Prvi december je Dan boja proti aids-u. Zaradi pandemije, ki po svetu pustoši že več kot trideset let, je umrlo 39 milijonov ljudi (vir: The Foundation for AIDS Research), z virusom HIV pa jih po nekaterih ocenah trenutno živi 35 milijonov (vir: WHO).
Naslednje leto bodo minila natanko tri desetletja, odkar so bili pri nas diagnosticirani prvi primeri okužb s HIV. Zgodba slovenske epidemije k sreči ni tako tragična kot marsikje drugje; od začetka epidemije do 30. septembra 2014 je bilo prijavljenih 675 diagnoz okužbe s HIV, od tega se je pri 212 osebah razvil aids, umrlo pa je 95 oseb (vir: Nacionalni inštitut za javno zdravje). Razlogov za pretirano brezskrbnost ni; leta 2013 se je s HIV-om okužilo 44 oseb, medtem ko je ta številka deset let prej znašala 14 oseb. Vse odkar smo v Sloveniji leta 1997 uvedli visoko učinkovito protiretrovirusno zdravljenje, ki je v razvitih državah prineslo konec umiranja zaradi aidsa, je strah pred to boleznijo izginil. Velikih preventivnih kampanj ni več, generacijo, ki ni poznala sveta brez aidsa, pa postopoma izrinja tista, ki nikoli ni poznala strahu pred aidsom.
Ostajajo pa nevednost, ki povzroča nove okužbe, ostaja strah pred testiranjem in osebami s HIV, stigma in diskriminacija. Zato v nadaljevanju, 10 stvari, ki jih (morda) niste vedeli o AIDSu in virusu HIV:
1. HIV IN AIDS NISTA ISTO
Ljudje zelo pogosto napačno enačijo ta dva pojma. Aids je zadnji stadij okužbe z virusom HIV in vse osebe, ki živijo s HIV, nimajo nujno tudi aidsa. Ob zgodnjem odkritju okužbe s HIV in pravočasnem pričetku zdravljenja je pravzaprav najverjetneje, da za aidsom nikoli ne bodo zbolele.
2. HIV NI ZELO NALEZLJIV VIRUS
HIV je izredno zahrbten in prilagodljiv, a k sreči tudi zelo težko nalezljiv virus. V količinah, zadostnih za prenos okužbe, se nahaja v krvi, spermi, predsemenski tekočini, materinem mleku in izločkih nožnice/materničnega vratu. Prenos virusa je nemogoč z vsakdanjimi in socialnimi stiki z osebami, ki živijo s HIV, prav tako se ne morete okužiti v bazenu, preko WC školjke, s souporabo brisač, pitjem iz istega kozarca, objemanjem, rokovanjem, držanjem za roke ali poljubljanjem. Tveganje za okužbo pa predstavljajo souporaba igel pri zlorabi drog in nezaščiteni spolni odnosi. Pri slednjih je sicer odstotek tveganja različen za posamezne spolne akte, vendar po ocenah niti pri najbolj tveganih ne presega treh odstotkov. To seveda ne pomeni, da do tiste tri-odstotne možnosti ne more priti že pri prvem tveganem spolnem odnosu. (vir)
3. HIV/AIDS NI VEČ SMRTNA OBSODBA
Zaradi visoko učinkovite protiretrovirusne terapije (HAART) se je diagnoza okužbe s HIV iz smrtne obsodbe spremenila v kronično bolezen. Z rednim jemanjem zdravil lahko osebe, ki živijo s HIV, pričakujejo, da bodo doživele normalno življenjsko dobo. Pri tem je potrebno pripomniti, da to velja zgolj v primeru, če je bila okužba odkrita v dovolj zgodnji fazi, tako da se je ob primernem trenutku pričelo tudi zdravljenje. Na žalost imamo v Sloveniji visok delež poznih diagnoz, ko posameznice in posamezniki pridejo na testiranje šele takrat, ko je okužba že napredovala v aids. Pomen pravočasnega in rednega testiranja na HIV je zato izjemen.
4. AIDS JE ŠE VEDNO SMRTNO NEVARNA BOLEZEN
Čeprav je ta trditev v navideznem nasprotju z zgornjo, drži. Za aids še vedno nimamo niti cepiva, niti zdravila, ki bi odstranilo virus iz telesa. Zaradi uspešnosti HAART terapije je nevarnost HIV/aidsa sicer izginila iz zavesti ljudi, strah pa je popustil, a brez pravočasnega testiranja in posledično zdravljenja je končna posledica okužbe še vedno smrt.
