Življenje je kljub preprekam in preizkušnjam lepo

Darja Rojec (foto: osebni arhiv)
Darja Rojec (foto: osebni arhiv)
Darja Rojec (foto: osebni arhiv)

Avtorica: Darja Rojec. Z namenom, da pomaga drugim, ki so zboleli za rakom, je napisala knjigo z naslovom Pa jo imam z lastno izkušnjo bolezni. V knjigi Štirje letni časi govori o čustvih ob ponovitvi bolezni, o tem, kako se soočiti s partnerjem in postopkih zdravljenja v bolnišnici. V tretji knjigi, Nasveti in izkušnje iz prve roke, pa povabi bralca v naravo, da si s pomočjo nasvetov bolnikov sam pripravi zdravilni pripravek za dušo in telo ter spregovori o pomenu preproste in zdrave prehrane ter telovadbe v boju z boleznijo.

Pred skoraj 20-imi leti, pri 34-ih letih sem zbolela za najpogostejšo obliko raka, ki prizadene ženske – rakom na dojki. Prvi trenutki srečanja z mislijo o raku in hkrati strahu pred smrtjo so bili strahotni. Prihodnosti ni bilo, preteklost pa se je potopila v gost zamegljen oblak.  Po začetku terapij in operacije, sta se mi volja in moč vrnili in pričela sem se boriti. Za sebe, za moje otroke, za družino. Želela sem biti z njimi in živeti.

Ob odstranitvi dojke in preventivno tudi jajčnikov, sem dobila okužbo z mesojedo bakterijo, streptokokom, ki je dobesedno požrla velik del trebušnih mišic in nastala je ogromna luknja. Borila sem se z bakterijo na eni strani in depresijo na drugi. 6-mesečno ležanje v bolnišnici z mnogimi zapleti in operacijami, skoraj smrtjo, je pustilo na meni žalost in trpljenja. Zmagala je volja in po dolgem obdobju nestabilnosti je naposled moje 42 kg težko telo pričelo pot k ozdravitvi doma med svojimi. Težko sem se znašla v novih okoliščinah, hči v puberteti, sin prvošolec, jaz pa sem morala živeti z hudo meno, vročinskimi oblivanji in nihanji razpoloženja. Počutila sem se kot 34-letna starka, s presušeno in izžeto kožo, izpadanji las zaradi zdravil, in depresijo, ki me je počasi vlekla v črno luknjo. Ta bi me lahko pohrustala za malico, če se ne bi v določenem trenutku zavedla posledic hude depresije in se obrnila na zdraviteljico, naravo. Moje okrevanje  fizičnega in psihičnega zdravja lahko opišem kot simbiozo z naravo. V njenem objemu sem lahko jokala brez slabe vesti, da morim druge okoli mene, lahko sem se jezila in si počasi pridobivala ravnovesje v telesu. Majhne zmage so mi dajale moč in vlivale upanje moji razvrvani duši, ki je skoraj klonila pod pritiski nihanj v razpoloženju.

Želela sem si, da bi zopet lahko hodila v službo. Invalidska komisija me je ocenila kot fizično nezmožno za 8-urni delovnik. Uprla sem se sklepu in dogovorili smo se za poskusni 4-urni delovnik in 4-urno invalidnino. V službi na delovnem mestu v laboratoriju sem se vedno počutila zelo dobro. V krogu svojih kolegov sodelavcev sem se počutila varno in sprejeto. Stali so mi ob strani ob diagnozi, med bivanjem v bolnišnici in ko sem se vrnila na delo, so mi pomagali  in me spodbujali. Direktor in neposredni vodja so spremenili obseg mojega dela in izločili iz njega vsa nevarna in težja dela. Bližina delovnega mesta in Onkološkega inštituta sta mi dala občutek varnosti, da lahko ob morebitnem poslabšanju stanja v minutah odidem na pregled. Zavedala sem se prednosti, ki sem jo imela in zdravstveno stanje se mi je vsak dan izboljševalo. Kljub večkratnim odpiranjem oken zaradi napadov vročine, se sodelavka ni nikoli pritoževala, s sproščenimi pogovori s sodelavci sem izgubila sram in strah pred prsno protezo, ki se je ob malo bolj odprti majici pokazala. S popolnostjo lahko rečem, da mi je k boljšemu zdravju pripomogel pozitiven odnos sodelavcev ob vrnitvi na delo po raku dojke. To je brez pritiskov in šikaniranj. Imela sem srečo, da sem bila v tistem času, s takimi sodelavci.

Deset let sem delala takšen 4-urni delovnik. Spreminjal se je čas, spreminjali so se odnosi med ljudmi. Moji sodelavci so počasi odhajali v pokoj in prihajali novi, mladi, perspektivni in zagnani ljudje. Privatizacija podjetij je naredila nove kapitaliste, ki pa vedno nimajo posluha za invalide in bolne. Potrebna je samo polna izraba človeškega duha in moči in čim večji doprinos denarja. In naenkrat izgine prijaznost sodelavcev, želijo, da iz sebe iztisneš zadnje sokove moči in jih ne zanima, kako zahrbtna in večpotezna je bolezen z imenom rak. Ne zanima jih, če ne zmoreš. Moraš! Sicer si odpuščen.

Čeprav na sebi nisem čutila tako močnega vpliva novih šefov, na delo ni bilo več lepo prihajati. Čeprav sem se znala potegniti za sebe in to tudi povedati, so me včasih majhne stvari spravile v jok, povzročale depresijo, ki se je zopet zbudila in mi jemala zdravje. Ko zjutraj več ne moreš na delo, ko veš, da te ne bo nihče več razumel, če nečesa ne moreš, ko začneš pozabljati stvari zaradi  pritiskov, se je potrebno zamisliti, kam to pelje. Zatočišče sem zopet poiskala v naravi in ko sem v solzah pristala pri zdravniku, sem vedela, da je prišel čas za spremembo. Nisem želela pristati na antidepresivih in postajati nezmožna za normalno življenje. S kliničnim psihologom sva vložila vlogo za 8-urno invalidnino. Po testih in pregledih so mi odobrili vlogo. Tako so me invalidsko upokojili in počasi se je načeto zdravstveno stanje začelo obnavljati.

S spremljanjem in spoznavanjem  svojega telesa sem začutila, da z menoj nekaj ni v redu. Prisluhnila sem znakom, ki mi jih je telo sporočalo in začutila raka na drugi dojki, še predno sem ga zatipala. V boj sem se podala bolj izkušena, jezna in odločena, da nasprotnika zatrem. Sporočilo vsem bolnikom, ki so se znašli v labirintu boja z rakom je, da se naj za svoje pravice borijo in vztrajajo pri svojih odločitvah, če je le možno. Splača se potruditi, saj je življenje kljub preprekam in preizkušnjam, lepo.

 

Preberite tudi:

Pet let življenja (Tanja Španič, oktober 2013)

Vsak trenutek, ki ga ne preživimo lepo, je izgubljen (Mojca Senčar, oktober 2013)

Ti in jaz sva eno! (Mojca Buh, oktober 2013)

 

Več od Metina lista

Dan odprte kletke / Day of an open cage

12. julij 2012 (četrtek) Poletje – Ervin Hladnik Milharčič, Dnevnik (P) Hiti...
Beri dalje