentor in mladi raziskovalec/ka (oz. doktorand) enakopravna partnerja na doktorskem projektu. »Mentor si mora avtoriteto (v dobrem smislu) ter spoštovanje in zaupanje študenta zaslužiti. Če tak odnos stoji na zasluženih temeljih, potem tudi ni problem, da mentor prizna, da česa ne ve (kar se dogaja večkrat,  kot je splošno znano).”

Na razgovorih s kandidati za mlade raziskovalce na oddelku vedno tudi vprašam, kaj kandidati pričakujejo od nas (mentorja in oddelka na katerem bodo delali), in me preseneča, da velika večina nima nobenih pričakovanj.

“Kar je sicer fino, ker mogoče nisi razočaran, ampak generalno, mentorji ne bodo z leti postajali nič boljši, če se od njih nič ne pričakuje.«

Drugi finalist je prof. dr. Gorazd Meško (Fakulteta za varnostne vede Univerze v Mariboru), ki sta ga nominirala doc. dr. Rok Hacin in Andreja Rožnik. Doc. dr. Rok Hacin si možnost, da je lahko nominiral svojega mentorja prof. dr. Gorazda Meška za nagrado Mentor leta šteje v čast. “V življenju sem imel mnogo odličnih učiteljev, vendar samo enega mentorja! Gorazd me ni vodil le skozi akademsko rast, temveč je s svojim značajem vplival tudi na mojo osebno rast in življenje. Redki ljudje znajo iz posameznika izvleči najboljše, vendar je on definitivno med njimi. Svojo vlogo kot mentor je vedno opravljal izvrstno, kar se odraža tudi v dosežkih njegovih varovancev. Kot eden izmed njih vedno s ponosom povem, kdo je bil moj mentor, saj biti »Meškotov« pomeni sinonim za znanje, vztrajnost in odličnost! Besed, ki bi izrazile mojo hvaležnost za ves trud in energijo, ki ju je vložil v mentorstvo, preprosto ni.”

Upam pa lahko, da bom s prihodnjim delom upravičil njegove napore, da je iz mene oblikoval raziskovalca in predavatelja, kakršen sem danes.

“Vsem prihodnjim varovancem prof. dr. Meška pa svetujem, da izkoristijo čas, ki ga bodo preživeli z njim, saj boljšega učitelja ne bodo našli nikjer na svetu.”

Andreja Rožnik pravi, da prof. dr. Meško ni samo klasičen profesor, ki suhoparno predava, ampak je zelo aktiven pri podajanju snovi na predavanjih. “Njegova motivacija in tudi humor, ki razbije dolga popoldanska predavanja, so bili ključni, da sem se že za pisanje diplomskega dela odločila, da ga želim za mentorja. Ta vtis o mentorju mi je ostal v mislih, saj sem po nekaj letnem premoru ponovno šla nazaj na fakulteto k prof. Meškotu s prošnjo za mentorstvo pri doktorskem delu. Profesor je z istim elanom privolil k mentorstvu in tako sem sedaj doktorska študentka, ki ima super mentorja, na katerega se lahko vedno zanesem in me podpira pri vseh preglavicah, ki mi pridejo nasproti.”

Je mentor, ki te navdihne z delom in raziskovanjem sveta okoli sebe.

Andreja Rožnik, Gorazd Meško in Rok Hacin (foto: osebni arhiv GM)

Prof. dr. Gorazd Meško je o mentorstvu zapisal: “Kot podiplomski študent sem imel srečo, da sem se učil pri znanstvenikih svetovnega formata, ki so bili poleg znanstvene odličnosti tudi ljudje v pravem pomenu besede. To je popotnica, ki jo vedno nosiš v sebi. Biti mentor mladim doktorskim študentom je privilegij, pomeni biti most med dvema generacijama raziskovalcev in prenašati znanje po svojih najboljših močeh.”

