Če iščete hrib, ki vam ne bo vzel celega dneva, bo pa vseeno nahranil oko, dušo in korak – potem je Rudnica prava izbira. Zame ena ljubših pohodnih poti v okolici Bohinjskega jezera. Ni preveč dolga, ni čisto ravna (da le ne pozabimo, da hodimo), pa še razgledi so tako bogati, da bi jih lahko komot prodajali v razglednicah.
Rudnica, 946 metrov visoka gospa, sedi točno tam, kjer se Zgornja in Spodnja bohinjska dolina odločita, kdo kam. Rahlo prezrta sestrična bolj slavnega Vogarja (op. kar se mene tiče, precej precenjenega), a v resnici prava zakladnica razgledov: proti Bohinjskemu jezeru, proti Julijskim Alpam, pa še na Bohinjsko Bistrico in Srednjo vas, če vam bo do preštevanja streh.
ŠTART? PRED GASILCI!
Jaz jo običajno mahnem kar iz Stare Fužine, točno nasproti gasilskega doma. Parkirnih mest ni ravno morje, a nekaj jih je. Samo ura naj bo nastavljena! Dovoljeni sta dve uri, opozarjam pa, da redarji hodijo bolj redno kot kakšna planinska patrulja.
Tudi druge poti gor obstajajo – iz Broda, Srednje vasi, pa tudi iz bližine jezera – ampak meni je tale iz Stare Fužine najlepša. Sprva vodi po prevoznem makadamu, po katerem ti kmalu postane jasno, da ima klanec resne namene. In lep čas kar strmo zavija navzgor. Potem pa prideš do travnika, kjer na koncu zaviješ levo, in tam se začne tisti najlepši del – hoja ob robu grebena po senčni, mehki gozdni stezi. Svetlo in prostorno, občutek imaš, kot da hodiš po bohinjski različici zelene promenadne steze. Sproščujoče, mirno in tako lepo, da ti zmanjka besed, pa ne zraka.
ZAKAJ “RUDNICA”?
Ime ni naključno. Včasih so tu kopali boksit – aluminijevo rudo, ki nastane, ko se narava loti svojih geokemičnih eksperimentov z apnenci in glinavci, pišejo uradni viri. Rudo so z žičnico spuščali v dolino, nekaj ostankov izkopov je še vedno vidnih, ob poti pa vas na zgodovino opozori tudi informativna tabla. Pohodništvo z dodatkom geologije, torej.
KLOPCE, RAZGLEDI IN ZEN
Meni je najlepši del poti pravzaprav zadnji – tisti s klopcami. Ena s pogledom na Bohinjsko Bistrico, kakšnih 200 metrov višje še ena, ki se odpre na drugo stran, proti Bohinjskemu jezeru in okoliškim vrhovom, na vrhu pa še pogled čez dolino do Srednje vasi in dalje. Pogledi za tri smeri kompasa, vsak s svojo osebnostjo.
Rudnica ni neka masovka, kar je v moji knjižici še dodaten plus. Običajno zaključim kar na eni od omenjenih klopc – odvisno od dneva, družbe in apetita po višincih. Nič kaj dosti gneče, večinoma so prazne, zrak je svež, ptiči pojejo, včasih se ti zdi, da si sredi gozdne reklame za notranji mir.
KOLIKO TRAJA IN ZAKAJ NI TREBA HITETI
Vzpon ima okoli 400 metrov višinske razlike. Lahko greš počasi in ti vzame kakšno uro, lahko pa zagrizeš v breg in si gor tudi v dobre pol ure. Na vrhu je skrinjica z vpisno knjigo in žigom, koče pa ni – torej: čaj in sendvič naj bosta v nahrbtniku.
Z družbo in postankom traja celoten izlet kakšni dve uri bruto. Za bolj radovedne priporočam še krožno varianto: iz Stare Fužine gor, potem pa dol v smeri Bohinjskega jezera in še na razgledno Peč – ja, na tisto znamenito klopco z vseh prospektov. Tako boste pohod zaokrožili s še eno razglednico.
Preprosta tura, ki brez hrupa in hitenja ponudi vse, kar si od pohoda lahko želiš – razgled, mir in občutek, da si bil zares nekje drugje.