50 – 40 – 30 – 20 – 10 – danes

Aleš Špetič
Aleš Špetič, glasnik digitalnih tehnologij RS
Aleš Špetič
Aleš Špetič, glasnik digitalnih tehnologij RS (foto: http://about.me/alesspetic)

Zadnje tedne sem se ukvarjal z razstavo GOTO1982. Za tiste, ki tega še ne vedo, naj povem, da je eden najboljših dogodkov tega leta, če ne celo desetletja. Gre za pregledno razstavo zgodovine računalništva pri nas, za katero smo uspeli zbrati dovolj sredstev, da bo lahko odprta brezplačno in da bo Muzej lahko pripravil pedagoške vsebine za šolarje ter tako predstavil računalništvo pri nas na poljuden in spodbuden način. Ideja zbiranja sredstev se je porodila zelo spontano na otvoritvi pred 14 dnevi. Bil sem presenečen, da je vstopnina na razstavo 3.5 evra, in kar hitro ugotovil, da je to lahko za družino ali razred kar velika ovira. In ni bilo druge možnosti, kot da sem se na hitro organiziral, kontaktiral Muzej novejše zgodovine in predlagal zbiranje sredstev, s čimer bi predstavniki industrije zbrali dovolj, da bi lahko razstavo odprli brezplačno za vse. V preteklih devetih dneh sem imel mnogo sestankov in presenečen ugotovil, da skoraj vsi, ki kaj pomenijo v računalništvu pri nas, gojijo poseben, sentimentalen odnos do računalništva. In tako sem začel razmišljati o računalnikih in digitalnih tehnologijah v malo širšem kontektstu, predvsem skozi optiko zgodovine. In ugotovil, da sem sam in moja družina povezan s to industrijo že vse življenje.

Zuse Z23 (prva izdelava l. 1961)

Pred 50imi leti, l. 1962, je  Institut Jožef Stefan kupil prvi računalnik pri nas Zuse Z23. To je velika omara (kakršno lahko vidite tudi na razstavi),  ki predstavlja začetek računalništva pri nas. Takrat je bila to le domena znanstvenikov in za današnje čase dokaj primitivna reč. Barvni televizorji so bili na začetku, Radia 202 še ni bilo, nekaj entuziastov pa je uspelo prepričati oblastnike, da so kupili stroj, ki bo računal namesto njih. Pozornemu opazovalcu razstave ne uide detajl, da so v stroju tudi električne vtičnice, namenjene serviserju, da si je svetil, ko je menjal rezervne dele. Takrat me še ni bilo, a računalništvo je začelo dobivati čisto novo oblike, postalo je panoga.

Pred 40 leti, l. 1972,  sem se rodil jaz. Sicer ta dogodek ni v ničemer vplival na razvoj računalništva (na srečo), a vendarle je zanimiv detajl. Moj oče je bil TT mehanik. To so bili tisti, ki so skrbeli za telegrafske in telefonske naprave. To je bil takrat  vrhunec tehnologije in začetek telekomunikacij. Slovenija je imela edino šolo v Jugoslaviji za TT mehanike in oče se večkrat pohvali, kako je moral v JNA predavati namesto oficirjev in kako je kaj hitro dobil prekomando v generalštab, kot eden redkih, ki je vedel, kako zadeve potekajo. Medtem, ko sem sam poskušal obvadovati bazične tehnologije kot so žlica, stranišče in manipuliranje staršev, se je leta 1977 zgodila posebna zgodba pri očetovem delodajalcu Elektrotehni. Takrat je namreč oddelek prerasel okvire podjetja in nastala je Delta, verjetno najuspešnejše slovensko podjetje. Še eno naključje je hotelo, da je v tistih letih cvetelo podjetje Mehanografski center. To je bil v bistvu računski center v časih, ko si največja podjetja niso mogla kupiti svojega računalnika in so zato ustanovili podjetje, ki je z računalniki obračunavalo plače in podobno. Ustanovitelji so bila vsa največja podjetja pri nas. Tam je bila zaposlena moja mama in kot otrok se spominjam preluknjanih kartic, katerih smisel sem ugotovil šele na fakulteti. A za risat so bile pa super!
zx spectrum
ZX Spectrum

