Afera LinkedInGate – pretiravanje ali bravo za pogum?

(foto via LinkedIn)

“Charlotte, z veseljem se povežem. To je verjetno strahovito politično nekorektno, ampak tvoja fotka je osupljivo lepa!!! Brez dvoma zmagaš v kategoriji za najboljšo profil fotko na LinkedInu, kar sem jih kdaj videl. Vedno me zanima razumeti znanja ljudi ter kako bi lahko morda sodelovala. Alex”

“Charlotte, delighted to connect, I appreciate this is probably horrendously politically incorrect but that is a stunning picture !!!” You definitely win the prize for the best Linked in picture I have ever seen. Always interest to understant people’s skills and how we might work together. Alex.” (orig.)

(foto via LinkedIn)
(foto via LinkedIn)

To je odgovor, ki ga je 27-letna odvetnica, magistrica s Cambridgea Charlotte Proudman, dobila, potem ko se je na poslovnem omrežju LinkedIn želela povezati s starejšim partnerjem v ugledni odvetniški družbi, 57-letnim Alexandrom Carterjem Silkom“Kot mnogi pred mano sem se omrežju LinkedIn pridružila z namenom, da se povežem s profesionalci_kami v želji, da si izboljšam karierne možnosti. Namesto tega sem dobila številna sporočila, v katerih so ocenjevali mojo zunanjost in me vabili na zmenek.”

Sporočilo Carterja Silka je, kot je zapisala na Independent-u, sodu izbilo dno (I’ve been called a ‘Feminazi’ for calling out a sexist man on Linkedin – but I spoke out for all women), zato se je odločila vsebino v celoti objaviti na svojem Twitter profilu. Sledil je silovit odziv, ki je mnoga ponavljanja v zadnjih dneh dobil tudi v tradicionalnih medijih.

Je prav, da je o tem spregovorila na glas in javno ali je vendarle pretiravala s svojo reakcijo? Po abecednem vrstnem redu objavljamo mnenja, ki so jih z nami prijazno delile Darinka Bunjevac, Maja Hawlina, Nika Kovač, Suzana Lovec, Nataša Pirc Musar, Tjaša Slokar Kos in Sonja Šmuc.

INTERNET JE ŠE KAKO LEGITIMNO FEMINISTIČNO BOJIŠČE

darinka bunjevac
Darinka Bunjevac (foto: osebni arhiv)

Za nekatere histerična reakcija publicitete lačne mlade odvetnice na nedolžen kompliment, za druge upravičen protest proti seksističnemu spodrsljaju starejšega partnerja v ugledni odvetniški družbi, ki je LinkedIn zamenjal za Tinder. Ne Tinderja ne LinkedIna ne uporabljam, a si tudi brez diplome iz prava z nekaj zdrave pameti predstavljam, da so komplimenti na zmenkarski aplikaciji dobrodošli, na omrežju, namenjenem spoznavanju potencialnih poslovnih partnerjev, delodajalcev in delojemalcev, pa neumestni.

Njej ne očitam histerije, kvečjemu prenagljeno objavo nesporazuma na Twitterju, najbolj zanesljivem sramotilnem stebru. Njemu zamerim pokroviteljstvo in nesposobnost presoje, da bi bilo v profesionalnem kontekstu najbrž bolj logično, če bi magistrici s Cambridgea, ki v pravnih postopkih zastopa žrtve spolnega nasilja, polaskal zaradi impresivnega življenjepisa. Če je bila kazen v obeh primerih nesorazmerna z grehom, je bil njen na socialnih medijih deležen neprimerno hujše diskreditacije po predvidljivem receptu: žaljivi komentarji njenega videza, zmerjanje z oportunistično karieristko in feminacistko ter celo grožnje s posilstvom in obglavljenjem.

Lahko bi pritrdila argumentom, da feminizem čakajo pomembnejše bitke od tožarjenja neumestnih komplimentov na socialnih omrežjih. Na primer prebijanje steklenega stropa v pravosodju, kjer so, vsaj v Britaniji, ženske še vedno slabše zastopane, plačane in cenjene, če niso ravno Cherie Blair ali Amal Clooney (sicer “pritiklini uspešnejših in vplivnejših moških“). A spletni pogrom proti Charlotte Proudman, ker je ni mogoče utišati, je dokaz, da je internet še kako legitimno feministično bojišče.

Darinka Bunjevac, članica strokovnega sveta projekta Meta Dekleta

BISTVO TIČI V KONTEKSTU

Maja Hawlina
Maja Hawlina (foto: osebni arhiv)

Na prvi pogled zgleda nedolžno, moški da lepi ženski spontan kompliment. Ta, namesto, da bi se ga tudi spontano razveselila, reagira prenapeto in objavi tekst s sliko moškega na twitterju. Kaj hujšega. Žensko obsodijo (skoraj spontano) mnogi moški, a tudi mnoge ženske, da je moškomrzna, hinavska, željna publicitete ali vsaj, da je verjetno zafrustrirana, brez veselja do življenja in ženskosti.