Najlepše je spoznanje, ko kot mentor vidiš, kako se mladi doktorski študent ne razvija le v odličnega znanstvenika, ampak tudi v plemenitega človeka.

Nejc Novak se je s profesorjem Matejem Vesenjakom (Fakulteta za strojništvo Univerze v Mariboru) prvič srečal v drugem letniku študija. Že takrat ga je navdušil s svojo osebnostjo, pristopom in kvaliteto pedagoškega dela. Posledično je izrazil željo po sodelovanju z njim, kar je rezultiralo v več industrijskih in raziskovalnih projektih ter v diplomsko in magistrsko nalogo. Po zaključku druge stopnje študija je z veseljem sprejel mesto mladega raziskovalca pod njegovim mentorstvom. Tekom dosedanjega raziskovalnega in pedagoškega dela v okviru doktorskega študija je mentorja spoznal še bolje in med pogovori z drugimi doktorskimi študenti iz Slovenije in tujine spoznal, da tako vestnega, točnega, znanstveno odličnega in prijaznega mentorja ni mogoče najti nikjer drugje, kar je bil eden izmed glavnih razlogov za nominacijo mentorja za nagrado Mentor leta.

Profesor Matej Vesenjak mi je zgled tudi na področju odnosa do sočloveka, kjer je na vsakem koraku možno začutiti toplino in iskrenost njegovih izrečenih besed. Najin odnos temelji na iskrenosti in vzajemnem spoštovanju, kar redno vzdržujemo tudi na športnih druženjih v okviru laboratorija. Med doktorskim študijem, ki ga sedaj uspešno zaključujem, je mentor v sodelovanju z vodjo laboratorija uredil večino mojih številnih gostovanj na raziskovalnih institucijah in udeležb na konferencah v tujini, kar je rezultiralo v številnih pridobljenih mednarodnih izkušnjah in skupnih objavah z raziskovalci iz tujine.”

V največje veselje mi je tudi zreti v prihodnost, ker bom lahko z najboljšim mentorjem sodeloval še v prihodnje, saj je mentor med drugim imel tudi velik vpliv na zagotavljanje mojega delovnega mesta v prihodnje, po dokončanju doktorskega študija.

Nejc Novak (spredaj) in Matej Vesenjak (zadaj) (foto: Zoran Ren)

Prof. dr. Matej Vesenjak pravi, da biti mentor ni le strokovna oziroma pedagoška vloga, ampak tudi življenjska. “S svojim odnosom, usmerjanjem in nasveti ne vpliva samo na profesionalni razvoj mlade osebe, temveč mnogo širše. Pomembno je, da sta tako mentor kot raziskovalec pripravljena na nove izzive, še posebej slednji pa dovzeten navezovati stike tudi izven meja, saj si le tako pridobiva potrebno širino pri raziskovalnem delu in si hkrati bogati osebnostno obzorje.”

Tudi sam sem imel srečo imeti izjemnega mentorja, ki mi je dal vzgled, kakšen si v tej vlogi želim biti sam.

“Po naključju sem prav te dni zaključil s prvim branjem doktorske disertacije svojega mladega raziskovalca. Ponosen sem na njegov raziskovalni pogum, dosedanje delo in rezultate, ki jih dosega. In to so trenutki, ko kot mentor začutiš, da si morebiti naredil nekaj prav. Zahvaljujem se za nominacijo, ki mi pomeni potrditev, da na mentorski poti izbiram prave smeri – ne lahkejših, ampak tiste brez bližnjic. Tiste, po katerih je vredno iti do konca.”

Doc. dr. Dominika Vrbnjak je nominirala svojo mentorico prof. dr. (Združeno Kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske) Majdo Pajnkihar (Fakulteta za zdravstvene vede Univerze v Mariboru), ker ji na tak način lahko delno izkaže hvaležnost za vso podporo, pomoč, nasvete in spodbudne besede, ki jih je bila deležna v času usposabljanja za mladega raziskovalca in doktorskega študija. “Bila je odlična mentorica, ki mi je pomagala stopiti iz cone udobja in razviti profesionalne in osebne potenciale.”

