Kdo ali kaj je “houdre”? Spodnjo razlago sem našla na razvezanijezik.org – “spletnem slovarju, ki ga lahko pišemo vsi, brez delitve nalog, pretiranih napotkov in cenzure”.
Štor, bizgec, nespretnež, runkl, neroda …
Houdre je človek, rad glasno v prazno gobezda, ne razmišla, kaj govori in kaj dela. Folku gre na živce.
“Mater si houdrast!”
Tudi za človeka, ki je neurejen ali površen.
Slovar slovenskega knjižnega jezika v nobeni obliki ne zazna niti houdreta, niti hovdreta. 🙂 Zanimivo. Spomnim se, da smo na Kočevskem ta izraz kar uporabljali, berem, da je tudi v Zasavju menda še kar pogost. Vsaj v teoriji pa očitno ni najbolj slovenski.
Zapis o houdretih, definiciji gotovo včasih ustrezam tudi sama, upam sicer, da čimmanjkrat, sem imela na koncu jezika oz. tipkovnice že dalj časa. Ko sem posamezne postavke predebatirala v širšem krogu, pa sem končno zbrala pogum, da ga delim tudi z vami. Govori o precej vsakdanjih življenjskih situacijah in včasih precej neposrečenih reakcijah nanje. Vsak po svoje ali kakor komu ljubo, mislim pa, da bi nam bilo vsem vseeno malo lepše, če bi bili v svojih ravnanjih manj sebični in bi se ozirali še na koga drugega, ne zgolj nase. Pa brez zamere!
1. Ko prespiš pri prijatelju ali prijateljici, pospraviš za sabo.
Najmanj, s čimer se gostitelju lahko zahvališ za prenočišče, je, da za sabo ne puščaš svinjarije. To ne pomeni, da že takoj naslednji dan vihtiš sesalec ali špricas z Mr. Musculom, zgolj to, da pustiš za sabo prostor takšnega, kot si ga dobil. Iz lijaka pobereš lase, izprazniš koš za smeti, preoblečeš posteljnino, umazane brisače zložiš na kup in tako dalje. Če ne boš ti, bo moral nekdo za tabo.
V cenik hotelskih nočitev je ta storitev všteta, prijatelju pa je fino pri tem pomagati, če ti je že nudil streho nad glavo.
In ne oziraš se na “ah, pusti, bom že jaz”, ker je gostitelj zgolj prijazen, dvomim pa, da kdorkoli neznansko uživa v pospravljanju za drugimi.
2. Ko te povabijo na zajtrk/kosilo/večerjo, res ni lepo zamujati.
No, tam nekje do 15 min se verjetno celo priporoča, do pol ure še tolerira, kar je več od tega, je pa že zelo zelo nespoštljivo do gostitelja. Če si nekdo lahko vzame čas za organizacijo, za pripravo gostije, kuha, peče in sploh poskrbi za vse, potem si lahko tudi ti bolj ali manj točen. Včasih pa ne gre drugače. Če veš, da ne moreš priti, javiš vnaprej, če veš, da boš zamudil zaradi neodložljivega tega ali onega, javiš pravočasno, če zamujaš kar tako, ker se “nikakor ne moreš držati ure”, se pejt pa solit.
P.S.1 – Pridi z drobcenim darilcem, recimo rožami, steklenico vina ipd. Naslednji dan se je s kakšnim sms, elektronsko pošto ali osebnim klicem vedno lepo zahvaliti za organizacijo.
P.S.2 – V vsaki družbi je kakšen zastonjkar ali zastonjkarica, ki nikoli ne povabi k sebi domov. Morda vse skupaj nadoknadi s svojo simpatičnostjo, ampak prav dolgo pa to ne gre.
3. Ko dobiš elektronsko pošto, nanjo odgovoriš.
Ne velja to vsakič in vedno, ker je veliko neželjene e-pošte, veliko je tudi pošiljateljev, s katerimi nimaš nič skupnega in se sprašuješ, kaj poslana vsebina sploh dela v tvojem predalu, ampak če te recimo prijatelj nekaj sprašuje ali nekam vabi ali … Je odgovor najmanj, kar si zasluži. Četudi je to: ne. Vzame le nekaj sekund. In pri tem nimam v mislih korpo pošte, ampak tisto osebno, naslovljeno le nate.
Elektronska pošta je močno poenostavila našo komunikacijo in odgovarjanje nanjo vzame veliko manj časa, kot je bilo to še nekaj desetletij nazaj. Ni treba na pošto, ni treba kupovati znamk … Med osnovne manire spodobnosti sodi vsaj odgovarjanje nanjo.
4. Ko v trgovini odprejo dodatno blagajno, ne preskakuješ vrste.
Na to je pred časom opozorila kolegica Nina na družbenem omrežju in priznam, da se ne bi mogla bolj strinjati.
Poseben krog pekla čaka tiste, ki v primeru odprtja dodatne blagajne zaradi gneče v trgovini ne spustijo predse tiste, ki so v vrsti čakali dlje in stojijo pred njimi.
Sem prepričana, da ste to že kdaj doživeli. Nekaj najbolj houdrastega možnega. Imam občutek, da večina, kadar se to zgodi, sicer malo cinca in ne ve najbolj, kaj je prav ali narobe, zato pa so potem prej na vrsti tisti bolj agresivni. Se redno dogaja, tudi jaz sem že kdaj “skočila” naprej, ne zdi se mi pa lepo. Mogoče pa sploh ne bi bilo slabo, če bi trgovec dal vedeti, da naj se naprej postavijo tisti, ki čakajo dlje.
5. Ko pelješ psa na sprehod, pospraviš kakce za njim.
In se ne delaš Francoza, ali še huje, Parižana. Nekaj malega sem potovala po Evropi, ampak takšnih umazancev kot v Parizu pa res še ne. Onidan sem recimo opazovala možakarja, kako je gladko zignoriral kakšno kilo driske, s katero je njegov ljubljenček “okrasil” mestni trg. Meni nič, tebi nič je odkorakal dalje, zdelo se je, da mu še nerodno ni bilo.
Verjamem, da obstajajo izredne situacije, da včasih pozabiš vrečke za iztrebke ali pa si prav z ničemer v bližini ne moreš pomagati, ampak večinoma pa za nepospravljanje kakcev za svojimi pasjimi ljubljenčki ni opravičila.
To velja večkrat ponoviti – kadar kdo ravna iz spoštovanja, se na nekoga ali na nekaj ozira, ga upošteva.
Zadnje čase mi gre velikokrat po glavi ena starejša gospa, ki je bila poosebljenje bontona. Čeprav nikoli ni živela ne na Dunaju, Parizu ali v Londonu, ampak v eni od slovenskih vasi. Vedela je, kaj se spodobi. Ne vem, če je to povezano s starostjo, ampak vse bolj me motijo drobne nerodnosti, ti drobni krampizmi in houdrizmi. Pa tako malo je treba. Zgolj ščepec prijaznosti, je govorila omenjena gospa. Ker prijaznost je tista bolezen, ki se hitro širi. A vsi nekako čakamo, da bi se jo nalezli od drugega.
Opomba: Kolumna je bila izvorno objavljena v časopisu Kočevska, št 16 – november 2016.