»Etika je sposobnost razlikovati med tem, kar imamo pravico početi in kar je prav, da počnemo.« To misel je zapisal Potter Stewart, sodnik Vrhovnega sodišča v ZDA (1958 – 1981). Sliši se zelo enostavno, v resnici pa je potegniti jasno črto med etičnim in neetičnim zelo težko. Vsaj nekaj pa izhaja iz te definicije: če nečesa nimamo pravice početi, pa to vendarle počnemo, je naše delovanje zagotovo neetično. Brez poenostavitev in razlage s primeri skorajda ne gre. Verjemite mi, da se kot nekdo, ki je pred nekaj meseci delal izpit ravno iz Spinozove Etike, zelo zavedam, da meja ni enoznačna.
V filozofiji etike in njenih meja se ni težko izgubiti. Zavestno bom torej poenostavljala in bom za razmišljanje o etiki prestopila na temno stran. Namesto raziskovanja meje torej predlagam, da pogledamo preko nje. Zanimivo vprašanje se mi namreč zdi, ali obstajajo stopnje neetičnosti.
Glede nezakonitosti je zadeva jasna: so lažji in težji delikti, večja ali manjša povzročena škoda, mala ali velika tatvina. Kako pa je z etičnostjo? Ali je vse enako, ko je meja enkrat prestopljena? Če ne, kaj je merilo?
Razmišljanje si lahko poenostavimo z vsem znanimi primeri. Vzemimo torej dva razvpita primera, pri katerih gre (ali pa tudi ne) za korupcijo in kazniva dejanja: TEŠ 6 in Patrio. Odmislimo danes te dimenzije (ni dvoma, da je vsako korupcijsko in kaznivo dejanje hkrati tudi neetično) in poglejmo na številke, kot so se pojavljale v javnosti. Dobro zaokrožene, seveda, saj ne gre za podrobnosti, ampak za koncept.
Recimo takole: TEŠ 6 bi naj stal 600 milijonov, pa 700, pa 800 … trenutno smo na 1,4 milijarde in še tekočo izgubo tolče ta naša edina termoelektrarna. Predpostavimo, da je šlo brez podkupnin (hrabra predpostavka, glede na Alstomovo prakso v drugih državah). Precejšnja skupina posameznikov (vključno z župani, poslanci, ministri in predsedniki vlad) ter kar nekaj strank iz celotnega političnega spektra je s svojimi aktivnostmi ali pasivnostjo omogočila (recimo da Alstomu) stotine milijonov neupravičenih prihodkov, Sloveniji in njenim državljanom pa enako veliko škodo.
Pri aferi Patria so zadeve nekoliko drugačne. Cena za oklepnike naj bi bila pri okrog 280 milijonih nekako primerna, vsekakor pa ne tako divje navita kot pri TEŠ 6. Ni veliko dvomov, da so tu bile vključene podkupnine, s tem, da je trenutno stanje pravnomočnih zadev nekako takšno: Finci niso vedeli, da ne smejo podkupovati in so denar poslali v Avstrijo misleč, da gre za standardno prakso. Iz Avstrije pa naj bi šel denar za sklenitev posla v Sloveniji nekemu tajskemu generalu. Ni čisto logično, pa nič hudega.
In zdaj pridemo do vprašanja: ali je bolj neetična povzročitev stotine milijonov evrov škode za malenkostne (ali celo nikakršne neposredne) osebne koristi, ali sodelovanje pri bistveno manjšem oškodovanju (tako v milijonih, kot v odstotkih), vendar za osebno obogatitev posameznikov? Ne upam si reči, da imam odgovor, imam pa tezo za razpravo. Najprej predpogoj: govorimo o dejanjih, ki sama po sebi niso korupcijska ali kazniva, so pa podporni del celote, ki jo občutimo kot neetično.
Moja teza je: manjša, kot je korist, večje, kot so škodne posledice, večje, kot je (ali bi moralo biti) poznavanje zadeve in vplivnejši, kot je položaj posameznika, bolj je dejanje neetično.
