Škofja Loka, srednjeveško mesto, ponosno na svojo kulturo – zgodovinske stavbe, staro mestno jedro in mogočen grad, ki kraljuje nad njim – v zadnjih dveh desetletjih poudarja tudi dediščino svojih prebivalcev. Muzejsko društvo je namreč počastilo prominentne in vplivne občane Škofje Loke, ki so ponesli ime mesta v svet in pustili pečat na nacionalnem nivoju tako, da so jih upodobili v obliki kipov, ki so jih postavili na eno od ulic mesta, območje pa poimenovali Aleja zaslužnih Ločanov.
Škofjeločani hodijo mimo desetih kipov umetnikov, učenjakov in drugih pomembnih zgodovinskih osebnosti, a se le redki zavedo dejstva, da so obeležja postavljena le v čast moškim.
To tematiko je že načelo nekaj novinarjev, vendar javne debate na to temo ni bilo in prav tako ne vloženega truda v odpravo neenake zastopanosti obeh spolov v Aleji znamenitih Ločanov. Pa v Škofji Loki prav zares ni bilo v zgodovini nobene ženske, ki bi dosegla dovolj, da bi bila priznana kot prominentna Ločanka in bi si zaslužila biti portretirana v Aleji?
S projektom Aleja znamenitih Ločank, ki posega na polje angažirane umetnosti, želimo zbuditi Škofjo Loko in preko umetniške instalacije opozoriti na problem neenakovrednega reprezentiranja žensk v javnosti. In tako smo naredili raziskavo, kdo so bile znamenite Ločanke, ki so v preteklosti vplivale na družbo. Našli smo jih 24. V okviru dveh javnih posvetov smo izbrali tri, ki bodo začasno postavljene kot rezultat projekta. Izbor je bil dosežen s konsenzom. O merilih težko govorim, je pa res, da smo dame izbirali tudi tako, da so delovale na različnih področjih in naredile nespregledljivo delo.
ANGELA BAHOVEC
Zibelka slovenske ženske košarke je Škofja Loka. Na škofjeloškem gradu so pri telovadbi, ki so jo vodile uršulinke, dekleta igrala košarko. Leta 1936 je k uri telovadbe prišla profesorica Angela Bahovec in predstavila novo igro, ki jo je spoznala v Angliji in se imenuje Basketball. Dekleta, ki so bila v polju, razen ene, ki je stala pod košem v vlogi vratarja, so z žogo tekla ter poskušale zadeti koš, ki je bil pritrjen na koncu ravnega igrišča na Loškem gradu. Čeprav zametki škofjeloške košarke segajo v leto 1936, ko je igro, ki so jo takrat poimenovali kar »basket«, iz Londona v Škofjo Loko prinesla sestra uršulinka Angela Bahovec, pa za uradni začetek igranja košarke v Škofji Loki štejemo leto 1954. Izbrali smo jo tudi kot predstavnico nun, ki so imele na Loškem zelo velik vpliv na področju izobraževanja in šolstva.
MARIJA BRAČKO (1914-2004)
Rodila se je na Češnjici v Selški dolini, obiskovala OŠ v Železnikih in meščansko dekliško šolo v Škofji Loki ter gimnazijo zaključila v Ljubljani. Že zelo zgodaj je bila odločena, da bo zdravnica. Na ljubljanski Medicinski fakulteti je uspešno opravila prvih pet semestrov in študij nadaljevala v Beogradu, kjer je diplomirala leta 1939. Z možem je odpotovala na Dunaj, kjer se je specializirala za pediatrijo.
Leta 1945 se je vrnila na Gorenjsko. Na vsem Loškem sta v zadnjih vojnih letih delala samo dva zdravnika, zato so loške oblasti pregovorile dr. Marijo Bračko, da je ostala v Škofji Loki. Dodelili so ji stanovanje, katerega del je preuredila v ordinacijo, kjer je delala v izjemno skromnih razmerah. Primanjkovalo je zdravil in sanitetnega materiala.
