Zadnje tedne sem se ukvarjal z razstavo GOTO1982. Za tiste, ki tega še ne vedo, naj povem, da je eden najboljših dogodkov tega leta, če ne celo desetletja. Gre za pregledno razstavo zgodovine računalništva pri nas, za katero smo uspeli zbrati dovolj sredstev, da bo lahko odprta brezplačno in da bo Muzej lahko pripravil pedagoške vsebine za šolarje ter tako predstavil računalništvo pri nas na poljuden in spodbuden način. Ideja zbiranja sredstev se je porodila zelo spontano na otvoritvi pred 14 dnevi. Bil sem presenečen, da je vstopnina na razstavo 3.5 evra, in kar hitro ugotovil, da je to lahko za družino ali razred kar velika ovira. In ni bilo druge možnosti, kot da sem se na hitro organiziral, kontaktiral Muzej novejše zgodovine in predlagal zbiranje sredstev, s čimer bi predstavniki industrije zbrali dovolj, da bi lahko razstavo odprli brezplačno za vse. V preteklih devetih dneh sem imel mnogo sestankov in presenečen ugotovil, da skoraj vsi, ki kaj pomenijo v računalništvu pri nas, gojijo poseben, sentimentalen odnos do računalništva. In tako sem začel razmišljati o računalnikih in digitalnih tehnologijah v malo širšem kontektstu, predvsem skozi optiko zgodovine. In ugotovil, da sem sam in moja družina povezan s to industrijo že vse življenje.
Pred 50imi leti, l. 1962, je Institut Jožef Stefan kupil prvi računalnik pri nas Zuse Z23. To je velika omara (kakršno lahko vidite tudi na razstavi), ki predstavlja začetek računalništva pri nas. Takrat je bila to le domena znanstvenikov in za današnje čase dokaj primitivna reč. Barvni televizorji so bili na začetku, Radia 202 še ni bilo, nekaj entuziastov pa je uspelo prepričati oblastnike, da so kupili stroj, ki bo računal namesto njih. Pozornemu opazovalcu razstave ne uide detajl, da so v stroju tudi električne vtičnice, namenjene serviserju, da si je svetil, ko je menjal rezervne dele. Takrat me še ni bilo, a računalništvo je začelo dobivati čisto novo oblike, postalo je panoga.
Pred 30 leti, l. 1982, se je rodil ZX Spectrum. In to je postal moj prvi računalnik. Takrat sta bila na voljo dva modela: 16k in 48k. Sam sem bil deležen 16k, kar je bilo super. Zraven kasetar in neskončno piskanje. Najbolj zanimivo je bilo, da nikoli nisem bil preveč navdušen nad igricami, a imel je nekaj, kar me je faciniralo: programski jezik BASIC. Zanimivo je, da je imel ZX Spectrum izrazit pedagoški značaj. Prav veliko uporabnih programov na začetku ni bilo, je bilo pa na tipkovnici kup ukazov, ki si jih kar moral gledati in preizkušati. Najbolj zanimiv ukaz je bil GOTO, ker je omogočal, da je računalnik poljubno dolgo nekaj ponavljal. Še vedno se spominjam, kako sem se naučil barv v angleščini, na ZX-u so namreč bile kar na tipkah. V 7. razredu sem skupaj s sošolcem naredil, danes travmatologom na UKC, svoj prvi projekt. Referat o Ameriki. Ampak tega sva se lotila tako, da se je raztegnil na štiri ure, saj sem ure in ure programiral prezentacijo na roke. Šla sva tako daleč, da sva na televizor prilepila prozorno folijo z zemljevidom, preprisanim iz atlasa, in risala zemljevid, reke in podobno. In risanje je bilo takrat programsko, brez miške: DRAW in POINT! Za 7. razred je bilo super, še pomembneje pa je bilo, da sem se zapisal računalništvu. Sledila je srednja računalniška šola, zdajšnja Viška gimanzija, in proti koncu desetletja prvi stik s PC-ji. Najbolj znanega, Delta Triglav, smo imeli tudi na šoli, XT-ji in AT-ji so bili pa itak zakon.
20 let nazaj, l. 1992, je bil čas osamosvojitve, zame čas študija, za Slovenijo pa čas PC-jev v vsakdanjem življenju. Vsako podjetje je dobilo računalnike, začela se je pojavljati programska oprema in ljudje so začeli računalnike sprejemati kot del vsakdanjika. Sam sem s sošolci iskal svojo pot in se poskušal v bolj in manj uspešnih projektih. Je bila pa izkušnja izjemna, saj je bila v času hitrega razvoja računalništva koristna vsaka programerska roka, in za nas, študente, so bili takrat zlati časi. Žal pa se je, razen redkih izjem, tudi zaključilo obdobje slovenskega strojnega razvoja. Iskre Delte ni bilo več, pojavilo se je nekaj preprodajalcev, a slovenski razvoj se je do neke mere ustavil.