Ne gre torej le za velikost škode in koristi, ampak tudi za razmerje med njima. Takšno sklepanje bi v prej navedenih primerih pripeljalo do sklepa, da je pri TEŠ 6 najbolj neetično ravnal Borut Pahor, ki kot predsednik vlade (največja izvršna moč v državi) zaradi malenkostne koristi (relativnega) miru v koaliciji, ni storil nič (greh pasivnosti) v zgodbi z ogromno škodo. Glede na njegovo funkcijo je bilo torej njegovo delovanje celo bolj neetično, kot recimo »aktivna pasivnost« ministra Mateja Lahovnika, ki je ob zgrešenem projektu čakal dovolj dolgo, da so stroški narasli do te mere (od 20 na 200 milijonov), da je TEŠ 6 začel izgledati neizbežen. Njegov greh sicer povečuje dejstvo, da bi kot ekonomist moral dobro poznati koncept »sunk cost«, ki ga primerno ponazori pregovor, da nad prekipelim mlekom nima smisla točiti solza.
Velja omeniti, da naša družba že nekaj časa deluje v ozračju omejene odgovornosti za dejanja posameznikov, pri čemer tudi sodna praksa pogosto podpira neetičnost z razsodbami, s katerimi posameznike odrešuje odgovornosti za jasno izkazana škodna dejanja. Lep primer je plačilo stroškov zasebne tožbe iz občinskega proračuna, kjer je sodišče sklenilo, da nekdanji župan Tržiča pač ni pravnik, da bi vedel, da se tega ne sme. Odgovornosti pred zakonom je bil torej odrešen, dejanje pa ni nič manj neetično, tudi če formalno ni nezakonito.
Sama sem imela pred letom dni izkušnjo s procesom (ne)izvolitve za generalno direktorico RTV. (Ne)zakonitost tega procesa bo šele ugotovljena, pa ne prav kmalu pri hitrosti naših sodnih mlinov. Ozadje odločanja pa je dokaj jasno: tako, kot že večkrat (naj spomnim na TEŠ 6), so bili preko levo-desnih strankarskih meja usklajeni interesi ohranjanja stanja.
Moja izvolitev je bila verjetno posledica rahle zmede, ko pri glasovanju kandidat statusa quo ni prišel v naslednji krog.
Moj program je predvideval spremembe, ki bi jih zagotovo tudi izpeljala. Skrajno neprijetno za tiste, ki so imeli interese v ohranjanju obstoječega stanja. Zanimive stvari so se dogajale pri prizadevanjih za »sanacijo« nezaželene situacije. Etične dileme se odpirajo že v predzgodbah: iz nevednosti, nezainteresiranosti, ali pa morda celo namerno, je bilo v parlamentu potrjenih nekaj članov Programskega in Nadzornega sveta RTV, ki to ne bi smeli postati. Navsezadnje je etično vprašljiv že koncept zakona, ki vpliv politike na Programski svet omejuje tako, da večino članov imenuje – politika (predlagajo jih pa lahko tudi drugi, recimo jim nepolitična združenja). Od tu bi se dalo zlahka zaiti na vprašanje, ali je politika z dnevno relativizacijo načelnosti v svojem bistvu neetična, ali morda obstaja posebna definicija etičnosti, ki zadosti realnosti izvajanja politike. Recimo, da privzamemo, da je politika umetnost lovljenja ravnotežja na sami meji etičnosti in pustimo globlja vprašanja za drugič. Namerna nedorečenost, ki bi bila po potrebi namenjena kasnejšemu zapletanju situacije, če tako pokaže politični interes, pa je zagotovo preko meje etičnosti.
Do te točke je bila etična odgovornost posameznikov na nek način razredčena s skrivanjem za zmotne ali slabo informirane odločitve parlamenta. Sem pa prepričana, da je ponavljanje glasovanja, dokler rezultat ne ustreza zaželenemu, vsaj neetično. Težko je namreč pristati na to, da se glasuje o pravu, z izgovorom, da bodo že pristojne sodne instance (enkrat v nadaljevanju, čim kasneje, tem bolje) presodile, kaj je prav. Tu lahko z gotovostjo trdim, da so tisti, ki premorejo pravno znanje, ravnali bolj neetično od drugih, pravno manj podkovanih članov Programskega sveta – nastopi torej prej omenjeni kriterij znanja.
