Avtorica: Barbara Kapelj Osredkar, režiserka in scenografinja, z eno nogo v Ljubljani in drugo v Oslu. Skupaj z avtoricama Lejo Jurišič in Tejo Reba ter v sodelovanju z Ano Čigon in Mio Habib za Festival Mesto žensk pripravlja nov zemljevid ženskih utripov, skozi katerega obiskovalca popelje skozi prostore, v kateri so živele in ustvarjale, delale pomembne ženske slovenske zgodovine. Kot del projekta Hodim za tabo in gledam te, postavljajo umetniško akcijo, živi spomenik 129-im ženskam slovenske zgodovine na Kongresnem trgu. V Dramatikkens hus v Oslu pa sodeluje kot scenografinja pri projektu o mladih narkomanih norveške avtorice Toril Solvang Jaz sem edini, ki sem bil na Luni.
V slovenski prestolnici je 360 spomenikov, za katere se trdi, da so lokalnega pomena. V zadnjem času nastajajo in se gradijo tudi novi, med njimi pa jasno opažamo, da ni veliko spomenikov, ki bi omenjali ženske. Ob tem dejstvu se lahko globoko zamislimo, kakšno ogledalo nastavljajo trajna obeležja, skulpture po prestolnici. Ob najbolj pomembnih mestnih ulicah, na katerih se šopiri množica spomenikov izjemnih moških glav, kot na primer vrsta skladateljev ob Vegovi ulici, pred Univerzo znameniti profesorji, niti sledu pa o pomembni in res zelo pozabljeni polovici. Kot da se pred drugo svetovno vojno in po njej v slovenski znanosti, umetnosti, v šolstvu, v vzgoji naroda, v politiki, ni pojavila nobena pomembna ženska, ki bi se izkazala na svojem področju.
Kako se je sploh začelo to naše popotovanje v zgodovino pomembnih žensk? V bistvu nas je direktorica festivala Mesto žensk, Mara Vujić, povabila, da oblikujemo svoj projekt glede na temo letošnjega festivala Mesto žensk in sicer Ženska in mesto. Takoj mi je v glavo stopila Pozabljena polovica, saj se sama že leta lotevam pomembnih žensk slovenske zgodovine v svojih avtorskih uprizoritvah, vse od Ženskih del, ki sem jih uprizorila leta 2000 pod okriljem Maske. Takrat so bile glavne Gertrude Stein, Margarethe von Trotta, Lina Wertmuler, Sylvia Plath, Virgina Woolf, Slavenka Drakulić pa nepozabne Slovenke Ljuba Prenner, Lili Novy, Zofka Kveder, Angela Vode ter Mira Mihelič. Potem sem nadaljevala svoje delo in ga razvijala preko Virginie Woolf, Louise Nevelson in ga potem docela posvetila iskanju Lili Novy ter življenju igralk Duši Počkaj, Štefki Drolc in Ivi Zupančič. Potem sem se ujela v trio z Lejo Jurešić in Tejo Reba, ki sta izjemno provokativni avtorici na polju femističnega diskurza in tako zdaj skupaj tvorimo ta trio, ki raziskuje osebne zgodbe ljubljanskih, slovenskih žensk.
Prva ideja je bila vodenje po mestu Ljubljani, saj smo vse Ljubljančanke in smo si želele narediti prav posebno žensko turo, na kateri se srečujemo z realnimi in fiktivnimi zgodbami slovenske ženske zgodovine. Zakaj realnimi? Ker so te nujno potrebne za slovenski prostor. Zakaj fiktivnimi? Zato, ker na ta način sprožamo naš avtorski proces, ki je zaznamovan z idejami Pozabljene polovice, in ker živimo sodobno Ljubljano ter se na ta način lahko umetniško izpolnjujemo. Tako je nastalo vodenje po Ljubljani, po edinstvenih ženskih lokacijah, ki jih je zaznamovala ženska roka ter ideja o živem spomeniku, za katerega potrebujemo 129 prostovoljk.
Živi spomenik postavljamo kot poziv in opomin slovenskemu narodu, da končno na izjemno pomembnem trgu, ki kraljuje že skozi vso slovensko zgodovino, vzpostavi kontrapunkt ali sozvočje vsem pomembnim glavam profesorjev, doktorjev znanosti pred Univerzo, ki nemo bolščijo v goli kip Evrope, na katero se spravlja bik, ter skladateljev, ki tako jasno zaznamujejo vso Vegovo ulico. K sodelovanju smo povabile še Mio Habib, norveško umetnico, ter Ano Čigon, slovensko umetnico, ki nam na izredno subtilen način pomaga z videom razvijati ideje. Znotraj projekta je nastalo ogromno, zevajoče vprašanje. Če že govorimo o spominu, ki bi ga želele zaznamovati trajno, kako vendar to storiti z medijem uprizoritvene umetnosti, kjer je vse minljivo in enkratno, poudariti zgodovino, postati viden in celo trajen? V tem trenutku ni bilo ne časa ne denarja, da bi postavile ogromen spomenik ženski polovici Slovenije, čeprav smo si to močno želele. Smo pa povabile k projektu različne vizualne slovenske umetnice, ki so bile pripravljene na to temo izdelati prve osnutke, zamisli o pripravi spomenika, posvečenega spregledani ženski polovici.
Tako vabimo na naš dogodek 13. oktobra, 0b 11h, na prvo vodenje po ženskih lokacijah mesta in potem ob 16.30 na Kongresni trg, pred Univerzo, kjer si bo lahko vsaka izbrala svojo žensko iz Pozabljene polovice, se postavila na njeno mesto ter s tem tvorila spomenik vsem spregledanim ženskam slovenske zgodovine. V ponedeljek 14-ega in v sredo 15. oktobra, ob 18h, pa ste ponovno vabljeni na vodstva po prostorih Ljubljane, ki so jih zaznamovale pomembne slovenske ženske v zgodovini Ljubljane. Da bi ugotovili, kako so dihale, kako so se prebijale skozi mesto in v kakšnem okolju so živele. Vsako vodstvo bo edinstveno in drugačno.
Tandem Jurišić/Reba sta prejemnici nagrade Ksenije Hribar za perspektivne koreografinje 2013. Njuna najbolj odmevna dela so predstava Med nama (2009), performans Zofa (2010-2011), video instalacija Life after conceptual art (2013) in predstava Druga svoboda (2013), ki uspešno gostujejo: Trienale slovenske sodobne umetnosti U3, BiennaleOnline Artplus New York, Performance space London, Tanzquartier Wien, Festival Mladi levi, Festival Mesto Žensk, Festival Exodos, Bienale slovenskega plesa Gibanica, Prešernovo gledališče Kranj, Festival Spider Atene, Les Subsistances Lyon, Studentski centar Zagreb, Task Zagreb. Letos sodelujeta v novi predstavi The last Adventure s skupino Forced entertainment in Timom Etchelsom.
PRIDEM!