Komaj dopuščene, živeče na robu
Naše tehnološke družbe, nas je bilo vedno treba reševati
Na robu uničenja, kot junakinje v Orlandu Furiosu,
Preden je prišel čas za nov začetek.
V grmovju bi grmelo, kače bi šuštele,
In Angelika na Ingresovi sliki je premišljevala o
Barviti, a drobni pošasti poleg svojega palca, kot bi se
spraševala,
Če ne bi bila pozaba
Navsezadnje nemara le edina rešitev.
In nato je vselej prišel čas, ko je
Veseli Huligan v svojem zarjavelem zelenem avtomobilu
Prioral po cesti le zato, da bi se prepričal, ali je vse OK,
Le da smo bili tedaj že v drugem poglavju in zbegani
O načinu, kako naj sprejmemo te najnovejše informacije,
Je res šlo za informacije? Ali nismo tega odigrali
V dobro nekoga drugega, misel v duhu,
V katerem je še preveč prostora za naše male probleme
(taki so bili videti),
Našo vsakodnevno stisko v zvezi s hrano in najemnino in
računi, ki jih
Je bilo treba plačati?
Da bi vse to zmanjšali na majhno različico,
Da bi končno nastopili svobodno, drobni na ogromni
visoravni –
To je bila naša srčna želja: biti majhen in čist in svoboden.
Žal poletna energija hitro pojema,
Še trenutek in že izgine. In nič več
Ne moremo posrkrbeti za nujnosti, preproste kot že so.
Naša zvezda je bila morda svetlejša, ko je imela v sebi
vodo.
Zdaj niti ne gre več za to, ampak samo
Še za to, da se čvrsto oklepamo trdne zemlje, da nas ne bi
odneslo z nje,
Z občasnimi sanjami, prividom: taščica leti prek
Zgornjega okenskega kota, lase si pomakneš na stran
In ne vidiš dobro, ali se rana naglo razkrije
Pred sladkimi obrazi drugih, nekaj takega kot:
To ste hoteli slišati, zakaj ste torej
Pomislili, da bi poslušali nekaj drugega? Vsi govorimo,
Drži, ampak pod govorjenjem ležita
Gibanje in negibnost, ohlapen
Smisel, neurejen in preprost kot gumno.
To je bilo torej nekaj tveganj na poti,
In čeprav smo vedeli, da je pot bila tveganje in nič
drugega,
Si vseeno doživel šok, ko se ti je, skoraj četrt stoletja
kasneje,
Prvič zasvitala jasnost pravil.
Oni so bili igralci, mi pa, ki smo se trudili pri igri,
Smo bili zgolj gledalci, četudi smo bili odvisni od njene
nestalnosti
In smo se v skladu z njenim potekom pomaknili iz
ihtečega stadiona,
nošeni na ramenih, končno.
Noč za nočjo se vrača to sporočilo, ponavljajoče se
V migetavih žarnicah neba, divnjeno mimo nas, nam
odvzeto,
In vendar naše vedno znova do konca, ki je onstran
resnice,
Obstoj naših stavkov v podnebju, ki jih je gojilo,
Ne zato, da bi jih imeli, kot knjigo, ampak bi bili z
njimi in včasih
Brez, sami in obupani.
Toda naši so zaradi fantazije, kot nekakšna dvoumnost,
Povzdignjena do estetskega ideala. To so bili trenutki,
leta,
Čvrsta od resničnosti, obrazov, omembe vrednih
dogodkov, poljubov, junaških
Dejanj, toda tako kot prijateljski začetek geometričnega
napredovanja
Ni preveč hrabilen, kot da bi smisel lahko odvrgli
nekega dne,
Ko bi ga bili prerasli. Bolje, si rekel, da se takole
pritajimo
Med zgodnjimi nauki, ker je obljuba učenja
Le zabloda, in strinjal sem se, dodajajoč, da
Bo jutrišnji dan spremenil pomen vsega, kar smo se
naučili,
Da se učni proces na ta način širi, tako da s tega
Vidika
Nihče od nas nikoli ne diplomira.
Kajti čas je emulzija in misel, da ne bi odrasli, je verjetno
za nas najpametnejša vrsta zrelosti, vsaj ta hip.
In vidiš, oba sva imela prav, čeprav je nič
Nekako prišel do niča; bogovi
Našega prilagajanja pravilom in življenja
Doma so iz nas naredili – no, na neki način “dobre
državljane”,
Ki si umivajo zobe in vse to, in se učijo sprejemati
Miloščino hudih treutkov, kot je razdeljena,
Kajti to je dejanje, ta negotovost, ta breskrbna
Priprava, sejanje semen, upognjenih v brazdo,
Pripravljajoč se na pozabo, in vedno to vračanje
K sidrišču, od koder smo krenili tistega dne na pot, tako
davno.
Avtor pesmi je John Ashbery, Zbirka Lirika (urednik Aleš Berger). Prevedel Aleš Debeljak. Založba Mladinska knjiga, Ljubljana 1995.