Stranskih zgodb je bilo vse polno; posamezniki, ki so ravnali neetično, morajo pač živeti s svojo vestjo (ali pa tudi ne, če je nimajo). V takem položaju človeka zlahka zanese do preganjavice, ki sama vodi v neetične misli, če že ne dejanja. Neetično bi bilo na primer spraševati se, ali je naključje, da je zadeva na sodišču prišla ravno v roke sodnika, ki je bil prej generalni sekretar pri ministru iz stranke, najbolj zainteresirane za ohranitev obstoječega … Ampak to je za diskusijo nepomembno. Bolj zanimivo je vprašanje, za kakšno stopnjo neetičnosti je šlo pri vsem tem procesu – po prej postavljenih kriterijih, naj jih rezimiram: Kriterij znanja, kriterij vpliva, kriterij nastale škode in vprašanje koristi.
Kriterij znanja je bil že omenjen: pravniki v Programskem svetu so precej bolj zavestno zlorabili pravo kot ostali člani, ki so glasovali za ponavljanje do »pravega« rezultata. V opravičilo se da reči, da je tovrstnih zgledov več kot dovolj. Naj spomnim na zloglasni ZUJF (Zakon za uravnoteženje javnih financ), ki je bil sprejet v parlamentu – ob stališču, da bo že Ustavno sodišče presodilo, ali so določbe skladne z ustavo ali ne. Vprašanje vpliva je nesporno. Programski svet odloča in kdor ga vodi v neetične odločitve, je v smislu etičnosti bolj odgovoren.
Pri vprašanju škode pa sta dva pogleda: osebni in sistemski. Prvi je jasen. S preklicem (verjamem da zakonite) izvolitve mi je bila kot posameznici narejena škoda. Na absolutni lestvici ta ni posebej velika. Sistemsko škodo, nastalo RTV zaradi neuveljavitve mojega programa, je nemogoče oceniti in jo lahko zanemarimo. Vsaka kvantifikacija bi bila čista špekulacija. Najbolj zanimivo se mi zdi vprašanje koristi.
Po enem letu lahko ocenim, da se na RTV ni spremenilo tako rekoč nič. Ohranjanje obstoječega stanja pa pomeni najmanjšo možno korist za posameznike – res malenkostno.
Vse skupaj torej pripelje do sklepa, da je bilo prav zaradi teh malenkostnih koristi sprevračanje procesa izvolitve generalnega direktorja RTV globoko neetično dejanje, ker je razmerje med (razmeroma majhno) škodo in (povsem malenkostnimi) koristmi posameznikov tako zelo veliko. Motive tistih, ki so aktivno sodelovali v tej politikantski zmešnjavi, sicer lahko razumem, jih pa ne morem sprejeti kot legitimne, zagotovo pa tudi ne kot etične.
Danes veliko govorimo o tem, da je v družbi kriza vrednot, da več ne ločimo med prav in narobe … Včasih se vprašam, ali ne razmišlja tako vsaka generacija, sleherni v njej – da bi ublažil odgovornost svojih napak. Konec koncev je najlažje skomigniti z rameni in si misliti, da ni težava v meni, sem le produkt družbe, ta pa je v krizi vrednot.
Pa ni tako enostavno, ne bi smelo biti. Če hočemo boljšo družbo bi se vselej morali spraševati, ali sami ravnamo v skladu z moralnimi vrednotami, ki so nam jih starši (tako verjamem) v zgodnjem otroštvu položili na srce. Vse prevečkrat smo za korist in udobje pripravljeni pozabiti na to, kaj je prav – oziroma še huje, ponotranjiti, da je prav, kar nam ustreza, ne glede na vse drugo. Od tod potem kriza vrednot v družbi … In poglablja se, ker tisti, ki bi morali biti za zgled, to pogosto niso.
Ko torej teče beseda o etiki, se mi zdi, da je bistveno biti boljši od drugih – ravnati bolj prav. Po pravu je posameznik kriv, ko krši pravice drugih, z vidika etike je kriv že, če na to samo pomisli. (Immanuel Kant)
Avtorica: Nataša Pirc Musar, odvetnica in ustanoviteljica Info hiše, inštituta za zasebnost in dostop do javnih informacij. Na Twitterju jo najdete pod @nmusar.