Sedem let je bila edina stalna zdravnica v Škofji Loki, kjer je živelo skoraj 15.000 prebivalcev. Postavila je trdne temelje loškemu osnovnemu zdravstvu.
Leta 1946 so se v Škofji Loki pripravili na gradnjo prvega zdravstvenega doma in jo zaključili leta 1952. Pri gradnji je ves čas sodelovala po strokovni in organizacijski plati. Šele ob koncu gradnje je oblast poskrbela, da je v kraj prišel še drugi stalni zdravnik, in odslej je bilo delo lažje. Združili so celotno zdravstveno službo na Loškem pod isto streho in postopoma ustanovili samostojni ZD, v katerem je dr. Marija Bračko postala prva upravnica. To funkcijo je opravljala do leta 1961. Po več kot 40-ih letih dela v ZD se je upokojila leta 1975, a z delom ni prenehala. Svoje znanje in izkušnje je posvetila varovancem Centra slepih in slabovidnih v Škofji Loki, ki je hkrati tudi dom za ostarele in onemogle. Za svoje nesebično delo je prejela številna priznanja in leta 1992 postala tudi častna občanka Občine Škofja Loka.
FRANJA TAVČAR (1868-1938)
Franja Tavčar, roj. Košenina, rojena 8. februarja 1868 v Ljubljani. 22. maja 1887 se je poročila z Ivanom Tavčarjem, s katerim sta živela na Visokem in v Ljubljani na Bregu. Vsak četrtek je v svoji hiši gostila krožek literatov in prijateljev književnosti, kamor so prihajala mnoga znana imena. Sicer pa je imela zelo razvit socialni čut, med drugim si je prizadevala za zaščito otrok, sirot, revežev in vojakov. Leta 1921 je po iniciativi beograjskih žensk ustanovila v Ljubljani Kolo jugoslovanskih sester, kjer je skrbela predvsem za revne in bolne otroke, bila pa je tudi v vodstvu otroškega in materinskega doma v Ljubljani. Njeno delovanje na dobrodelnem področju je bilo izjemno dobro organizirano, zbrala je mnogo prispevkov in blaga ter pritegnila številne premožne anonimne darovalce.
Aktivna je bila tudi v ženskih organizacijah zunaj meja Slovenije: od leta 1919 je bila druga podpredsednica Narodne ženske zveze SHS, slednja pa je bila tudi del Mednarodne ženske zveze (I.C.W.), ki je združevala 40 narodnih ženskih zvez s 36-imi milijoni članic. Delovala pa je tudi na področju dvigovanja narodne zavesti med ženskami ter za zedinjenje južnoslovanskih narodov. Leta 1918 je bila pobudnica velikega gibanja slovenskih žensk, v katerem so zbrali preko 200.000 podpisov v podporo Majniški deklaraciji. Franja Tavčar je bila tudi na mnogih vodilnih položajih ljubljanskih meščanskih liberalnih združenj, že pri 26-ih letih je postala voditeljica ljubljanskega naprednega ženstva, bila je tudi predsednica prve mestne ženske podružnice sv. Cirila in Metoda, leta 1901 pa je prevzela vodenje Splošnega slovenskega ženskega društva in načelovanja Ženskega telovadnega društva. V zgodovino se je torej vpisala s širokim spektrom delovanja – od karitativnega, narodno-zavednega do žensko-emancipatornega ter je nesporna avtoriteta na področju delovanja žensk med obema vojnama.
Avtorice: ekipa Zavoda Tri, ki organizira in izvaja trajnostne skupnostne prakse na Loškem, Gorenjskem ter širše – Mojca Selak, Anka Pintar in Nina Arnuš v sodelovanju z Laro Fajfar, študentko FDV. Otvoritev Aleje bo 18. junija ob 17. uri na Šolski ulici v Škofji Loki.