Industrija ima v boju proti podnebnim spremembam veliko težo in še večjo odgovornost. V Evropi in Severni Ameriki prispeva približno petino vseh toplogrednih plinov, kar pomeni, da brez sprememb v proizvodnih procesih ne bomo dosegli nobenih pomembnih okoljskih ciljev. A industrijski izziv je precej bolj zapleten, kot se zdi na prvi pogled.
Prvi korak k zmanjšanju industrijskih emisij je preprosta logika: izdelki morajo zdržati dlje, biti popravljivi in izdelani iz večjega deleža recikliranih materialov. Danes se v evropsko gospodarstvo vrne le okoli 12 % vseh sekundarnih surovin, to je materialov, ki bi jih lahko ponovno uporabili.
Več kot 80 % surovin zato še vedno črpamo iz narave. Zato krožno gospodarstvo, recikliranje in čim manj odpadkov niso le modna beseda, ampak nujen temelj zelene industrije.
Po drugi strani pa Evropa za svoj zeleni prehod nujno potrebuje ogromne količine kovin in mineralov – litij, nikelj, baker, aluminij, jeklo in elemente redkih zemlj, saj so ti materiali nepogrešljivi za baterije, vodikove tehnologije, vetrne turbine in sončne celice. A industrija za njihovo pridobivanje in predelavo porabi ogromne količine energije. To pomeni, da razogljičenje industrije ni mogoče brez čiste energije iz obnovljivih virov. Danes globalno skoraj 70 % vse industrijske energije še vedno prihaja iz fosilnih goriv.
Najtežji del industrijskega izziva predstavljajo tako imenovane energetsko intenzivne panoge – jeklarstvo, cementarne, aluminijska industrija ter kemični in petrokemični sektor. Te dejavnosti potrebujejo visoke temperature, ogromne količine elektrike in procese, ki že po naravi sproščajo emisije. Jeklo in cement sta vsak odgovorna za 7 % vseh globalnih emisij, aluminij pa spada med najbolj energetsko potratne materiale na svetu. Brez sprememb v teh panogah podnebnih ciljev ne bomo dosegli.
Slika: Trije krogi tajnostnega razvoja (vir: Trainee, DKU in Cilji trajnostnega razvoja – Agenda 2030)
Rešitve obstajajo, vendar niso enostavne. Jeklarska industrija se usmerja v električne obločne peči, ki ob uporabi recikliranega jekla in obnovljive energije zmanjšajo emisije tudi za 75 %. Razvijajo se tudi nove tehnologije, kot je pridobivanje železa z vodikom namesto s koksom, kar bi lahko skoraj izničilo emisije v jeklarstvu. A te spremembe zahtevajo ogromne naložbe in veliko čiste elektrike, ki je trenutno ni dovolj. Podobni premiki se dogajajo v aluminijski industriji, kjer je recikliranje že danes najbolj čista pot. Aluminij se lahko reciklira neskončno, pri čemer rabi 95 % manj energije kot primarna proizvodnja. Težave pa povzroča pomanjkanje kakovostnih odpadnih surovin in infrastrukture za zbiranje.
Eden največjih neizkoriščenih potencialov industrije so stranski materialni tokovi – materiali, ki nastajajo kot stranski produkti pri proizvodnji, a prepogosto končajo kot odpadki. Če bi jih znali bolje zbirati, predelovati in vključevati v nove proizvode, bi občutno zmanjšali potrebo po novih surovinah. A to zahteva sodelovanje industrije, zakonodaje in raziskovalcev, pa tudi nove standarde in tehnološke rešitve.
Evropa se hkrati sooča z nevarnostjo premika emisij drugam. Če so okoljske zahteve v Evropi stroge, drugod pa ne, obstaja tveganje, da bodo podjetja proizvodnjo preprosto preselila v države z nižjimi standardi.
Tako bi se emisije sicer zmanjšale v EU, a hkrati povečale drugje in predvsem globalno. Zato EU uvaja mehanizem ogljične izravnave na mejah, s katerim želi preprečiti t. i. “uhajanje ogljika”.
Industrija, še posebej metalurški sektor, je torej eden ključnih igralcev zelenega prehoda. To je področje, kjer se srečujejo največji izzivi, a tudi največje priložnosti: od razvoja novih postopkov do razširjenega recikliranja, učinkovite rabe energije in pametnega upravljanja materialov. Brez uspešne modernizacije industrije ni mogoče govoriti o trajnostni Evropi, zanesljivi oskrbi s surovinami ali razogljičenju transporta, gradbeništva in energetike.
- serija Svet podnebnih sprememb