5. NAJVEČJI PROBLEM OSEB S HIV JE STIGMA
Zaradi napredka pri zdravljenju, ki je osebam s HIV omogočil relativno normalno življenje, sta stigma in diskriminacija zdaj glavni težavi, s katerimi se te osebe soočajo. Ker se že soočajo z zdravstvenimi in psihičnimi posledicami življenja s HIV, stigma in diskriminacija za njih predstavljata hudo dodatno breme in imata številne negativne učinke na kakovost njihovega življenja. Vodita lahko v občutke sramu in krivde, depresijo, zlorabo alkohola in drog, družbeno izolacijo in povišano tveganje za samomor. Osebe s HIV-om so lahko tudi žrtve diskriminacije, psihičnega, verbalnega ali fizičnega nasilja na delovnem mestu, v zdravstvu in v svojem socialnem okolju. Stigma je eden od dejavnikov, ki pripomorejo k širjenju epidemije, saj preprečuje odkrit pogovor o HIV-u s spolnimi partnerji in nekaterim posameznikom preprečuje, da bi se testirali. Na žalost nemajhno vlogo pri reproduciranju stigme z izbiro neprimernega in stigmatizirajočega jezika igrajo tudi medicina in mediji. Primer takšnega jezika je naprimer beseda »okuženi«. Uporaba te besede je problematična, saj implicira, da so osebe, ki živijo s HIV, kužne in nevarne za svoje okolje, kar seveda ni res.
Še posebej je potrebno poudariti, da imajo tisti posamezniki/-ice, ki se zdravijo z visoko učinkovito protiretrovirusno terapijo, tako majhno količina virusa v krvi, da celo pri analnih spolnih odnosih brez kondoma prenos virusa praktično ni mogoč, kot so pokazali vmesni rezultati evropske raziskave PARTNER, v kateri je sodelovalo 1100 heteroseksualnih in istospolnih parov.
6. EPIDEMIJA HIV-a NI SAMO PROBLEM SKUPIN Z VEČJIM TVEGANJEM
Globalno se večina okužb s HIV zgodi s heteroseksualnimi spolnimi odnosi. V Sloveniji, kot tudi marsikje drugje v razvitem svetu, je slika nekoliko drugačna. Najbolj ranljivo skupino pri nas predstavljajo moški, ki imajo spolne odnosi z moškimi, pri čemer je potrebno poudariti, da tveganja za prenos okužbe ne predstavlja sama spolna usmerjenost, temveč tvegane spolne prakse, z drugo besedo – nezaščiteni spolni odnosi z osebo, katere HIV statusa ne poznamo. Ti pa seveda niso omejeni na istospolno usmerjene moške. HIV ne izbira in okuži se lahko vsak. Tudi osebna urejenost ali socialni položaj nista zagotovilo za to, da je spolni partner, čigar HIV statusa ne poznamo, negativen. Dejstvo, da je nekdo, s katerim seksate, poročen, ima dobro službo ali pomemben položaj v družbi, ne pomeni, da ne more imeti HIV-a.
7. OSEBE S HIV NISO BOLNIKI
Predvsem medicinski strokovnjaki osebe s HIV pogosto označujejo za bolnike. Čeprav je takšno poimenovanje morda praktično s stališča zdravnika, pa je vendarle nekorektno in stigmatizirajoče, osebe s HIV pa postavlja v manjvreden položaj. Ljudje, ki živijo z virusom in nimajo zdravstvenih težav, ki jih povzroča okužba s HIV, so praktično zdravi. To še posebej velja za tiste, pri katerih je bila okužba prepoznana zgodaj, se uspešno zdravijo z zdravili, živijo povsem normalno življenje in za katere se pričakuje, da bodo doživeli normalno življenjsko dobo. Označevanje z bolniki namiguje na njihovo nemoč, pasivnost in odvisnost od drugih in iz njih dela žrtve, pogosto pa tudi krivce za situacijo, v kateri so se znašli.