Z njenim načinom mentoriranja sem bila vedno na pravi poti in uspešno, a samostojno prispela na cilj.

“Izjemno jo spoštujem in cenim, saj sem zaradi nje postala kompetentna raziskovalka in strokovnjakinja v zdravstveni negi. Je moj zgled in ponosna sem, da sem lahko svojo karierno pot v akademskem življenju začela pod njenim mentorstvom.”

Dominika Vrbnjak in Majda Pajnikhar (foto: Grega Pajnikihar)

Prejem nagrade Mentor leta je za prof. dr. (Združeno Kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske) Majdo Pajnkihar velika čast, privilegij in je za nagrado zelo hvaležna. Zahvaljuje se sodelavki in bivši mladi raziskovalki ter asistentki doc. dr. Dominiki Vrbnjak za podan predlog in njeno uspešno znanstveno raziskovalni delo, ki prispeva k humani, varni in skrbni obravnavi pacientov ter je odličen doprinos družbi.

Mentoriranje pomeni v prvi vrsti vzpostavitev vzajemnega medsebojnega odnosa na temelju medsebojnega spoštovanja, zaupanja, odgovornosti in sodelovanja.

“V procesu mentoriranja ima glavno, pomembno in odgovorno vlogo študent, katerega odgovornost je razvoj izvirnega znanstvenoraziskovalnega prispevka znanosti in družbi. Mentorjeva vloga je, da ga spremlja, motivira, podpira, spodbuja ter skrbi, da delo teče kontinuirano v začrtani smeri znanstveno raziskovalnega dela in da bodočemu znanstveniku odpira poti v mednarodni svet prepoznavnost. Gre za vzajemnost v sodelovanju, kjer pridobivata mentoriranec in mentor. Dober rezultat mentorjevega dela ni samo v zaključku dela mladega raziskovalca, v zagovoru doktorskega dela, mednarodna uspešnost in prepoznavnost mentoriranca, ampak medsebojni odnos in pripadnost za nadaljnje vzajemno delo – lahko bi, v želji, rekla »poroka« za vedno. Delo z Dominiko Vrbnjak je bil enostavno povedano velik strokovni izziv, veselje in užitek. Kot mentorica si želim, da bi moji bodoči mentoriranci imeli, človeške, empatične, skrbne in znanstvenoraziskovalne odličnosti, kot jih ima Dominika Vrbnjak.”

Mentorico leta 2018 prof. dr. Barbara Koroušić Seljak (Inštitut “Jožef Stefan”) je nominiral dr. Tome Eftimov (predstavljen v nedavnem 32. MetaPHoDcast zapisu, op. ur.). Eftimov je povedal, da mu je mentorica vedno pomagala pri doseganju raziskovalnih ciljev in ga podpirala v vsem. Vedno je bila pripravljena govoriti z njim o idejah, rešitvah in smernicah za prihodnje delo. Najlepša stvar je, da ni nikoli nasprotovala sodelovanju z drugimi raziskovalnimi skupinami in profesorji, še več, to je dejansko celo zelo podpirala. “Ko sedaj razmišljam o najinih pogovorih, sem imel vedno občutek kot da se pogovarjam s svojo najboljšo prijateljico.”

Spoštovanje, ki ga imava drug do drugega, je vodilo k uspehu najinega dela.