Pred 30 leti, l. 1982, se je rodil ZX Spectrum. In to je postal moj prvi računalnik. Takrat sta bila na voljo dva modela: 16k in 48k. Sam sem bil deležen 16k, kar je bilo super. Zraven kasetar in neskončno piskanje. Najbolj zanimivo je bilo, da nikoli nisem bil preveč navdušen nad igricami, a imel je nekaj, kar me je faciniralo: programski jezik BASIC. Zanimivo je, da je imel ZX Spectrum izrazit pedagoški značaj. Prav veliko uporabnih programov na začetku ni bilo, je bilo pa na tipkovnici kup ukazov, ki si jih kar moral gledati in preizkušati. Najbolj zanimiv ukaz je bil GOTO, ker je omogočal, da je računalnik poljubno dolgo nekaj ponavljal. Še vedno se spominjam, kako sem se naučil barv v angleščini, na ZX-u so namreč bile kar na tipkah. V 7. razredu sem skupaj s sošolcem naredil, danes travmatologom na UKC, svoj prvi projekt. Referat o Ameriki. Ampak tega sva se lotila tako, da se je raztegnil na štiri ure, saj sem ure in ure programiral prezentacijo na roke. Šla sva tako daleč, da sva na televizor prilepila prozorno folijo z zemljevidom, preprisanim iz atlasa, in risala zemljevid, reke in podobno. In risanje je bilo takrat programsko, brez miške: DRAW in POINT! Za 7. razred je bilo super, še pomembneje pa je bilo, da sem se zapisal računalništvu. Sledila je srednja računalniška šola, zdajšnja Viška gimanzija, in proti koncu desetletja prvi stik s PC-ji. Najbolj znanega, Delta Triglav, smo imeli tudi na šoli, XT-ji in AT-ji so bili pa itak zakon.

knjiga Aleš20 let nazaj, l. 1992, je bil čas osamosvojitve, zame čas študija, za Slovenijo pa čas PC-jev v vsakdanjem življenju. Vsako podjetje je dobilo računalnike, začela se je pojavljati programska oprema in ljudje so začeli računalnike sprejemati kot del vsakdanjika. Sam sem s sošolci iskal svojo pot in se poskušal v bolj in manj uspešnih projektih. Je bila pa izkušnja izjemna, saj je bila v času hitrega razvoja računalništva koristna vsaka programerska roka, in za nas, študente, so bili takrat zlati časi. Žal pa se je, razen redkih izjem, tudi zaključilo obdobje slovenskega strojnega razvoja.  Iskre Delte ni bilo več, pojavilo se je nekaj preprodajalcev, a slovenski razvoj se je do neke mere ustavil.
10 let nazaj, l. 2002, se je moje obdobje aktivnega računalništva zaključilo. Naredil sem še zadnji računalniški projekt, izdal knjigo o programiranju in se posvetil bolj poslovnim temam. V Sloveniji  je svetovni splet pričel dobivati široke razsežnosti. Vedno več podjetij in posameznikov je začelo komunicirati po elektronski pošti, pojavljale so se prve storitve na bankah in podobno. Računalniki so začeli izgubljati velike škatlaste zaslone, naenkrat gledanje v računalnik ni bilo več škodljivo. Težave so se pojavljale, ko ni bilo povezave, diskete so pričeli izrivati CD ploščki in podobno. Kljub temu, da sem mislil, da je obdobje mojega računalništva končano, sem postajal vedno bolj vpet v računalniške zgodbe. Pred petimi leti se je rodila Zemanta, ena najuspešnejših slovenskih računalniških zgodb. Podjetje sem vodil prva tri leta in malo neskromno lahko rečem, da smo postavili slovensko računalništvo na svetovni zemljevid. Pojavili so se mobilni telefoni in skorajda ne mine trenutek, ko ne bi v roki držal svojega zvestega iPhone-a, kar je sicer hkrati grozljivo in resnično.
Razstavo GOTO1982 predajamo v brezplačno uporabo javnosti, starejša generacija predaja svoje vedenje v naročje mlajši. Malo nostalgično, malo pedagoško, predvsem pa v hrambo in spodbudo. Moja desetletna prestolonaslednica ima že svoj pametni telefon, elektronski naslov, slike pozna samo v elektronski obliki, video na zahtevo je nekaj samo po sebi umevnega. Pred nekaj dnevi je naredila svoj prvi program s pomočjo orodja Skratch, namenjenim otrokom. Sestavljal ga je zajček, dva poskoka na levo, dva na desno in zanka, povsem takšna, kakršno sem sam prvič napisal na ZX Spectrumu z ukazom GOTO. Zgodovina se očitno ponavlja, verjamem da na dobro.
Aleš Špetič, glasnik digitalnih tehnologij RS (@alesspetic)
Več od Metina lista

Ada Lovelace, prva računalniška programerka na svetu

Petek, 21. junij 2013 (Junakinja dneva je Ada Lovelace (1815 – 1852), angleška...
Beri dalje