8. NA PODLAGI VIDEZA NI MOGOČE DOLOČITI HIV STATUSA
Ker ima okužba z virusom HIV zelo dolgo inkubacijsko dobo, vidne manifestacije bolezni pa se pojavijo šele po mnogo letih, ko se že razvije aids, je zanašanje na zdrav izgled spolnih partnerjev lahko varljivo in tvegano početje. Večina oseb s HIV-om ne kaže zunanjih znakov zdravstvenih težav, edini način ugotavljanja okužbe pa je redno testiranje.
9. TUDI ZA HIV OBSTAJA TABLETA »ZA DAN POTEM« …
V primeru tveganega spolnega odnosa je na voljo t.i. PEP (post ekspozicijska profilaksa oziroma zaščitno protiretrovirusno zdravljenje po izpostavitvi virusu HIV). Pravzaprav ne gre za eno tableto, temveč za štiri-tedensko terapijo z zdravili, kakršne prejemajo tudi osebe, ki živijo s HIV. V primeru, ko posameznik posumi, da bi lahko bil izpostavljen virusu HIV, se mora čim prej zglasiti pri izbranem zdravniku ali v urgentni ambulanti in zahtevati nujno napotnico za Infekcijsko kliniko v Ljubljani. Ker se čas za pričetek zaščitnega zdravljenja izteče v 72 urah po morebitni izpostavitvi, je hiter odhod do zdravnika bistvenega pomena. Na Infekcijski kliniki o primernosti PEP-a potem odloči ustrezen strokovnjak ali strokovnjakinja, saj ta način preprečevanja okužbe pride v poštev le v izjemnih primerih in na podlagi ocene tveganja v dani situaciji. Uspešnost PEP-a ni vedno stoodstotna, je pa dobro vedeti, da v primerih, ko obstaja resna verjetnost okužbe, obstaja tudi ta možnost.
10. … PA TUDI TABLETA »ZA DAN PREJ«
PrEP ali predekspozicijska profilaksa je preventivno jemanje protiretrovirusnega zdravila Truvada za preprečitev okužbe s HIV pri osebah s povišanim tveganjem za okužbo. To zdravilo preprečuje virusu, da bi po vstopu v telo okužil tiste bele krvničke, ki jih napada. Ta metoda, ki je do 99 % uspešna in jo je že odobril ameriški Center za nadzor bolezni, se čedalje bolj uveljavlja v nekaterih zahodnih državah kot učinkovito orodje preprečevanja širjenja epidemije HIV/aidsa. Pri nas zaenkrat možnosti PrEP-a še ni, domnevno zaradi bojazni pred stranskimi učinki Truvade, pa tudi zaradi stroškov, ki bi nastali ob predpisovanju terapije. Pri tem pa velja razmisliti, kaj bi bilo finančno bolj smiselno; stroški preventivnega jemanja Truvade v obdobju relativno kratkega aktivnega spolnega življenja ali veliko dražje in daljše doživljensko zdravljenje okužbe s HIV.
Pomembno je, da vsak prevzame odgovornost za svoje zdravje, kar pomeni prakticiranje varne spolnosti in redno testiranje na HIV in ostale spolno prenosljive okužbe. Namesto, da za širjenje epidemije krivimo osebe s HIV, za ustrezno zaščito poskrbimo vsi. Predvsem pa pokažimo sočutje in solidarnost z osebami, ki živijo s HIV in jim ne otežujmo življenja z nepravičnimi in ignorantskimi predsodki, ki so zgolj odsev naše nevednosti.
Avtor: Mitja Ćosić, koordinator Četrtkovih dialogov na DIC Legebitra. Četrtkovi dialogi so srečanja, namenjena pogovorom o zdravju, s poudarkom na HIV/aidsu. Pišete mu lahko na cetrtkovi.dialogi@gmail.com, na Twitterju pa @cet_dialogi.
Četrtkovi dialogi so srečanja, namenjena pogovorom o zdravju, s poudarkom na HIV/aidsu in ostalih spolno prenosljivih okužbah. Srečanja potekajo vsak delovni četrtek ob 20. uri v prostorih Legebitre na Trubarjevi 76 a v Ljubljani.
Četrtkovi dialogi na Facebooku.
Legebitrina anonimna svetovalnica: (01) 430-51-44 vsak delovnik med 12. in 16. uro ali na legebitra@siol.net.