Česa ne vidijo, ne želijo videti? Bistvo tiči v kontekstu: gre za mlado pravnico, ki se predstavlja na profesionalnem omrežju LinkedIn in gre za njenega dvakrat starejšega pravniškega kolega, ki si dovoli znotraj zgolj profesionalnega okolja neprimeren, žaljiv in profesionalno omalovažujoč komentar. Gre za redukcijo pravnice na njen obraz in telo. In ker takšna obravnava žensk ni izjema, ne na LinkedIn-u, ne v fizičnem profesionalnem življenju, je nujno, da se jo razgalja in obsodi, vedno in povsod. O tem je pomembno razpravljati in pisati, ženske naj takšno obnašanje prepoznajo in naj ga znajo zavrniti, moški pa naj vedo, da se jim takšno obnašanje ne bo več toleriralo.

Maja Hawlina, psihologinja

V ODZIVU VIDIM PLUSE IN MINUSE

nika kovač
Nika Kovač (foto: osebni arhiv)

Prepričana sem, da je konkreten primer težko analizirati brez konteksta časa in družbe, v kateri je do njega prišlo. Ideologija spola, kakršna prevladuje v zahodni družbi, namreč žensko postavlja na mesto objekta, ki ima vlogo predvsem v sferi reprodukcije (četudi je moškemu formalno enaka in enakopravna, opravlja slabše plačana dela).

Problematično pa je tudi to, da vse oblike neenakosti pogosto vzamemo za naravna dejstva in jih posledično ne preprašujemo. Prepričana sem, da je nanje potrebno aktivno opozarjati (v tem vidim plus omenjenega odziva), pri tem pa je treba paziti, da (tragikomične) situacije ne omejimo zgolj na partikularno izkušnjo, ampak jo postavimo v družbeno perspektivo (tu pa bi Charlotte Proudman dala minus).

Nika Kovač, koordinatorka Čajanke z Roso in aktivistične skupine POVSOD

KO SE INTELEKTUALNE SPOSOBNOSTI ZBANALIZIRAJO NA RAVEN VIDEZA

Suzana Lovec (foto: arhiv POP TV)
Suzana Lovec (foto: arhiv POP TV)

Ko sem bila študentka novinarstva, mi je ena od gostujočih predavateljic (danes ima visoko pozicijo na eni od slovenskih televizij) prerokovala, da me zaradi videza in dolgih las v prihodnosti vidi kot voditeljico TV kviza. Odgovorila sem, da imam drugačne ambicije. Šokirana, da je prvič v življenju nekdo moje interese in intelektualne sposobnosti zbanaliziral na raven videza. Še bolj šokirana, da je to naredil nekdo, ki predava na fakulteti.

Na to sem se spomnila letos, ko je mojo šefico v nekem povsem resnem intervjuju novinarka spraševala o mojem videzu, stilu, o tem, komu sem podobna. Bi mi bilo smešno, če se mi ne bi – po vseh letih resnega novinarskega in uredniškega dela – zdelo predvsem žaljivo.

Danes sem preverila pri svojih moških novinarskih kolegih: pravijo, da jim nihče nikoli ni dajal takšnih pripomb. In zanimivo je, da takšnih banalizacij nisem bila nikoli, niti enkrat samkrat, deležna s strani kateregakoli človeka, ki sem ga intervjuvala, politika, političarke, gospodarstvenika, gospodarstvenice, vira za zgodbe, gosta ali gostje v Epilogu, šefa ali šefice. Banalizirale so (me) tiste ženske, ki mi bodo zaradi tega zapisa verjetno rekle shehadist ali feminazi. Ženske, ki se jim bolj kot zgodbe, s katerimi se ukvarjam v Epilogu, zdi pomemben moj stil. Ženske, ki se jim zdi dolžina las relevanten faktor pri ocenjevanju poklicnih sposobnosti.

Suzana Lovec, urednica oddaje Epilog

ODGOVOR, DA NI NJEN TIP, BI ZADOSTOVAL

Nataša Pirc Musar
Nataša Pirc Musar (foto: Jure Eržen via ip-rs.si)

Tale “bitka” ne spominja na naše besedne dvoboje med levimi in desnimi. Nikoli ne boš na nekem generalnem nivoju prepričal levih, da so desni ok in obratno. Gibalo razvoja so vendar razumniki, ki jih najdeš na obeh straneh, ekstremni pogledi enih in drugih pa žal ne vodijo v neko razumno sobivanje, ampak prepad le še poglabljajo.

Bitke med spoloma so prisotne v naših družbah že stoletja in vedno bodo. Ne bom sodila, ali je reakcija dame, ki je sprožila to razpravo, ekstremna, zagotovo pa ne pripomore k zmanjšanju tovrstnih moških izpadov. Prej obratno, sprožila je nove. Ženske smo dosegle že ogromno – od volilne pravice, do kvot v politiki in zdaj celo debatiramo o kvotah žensk v upravah podjetij. Ali bomo lahko izničile seksizem, je pa vprašanje za milijon dolarjev.

