Zgoraj in spodaj

Sedim na klopci, ugnezdeni med mlade vrbe, ki brstijo proti nebu. Te nadobudnice so upokojile svoje stare prednice, ki so izgubile bitko z višavami in so nekoč z žalujočo spokojnostjo ukrivljene veje namakale v vodo, da so kot posušeni kremplji na gladini ustvarjale brazde v času. Te sledi na površini reke, ki se urbano počasi vije skozi moje otroštvo in desetletja pozneje s pobarvanim zvokom izliva v meni, so bile vidne le za hip. Na koncu svoje kratke poti so zaklokotale in vztrepetale. Nato potonile. Kot spomini.

vrbeMALA

Med vejami pomladno zašumlja. Prijetno zahomotan v misli zaslišim plonk klup. Nato barbarsko zmagoslavni uiii in zvonek pššššt taaam. Mlada razposajenka v vodo meče kamne in prazne polžje lupinice ter po zraku maha z vejicami, kot bi bile ropotulje. Zadovoljno prhnem skozi nos.

Rad imam, če me kliče oči. Njej ta besedica pomeni vsaj toliko, kot je pomenila meni takrat, ko sem na ozadju bronaste zavese, ki je sramežljivo skrivala utrujeno sonce, štorkljal ob sikajočem morju in v valove metal kos odlomljene palice.

Moj oči je – z eno iztegnjeno in eno pokrčeno nogo – ležal nekje zadaj, na s soljo razžrtih kamnih, ki so nosili krone pozabljenih trav in šepete posušenih meduz. Bil je nekoliko zaskrbljen, ker sem bil sam. Brez prijateljev, s katerimi sem običajno poskakoval v ognjenem krogu. Toda nisem bil sam. Imel sem palico, ki je bila zame križarka na pomembni misiji. Imel sem morje, ki se je uklanjalo mojim nameram. Valovala sva oba. Vedno bolj sem se odmikal od občinstva, zunanjih pričakovanj in površine spoznanj ter se pogrezal v lastno mimiko življenja. To je bil mejnik. Takrat se je v meni začelo nekaj zapisovati. Pod razdivjanim površjem se je začela ustvarjati živobarvna milina. Lahko sem zgoraj in lahko sem spodaj. Če sem zgoraj, se dotikam, gledam, govorim, občudujem, razmišljam, razlagam. Če sem spodaj, razumem, od kod občutki. Eno ne more brez drugega. Mlada vrba se napaja s sokom stare.

Tam nekje, kjer je nekoč drevo tisočerih las ustvarjalo zeleno kupolo, za njegovim deblom, ki zdaj migeta v meglici, zaslišim pogled. Zagledam dekliški hehet. Jasno mi je, da je privid. Prihaja iz globine mojega morja, ki se razpeni vsakič, kot se dotaknem mejnika. Prevzame me otožno občudovanje, da sem prav tu pustil svoje prve sledi, tiste najmočnejše, prvinske, ki zarežejo kot veje v vodo, razparajo vezi z domačimi vogali in te odnesejo ven, med takrat še nepojmljiva, nedorasla preigravanja in preskušanja, kaj zmoreš. Pod vsako besedo se je odtrgal plaz, odlomil košček in plompnil v vodo. Z vsakim pogledom se je sprožil odmev, ki se je kot frfotajoči metulj ujel v pajčevine stare vrbe. Po vsakem dejanju je bil današnji dan bližji.

Veje znova opozorijo nase. Mala razbojnica teka za golobi in se pogovarja z racami. Razumem jih, da je ne ubogajo in se raje poženejo v zrak, nato pa postavljajočih prsi podrsajo po gladini.

To bo gotovo eden njenih mejnikov. Iz nekega drugega sveta se ji nasmehnem in pokimam. Ja, všeč mi je, če me kliče oči. Zavzdihnem iz navade. Ti spomini. Ves čas se spreminjajo, ukrivljajo, zorijo, razpadajo in se sestavljajo v zanimivih kombinacijah. Toda prav vse naše sledi, vse tiste brazde, naj bodo še tako burne, boleče, nezanimive, pretresljive ali obžalujoče, potonejo na isto dno. Tam se pripnejo na osnovo, ki se nikoli ne spreminja. Ostaja z nami. Iz te osnove je črpala stara vrba. In danes, v svojem razcvetu, črpa tudi mlada. Razume, da zaradi nje lahko brsti, se postavlja, poslavlja in objema, spoznava, da jo v polnost razpihujejo prednice.

Vstanem in pomignem mali vrtavki, da je čas. Dovolj dolgo sva se pomudila na kraju, ki povezuje zgoraj in spodaj. Sprva deluje nejevoljna, nato pa priteče k meni, polna vtisov, vsak njen dih govori v neslišnih stavkih. Pogoltne slino in ko že mislim, da bom deležen jecljajočega mencanja, razširi oči, da v njih uzrem bučanje morja, in reče:

Oči, oči, si že bil kdaj tu?

 

damjan zorc
Damjan Zorc

Avtor: Damjan Zorc, diplomiran anglist in prevajalec. V svoji karieri je prevedel kakšnih 500 filmov in neznano število besed. Zadnja leta prevaja za Google. Je strasten bralec in navdušen gledalec. Vedno več tudi piše, snema oddaje in filme. In ne, ne dela na Valu 202. To je njegova Facebook stran, na Twitterju pa ga najdete pod @SikkPuppi.

urška kozak
Urška Kozak

Avtorica slike: Urška Kozak, leta 2005 je diplomirala iz slikarstva na ljubljanski ALU. Udeleževala se je številnih slikarskih dogodkov, slikala in razstavljala in prejela je tudi mnoge nagrade in priznanja za svoje slike, med drugim tudi v tujini. Njena strast je v zadnjem času ilustracija. Ilustrirala je med drugim pesniško zbirko Než’na poezija avtorja Kobrowskega, ki je izšla letos in otroško slikanico Neža in razmetane sanje, ki je izšla lansko leto in je zanjo letos prejela priznanje za eno najboljših ilustracij na mednarodnem festivalu ilustracije Bookillfest v Novem Sadu.

 

Opomba: Zapis je bil izvorno objavljen na avtorjevi spletni strani.

Značke
Več od Damjan Zorc

Črni mož

Zmrznil sem. Pravzaprav ne vem, če bi temu lahko tako rekel. Ko...
Beri dalje