Seveda sem tik pred odhodom v svoji glavi premetavala misel, da bi najraje ostala kar doma in se zleknila na prostorno zofo, ker je bilo zlaganje otroških cunj – sama sem se omejila le na najnujnejše – preveč stresno in je potovalka z (morebiti potrebnimi) zdravili presegala mojo culico. Vendar sem si čisto resno rekla v svoje močne zobe: “Če preživimo večurno pot brez klime, s tremi ne ravno v tišino zatopljenimi otroki, potem si obetam dopustovanje po lastni meri”. Mati me je čudno gledala, ko sem ji hitela razlagati, da bi brez klime posebnica težje dihala.
Brez pokrite in dovolj velike terase, na kateri smo preživeli vse dneve (in romantične večere, kolikor je to po mnogih letih zakona pač mogoče), si morja sploh ne znam predstavljati, in če plaža (tam si brisač nismo razpeli niti enkrat samkrat) ne bi bila povsem naša, potem o takem dopustovanju sploh ne bi razmišljala. Naj povem na glas, da sem po duši nudistka, brez izkušnje tovrstnih kampov, in je ležanje ob vodi ter nastavljanje soncu le še bled spomin. Seveda smo ozaveščeni. Hočeš nočeš.
Mož je pod nos molil kremo, ki je stala več kot najdražje vino v naši hiši, čeprav sem si ob skoku na trebuh nadela dovolj velik klobuček in sončna očala.
Vsemu navkljub ne želim biti povsem ‘brez’ na kakšni fotografiji starega jadralca, za mojo nagoto pa naj mu bog požegna. Ob redki tihoti (nimam discipliniranih otrok) sem pomislila, da si želim takšen mir (beri: bajto, dvorišče in ostale pritekline, ki ponujajo zasebnost) skozi vse leto. Da sta hodeča otroka le stekla po stopnicah do morja in začofotala tam sama, medtem ko sem sama dvigovala noge, enkrat na sosednji stol, drugič pa kar na mizo ter se trudila z rumenim tiskom in (kako, da ne) bolj resnim čtivom, je bil velik plus.
Pa kaj naj se zdaj hvalim z dopustovanjem po lastni meri, ki je turiste ponujal tako na redko kot poljska pot promet, če pa to ni potrebno. Bolj pomemben je podatek, da sem zaprla internet, no, vsa družbena omrežja z rednim komentiranjem in bolj pogostim objavljanjem, kje, kaj, s kom in kolikšna je temperatura morja. Če bom vse skupaj nadoknadila, ne vem, se pa pozna, da imam sedaj po vrnitvi kar več časa, ko ne spremljam celotnega dogajanja na spletu in dopuščam možnost, da bom kaj celo zamudila. Brez tega (roko na glavo) se sploh ne bi spočila, si odpočila, se zleknila pred kavo in gledala v morje, pozabila na telefon in le uživala ob igri otrok (tu in tam ali nekajkrat na dan igrala sodnika in oštevala enkrat enega, drugič drugega. Ne, nista še navajena deliti stvari.
Nismo tako velikodušni, da se za sladice ne bi kregali, in seveda je le ena igrača v sami uro pomembna za vse akterje.
Če se je prvorojenka lahko spremenila v ribo, ker je bila na morju šele tretjič, je bil sine srečen, da ga je doživel drugič, čeprav se prvega snidenja sploh ne spominja. Je pa prvi večer rekel, da gremo sedaj lahko domov spat, kar o njegovem domotožju pove vse. Zato pa je bila Zofkič na morju prvič in lepo razložila, da je starejša duša, ki potrebuje tople izvire zdravilne vode, nižje temperature, ki jih sicer ponuja morska klima, in malo več prostora kot le kvadraturo že razmajanega ‘kinderpeta’ (slovenska beseda ne bi izražala topline, ki sem jo želela dodati).
V številkah govorimo o 18 dneh, le 1 epi napadu (kratko in grenko), 2 popolnoma uničenih japonkah (pa samo to obutev sem imela, prisežem!), 5 prebranih knjigah in 1 ponovno začeti, ker so vse že pošle, 2 neizrazitih burjah, nezabeleženi količini popitega alkohola in 2 tablicah naravnih zdravil za obnovo jeter, 1 požaru (ne želim izkusiti nikoli več!), 3 obiskih ene od gostilnic, ker smo pogrešali župo (ne juho), in 5 bolj (ali manj) spočitih in nasmejanih osebah (šele doma sem se sprostila in začela muliti in trmariti brez razloga).
In kje smo sploh bili? V mirnem zalivu jadranskega otoka, kjer naš prvi predsednik že desetletja najde svoj mir in če bi ga ob slovesu ponovno srečali, bi mu vse obljube tudi potrdili.
Avtorica: Petra Greiner, mama treh otrok, žena, fizioterapevtka, a ko zvečer leže v posteljo, je samo svoja. Zaradi posebne drugorojenke Sofie je ustanovila Zavod 13, ki ozavešča o drugačnosti in nudi pomoč ne le materam posebnih otrok, temveč celotni družini. Na Twitterju jo najdete pod @PetraGreiner.
Opomba: Zapis je bil v nekoliko spremenjeni obliki izvorno objavljen na avtoričinem blogu Srečna 13ica.