Moški so po naravi osvajalci (ženskih src in ozemelj) in eni to počno na butast, otročji način, drugi bolj sofisticirano. Sama v tem konkretnem primeru zagotovo ne bi odreagirala tako kot kolegica (jezna) pravnica. Se mi zdi, da je vendarle pretiravala. Odgovor, da pač ni njen tip in da ima očitno premalo oboževalk v realnem življenju, bi zadostoval.

Nataša Pirc Musar, direktorica odvetniške družbe Pirc Musar, predsednica Rdečega križa

ČE JE ONA FEMINAZI, JE ON STALKER

tjaša slokar kos
Tjaša Slokar Kos (foto: arhiv POP TV)

Charlotte Proudman je očitno bolj Proudwoman, ki se pač ne pusti motiti v svojem sicer aktivističnem angažmaju zavzemanja za pravice žensk. Tega niti ne skriva, poskočnež, ki jo je nagovarjal na LinkedInu, bi to lahko tudi prebral ali jo vsaj »zgooglal«, namesto da bi buljil v njeno hudo fotko.

Če je ona feminazi, je on stalker. Še posebej, če se nanjo spravi na omrežju, ki je namenjeno iskanju poslovnih priložnosti in navezovanju poslovnih stikov. Drugače pa so moški komplimenti čisto ok. Če so izrečeni v primernem trenutku in na pravem mestu. Samo ženske se jih moramo še naučiti sprejemati.

Tjaša Slokar Kos, odgovorna urednica informativnega in športnega programa PRO PLUS

TAKŠNE STVARI SE DOGAJAJO, A NISO VEČ NEKAJ OBIČAJNEGA, KAJ ŠELE SPREJEMLJIVEGA

Nismo še blizu visoko civiliziranim normam, a se stvari vendarle spreminjajo – tudi zato, ker prizadeti niso več tiho. Ženske v poslu so pogosteje kot moški podvržene seksističnemu obravnavanju. Če je bil bežen udarec neznanca po ženski zadnjici, ko je šla natakarica/tajnica … mimo mize, še pred desetletji nekaj skoraj tipičnega za določene poklice, smo to navado že skoraj izkoreninili. Razvila se je tudi zakonodaja z uvedbo instituta spolnega nadlegovanja, ki našim mamam še ni bil na voljo. Toda izkušnje, kaj je prav in kaj ne, se ne brusijo na papirju, temveč v praksi.

Sonja Šmuc (foto: Mateja Jordovič Potočnik)
Sonja Šmuc (foto: Mateja Jordovič Potočnik)

Pravna in obča praksa se namreč lahko oblikujeta le, če obstajajo ljudje, ki so pripravljeni opozoriti na kršenje pravic in človekovega dostojanstva. Za tako, praviloma boleče izpostavljanje, se, pričakovano, odloči malo ljudi in v tem oziru je Charlotte Proudman (Proudwoman!) nedvomno borka.

Prav ima, ko trdi, da so izjave, pozitivne ali negativne, o fizičnem izgledu za ženske v poslovnem okolju, večinoma neprijetne, saj spremenijo težišče pogovora in včasi tudi dinamiko moči – namesto da bi poslovni partnerji, sodelavci, šefi v osebi videli strokovnjakinjo, se žensko (ali moškega v taki situaciji) s tovrstnimi komentarji zreducira na spolni objekt, osebni komentarji pa zasenčijo strokovne. To je neprijetno, pogosto poniževalno. Če na tak način komunicira nadrejeni ali ključni poslovni partner, lahko oseba to občuti tudi kot napad, ogroženost, celo izsiljevanje.

Take stvari se dogajajo, a niso več nekaj običajnega, kaj šele sprejemljivega, zato o njih ne moremo govoriti kot o splošnem pojavu. Odnosi med moškimi in ženskami na delovnem mestu so praviloma spoštljivi in sodelovalni. Je pa javno razgaljanje neprimernega komentarja odprlo še eno dimenzijo: umetnost je vzpostaviti razmere, v katerih se bodo moški in ženske počutili sprejete, varne in spoštovane, ne da bi ob tem te odnose naredili sterilne in brezosebne. Gre za dva skrajna pola: če je ena skrajnost nezaželeno erotiziranje nečesa, kar bi moral biti povsem poslovni odnos (kar se je zgodilo Charlotte Proudman), obstaja tudi druga skrajnost: iskrice med moškimi in žensko so del odnosov med moškim in žensko. Posledica dolgih delovnikov je, da imajo mnogi priložnost za iskrice, iz katerih se razvijejo osebna partnerstva, bolj kot ne prav v službenem okolju. Če jih izkoreninimo, prepovemo, bo svet boljši?

Sonja Šmuc,  izvršna direktorica Združenja Manager.

 

HVALA!

Več od Metina lista

Do daljše življenjske dobe s pomočjo staranega sira, gob in oreščkov?

Morda pa res. 🙂 Upanje namreč budijo rezultati raziskave, ki jo je skupaj...
Beri dalje