Evropa si je zadala zelo ambiciozen okoljski cilj: do leta 2050 želi postati prva podnebno nevtralna celina na svetu. To pomeni, da bi morala izpustiti v ozračje le toliko ogljikovega dioksida (CO₂), kot ga narava lahko tudi odstrani – predvsem preko gozdov, tal in oceanov. Ko govorimo o podnebni nevtralnosti, ne mislimo le na zmanjšanje emisij, temveč tudi na to, da moramo tisti del izpustov, ki ga ne moremo povsem odpraviti, nadomestiti z naravnimi procesi, ki ogljik vežejo nazaj iz ozračja. Pri tem imajo gozdovi izjemno pomembno vlogo, saj delujejo kot naravne “črpalke”, ki vsako leto vsrkajo velik del izpustov toplogrednih plinov. Evropski gozdovi tako absorbirajo skoraj desetino vseh evropskih emisij.
Da bi Evropa dosegla družbo z ničelnimi emisijami, bomo morali temeljito spremeniti način, kako živimo, potujemo, gradimo, proizvajamo energijo in ravnamo z materiali.
Stavbe in industrija bodo morale postati energetsko učinkovitejše, promet pa bolj prijazen do okolja, s postopnim prehodom na čistejše tehnologije, kot so električna vozila in vodik. Proizvodnja elektrike se bo morala skoraj popolnoma opreti na obnovljive vire, kot so sonce, veter in voda. Pomemben del prehoda je tudi krožno gospodarstvo, v katerem čim več materialov ponovno uporabimo ali recikliramo, saj lahko s tem bistveno zmanjšamo količino odpadkov in porabo surovin. Tudi prehranski sistem bo moral postati bolj trajnosten, z manjšo rabo pesticidov in gnojil, ki škodujejo zemlji, vodi in živalim. Pri vsem tem bo treba posebej pozorno skrbeti za gozdove, ki so eden naših najpomembnejših zaveznikov v boju proti podnebnim spremembam, a so zaradi krčenja in degradacije vse bolj ogroženi.
Podnebne spremembe ne poznajo meja, zato se njihov vpliv občuti na vsakem koščku planeta, ne glede na to, kje izpusti nastajajo. To je globalen problem, ki ga ni mogoče rešiti samo z ukrepi znotraj Evrope.
Evropa je danes odgovorna za manj kot deset odstotkov vseh svetovnih izpustov toplogrednih plinov. Zato osredotočanje le na zmanjševanje evropskih emisij ne bo zadostovalo, še posebej, če se del teh emisij “preseli” v države, kjer je proizvodnja cenejša in okoljska pravila šibkejša. Prav to imenujemo ogljično uhajanje – pojav, ko emisije sicer ne nastajajo pri nas, a se povečajo drugje, kar globalno ne izboljša ničesar. Pomembno je, da se zavedamo, da Evropa veliko surovin in izdelkov, potrebnih za zeleni prehod, uvaža. To pomeni, da moramo pozorno spremljati tudi vpliv proizvodnje zunaj meja EU, saj se okoljski odtis pogosto skriva daleč stran, v državah, iz katerih prihajajo materiali, energenti, tehnologija in hrana, ki jih uporabljamo.
Slika 1: Steber zelenega prehoda in področja politike, povezana z njim (vir: Evropsko računsko sodišče, Posebno poročilo 14/2024: Zeleni prehod – Nejasen prispevek mehanizma za okrevanje in odpornost)
Kljub temu je Evropa v zadnjih 30 letih dokazala, da je napredek mogoč. V tem času je njeno gospodarstvo zraslo za več kot polovico, medtem ko so se emisije toplogrednih plinov zmanjšale skoraj za 30 %. Na svetovni ravni pa je slika veliko manj spodbudna. Globalne emisije so se povečale za kar 65 %, saj je gospodarska rast – zlasti v Aziji (200 %) – močno povečala tudi porabo energije in s tem onesnaževanje. Danes Azija povzroči skoraj 60 % vseh svetovnih izpustov CO₂, sledita Severna Amerika in Evropa, medtem ko preostali deli sveta prispevajo razmeroma malo. V zadnjih desetletjih je emisije dejansko uspelo zmanjšati le Evropi; v večini drugih regij so se močno povečale.
Slika 2: Globalne emisije toplogrednih plinov po sektorjih (Podatki povzeti z World Resources Institute (vir)
Podobne razlike vidimo tudi, če pogledamo emisije po sektorjih. Največ toplogrednih plinov nastane pri proizvodnji elektrike in toplote, sledita industrija ter kmetijstvo, pomemben delež pa predstavlja tudi transport, pri katerem je cestni promet daleč največji povzročitelj. To pomeni, da samo prehod na električne avtomobile ne bo dovolj, če elektrika za njihovo polnjenje še vedno prihaja iz fosilnih goriv, kot sta premog ali zemeljski plin.
- serija Svet podnebnih sprememb
Najprej je treba razogljičiti proizvodnjo električne energije, šele nato elektrificirati promet in ogrevanje. Tudi po tem pa bodo ostali nekateri težko razogljičljivi sektorji, kot sta letalstvo in pomorski promet, ki bodo potrebovali dodatne rešitve.