“Nikoli nisem imel občutka, da govorim z osebo, ki me mentorira. Med mojim izobraževanjem sem imel priložnost biti na veliko raziskovalnih mestih in institucijah, vendar nisem nikoli imel priložnosti spoznati take osebe, kot je ona. Selitev v tujino, iz države s povsem drugačno kulturo, v prostor, kjer nikogar ne poznate, in tam najdete osebo, ki vas obravnava kot lastnega otroka (pri čemer jih sama že ima in še veliko drugih obveznosti zunaj dela), je najbolj čudovita stvar, ki se lahko zgodi komurkoli. Vesel sem, da sem imel to priložnost. Preden sem se preselil v Ljubljano, sem mislil, da je dober mentor raziskovalec z velikim številom citatov. Po srečanju s prof. dr. Barbaro Koroušić Seljak lahko rečem, da številke niso vse, v življenju je nekaj bolj dragocenega; Biti človek je pomembnejše kot biti visoko citiran raziskovalec. To je razlika med biti vodja, vzornik, ali pa samo mentor.« Na koncu je Tome še dodal »Barbara, najlepša hvala za vse!”

Tome Eftimov in Barbara Koroušić Seljak (foto: Nevenka Angelski)

“Nagrada Mentor leta 2018 je najlepše priznanje, ki sem ga prejela v službenem okolju. Seveda je pri raziskovalcu zelo težko opredeliti, kje je meja med službenim in osebnim okoljem, saj živimo s svojimi idejami in raziskovalnimi problemi ne le v dopoldanskih in zgodnje popoldanskih urah, temveč tudi v prostem času. In tako tudi zelo težko ločujem svoje kolegice in kolege od prijateljic in prijateljev. Na nek način smo tako tesno povezani, da niti več ne razmišljam, kam bi koga umestila. Vse imam rada in vsak od njih ima posebno mesto v mojem življenju”, je povedala prof. dr. Barbaro Koroušić Seljak.

Priznava, da je bil Tome Eftimov odličen doktorski študent in takšen je tudi kot raziskovalec. Nobenega izziva se ni ustrašil in ker ima enkratno predznanje, poleg tega mu je pridobivanje novega znanja prav tako v veselje, premika raziskovalne meje. “Prepričana sem, da bo uspešen, ne le zato, ker je dober raziskovalec, temveč tudi, ker je prijeten sodelavec, ki zna poslušati, hkrati pa tudi generirati nove ideje z močnimi strokovnimi argumenti.” Prof. dr. Barbaro Koroušić Seljakova trdno verjame, da so dobri odnosi med študenti in njihovimi mentorji zelo pomembni ne le za študenta, temveč tudi za mentorja. “Iz dobrega odnosa se lahko ustvari veliko, od dobrih raziskovalnih dosežkov in fantastičnih idej, do prijetnih občutkov pri delu, ki so še kako zelo pomembni pri ustvarjalnosti. Ker pa marsikoga življenje preizkuša na različne načine, lahko prihaja tudi do težav, ki posledično vplivajo na naše delo in odnose s kolegi in študenti ali mentorji. Kot dobri raziskovalci ne smemo nikoli obupati, zmeraj obstaja za problem neka rešitev, tudi pri reševanju težjih odnosov. Magično orodje je prijaznost in odkrit pogovor, predvsem pa spoštovanje, tako sebe kot sodelavcev.”

Vsak mlad raziskovalec ima krila, potrebno jih je le odkriti in razkriti. In pri tem, pravzaprav najpomembnejšem odkritju je pomembno, da ima mlad človek ob sebi dobrega mentorja.

V prispevku smo predstavili le šest uspešnih zgodb med mentorirancem in mentorjem. V Mladi akademiji verjamemo, da je takih zgodb še veliko več. Ker je dober odnos ključni element pri vseh nadaljnjih uspehih doktorskega študenta, tako tekom doktorskega izobraževanja kot tudi po zaključku, je pomembno obojestransko sodelovanje. Entuziazem in ambicije enostranske narave ne privedejo do željenih ciljev in razvoja v uspešnega znanstvenika oziroma znanstvenico, ki so v današnjem času v slovenskem prostoru še kako pomembni in potrebni.

Bistvene lastnosti dobrih mentorjev po mnenju finalistov izbora Mentor leta 2017