Električni avtomobili so postali simbol zelenega prehoda. Pogosto jih predstavljamo kot vozila brez emisij in ključno rešitev za razogljičenje prometa. A zgodba je precej bolj zapletena. Električni avto je lahko zelo »zelen«, lahko pa tudi ne! Odvisno je predvsem od tega, s kakšno elektriko polnimo baterijo in kako ravnamo z materiali, iz katerih je narejena.
Če je elektrika proizvedena iz obnovljivih virov, so emisije v celotnem življenjskem ciklu električnega vozila lahko tudi do 80-90 % nižje kot pri primerljivem bencinskem ali dizelskem avtu. Če pa večino elektrike še vedno dobimo iz premoga ali plina, je slika povsem drugačna: električni avto lahko na kilometer izpusti podobno ali celo več CO₂ kot sodoben klasičen avto. Električni avtomobil je torej zelen le toliko, kolikor je zelena elektrika iz vtičnice.
Slika 1: Kako zelen je resnično električni avto? (Originalna karikatura: Marian Kamensky, Slovaška)
Hkrati se globalne potrebe po elektriki hitro povečujejo. Že danes svet porabi okrog 28.000 teravatnih ur električne energije na leto, več kot polovica pa je še vedno proizvedena iz fosilnih goriv. Do leta 2050 naj bi se poraba elektrike vsaj podvojila, dodatna elektrika za množično e-mobilnost pa bi zahtevala ogromno dodatno proizvodnjo iz obnovljivih virov in bistveno okrepitev omrežja. Tega tempa zaenkrat ne sledimo.
Drugi, pogosto spregledan del zgodbe, so baterije. Za eno baterijo električnega vozila potrebujemo sto do dvesto kilogramov kovin – litij, nikelj, kobalt, mangan, grafit, aluminij, baker …
Povpraševanje po baterijah bo v naslednjem desetletju eksplodiralo, kar pomeni več rudarjenja, več porabe energije in več pritiska na okolje.
Po drugi strani bo čez 10-20 let začela nastajati ogromna količina odsluženih baterij. Ocenjuje se, da jih bo do leta 2030 že okoli 15 milijonov ton. Za tako količino trenutno nimamo ne dovolj reciklažne infrastrukture, ne dovolj jasnih pravil in ne dovolj tehnologij.
Recikliranje baterij je zahtevno, drago in energetsko intenzivno. Baterijski sklopi so kompleksni, prirejeni vsakemu modelu posebej, njihovo razstavljanje in predelava pa sta bistveno težja kot pri klasičnem avtomobilu. Če tega ne uredimo odgovorno, obstaja realno tveganje, da bodo baterije končale v državah v razvoju, na neurejenih odlagališčih ali v nevarnih predelovalnih obratih.
Tretji sklop izzivov je povezan z vsakodnevno uporabo. Električna vozila imajo običajno krajši doseg kot klasični avtomobili, polnjenje pa traja precej dlje kot točenje goriva. Hitro polnjenje delno pomaga, vendar zahteva močno omrežje in drago infrastrukturo. V mnogih mestih in še posebej na podeželju je polnilnih mest premalo, distribucijska omrežja pa so pogosto zastarela in preobremenjena.
V zadnjih letih smo veliko investirali v sončne in vetrne elektrarne, bistveno manj pa v nadgradnjo in krepitev samega omrežja, ki to elektriko prenaša do uporabnikov.
Četrti problem je degradacija baterije. Litij-ionske baterije sčasoma izgubljajo kapaciteto – vsako leto v povprečju 2-3 %. Agresivna vožnja, pogosto hitro polnjenje, velika temperaturna nihanja in uporaba v vročem podnebju ta proces še pospešijo. To pomeni, da bo avtomobil po nekaj letih imel krajši doseg, baterija pa bo prej dozorela za zamenjavo ali drugo uporabo.
Najbolj občutljiva tema pa je rudarjenje litija in kobalta. Povpraševanje po litiju naj bi v prihodnjih letih naraščalo za okoli 25 % na leto, po kobaltu za približno 10 % letno. Večina litija se pridobiva v izjemno sušnih območjih Južne Amerike, kjer rudarjenje porabi ogromne količine vode in ogroža lokalne ekosisteme. Kobalt prihaja v veliki meri iz Demokratične republike Kongo, kjer so delovni pogoji pogosto slabi, pojavljajo se zdravstvene posledice in celo otroško delo. Okoljske in socialne posledice so tako pogosto skrite daleč od oči končnega uporabnika.
Zato postajata recikliranje in razvoj alternativnih baterijskih tehnologij ključnega pomena. Potrebujemo baterije, ki bodo vsebovale manj kritičnih surovin, več železa, silicija ali natrija, oziroma celo nove koncepte na osnovi organskih materialov. Hkrati pa moramo bistveno izboljšati zbiranje in recikliranje obstoječih baterij.
Popolna elektrifikacija osebnih vozil ostaja pomemben cilj, vendar je to dolgoročen projekt, ki zahteva preudaren, večplasten pristop. Zanimiva je t.i. Toyotino pravilo 1 : 6 : 90. Ena velika baterija za popolnoma električen avtomobil porabi toliko kritičnih materialov in energije, kot bi jih porabili za šest priključnih hibridov ali celo 90 klasičnih hibridov. Če gledamo zgolj kratkoročni vpliv na emisije, lahko večje število hibridov prinese večje skupno zmanjšanje CO₂ kot en sam popolnoma električen avto – še posebej v državah, kjer elektrika še ni zelena.
E-mobilnost je torej pomemben del rešitve, ni pa čarobna paličica. Da bo resnično prispevala k trajnostni prihodnosti, moramo hkrati razogljičiti proizvodnjo elektrike, izboljšati recikliranje, zmanjšati odvisnost od kritičnih surovin, okrepiti javni prevoz in spremeniti naše potovalne navade.
- serija Svet podnebnih sprememb