Ali naš sistem spodbuja le še (ne)razmišljujoče sledenje?

(foto via Flickr)
Tjaša Toni
Tjaša Toni (foto: arhiv ZOTKS)

Opažam, da je danes mnogo mladih, ki bi radi le »sledili« in udobno jadrali skozi življenje. Vedno več mladih sledi navodilom, kaj in kako je treba nekaj narediti. Lastnih idej, volje in včasih tudi poguma za kaj novega, drugačnega pa jim manjka. Glede na Statistični urad Republike Slovenije so mladi tisti, ki štejejo od 15 do 29 let, a za potrebe tega članka naj bodo mladi definirani kot osebe, stare od 10 pa vse do 30 let.

V svojem nekajletnem poklicnem udejstvovanju v Zvezi za tehnično kulturo Slovenije (ZOTKS) se vsako leto srečujem s številnimi mladimi, željnimi znanja in uresničevanja lastnih idej – osnovno- in srednješolci, ki želijo ustvarjati, raziskovati ter uresničevati svoje ideje in sanje. Mladi, ki jih ni sram povedati svoje mnenje, ki svoje ideje uresničujejo ali pa vsaj poskušajo uresničiti v dejanskem okolju. A v zadnjem času se mi vedno bolj dozdeva, da so to svetle izjeme, »širša« realnost pa je povsem drugačna. V prostem času namreč delam tudi kot prostovoljka v lokalnem okolju, kjer za mlade pripravljamo različne ustvarjalne delavnice. Udeležujejo se jih predvsem osnovnošolci, ki jih med drugim tudi spodbujamo, da bi sami predlagali, kaj bi počeli naslednjič. Odgovori pa so vedno podobni; ali naštejejo stvari, ki smo jih že počeli in so jim bile všeč, ali pa se odzovejo v smislu: »Vi (mentorji) nekaj pripravite, bomo to delali.«

Mogoče je to le izjema, a se bojim, da temu ni tako. Tudi ena od učiteljic na manjši šoli v okolici Ljubljane pravi, da šolski sistem ne dopušča veliko prostora za spodbujanje ustvarjalnosti in inovativnosti. Učitelji morajo slediti učnemu načrtu, časa oziroma prostora za vnos kreativnosti v šolske programe pa ni veliko. Prav tako mnogi starejši učitelji tega niso bili naučeni. Sama nisem t. i. »šolnik« in iz dejanskega prostora obveznega šolstva nimam izkušenj, lahko pa razmišljam na podlagi tega, kar slišim iz ust neposredno vpletenih in izkušam na podlagi lastnega dela, ki je povezano s šolajočo se mladino.

Zakaj pa sploh govorimo o šoli, učencih in učiteljih? Zakaj je pomembno, da v šoli oziroma še pred njo spodbujamo ustvarjalnost med mladimi? Zato, ker »ustvarjalnost zahteva podporno okolje, ki zagotavlja široko paleto družbenih, kulturnih in tudi gospodarskih vzpodbud« (Florida 2005, 48). Mladi veliko časa preživijo v šoli in šolskem okolju, zato lahko rečemo, da slednje pomembno vpliva na njihov razvoj. »Žal pa učitelji pogosto slabo opažajo ustvarjalnost svojih učencev, če pa že, jim to v precejšnji meri onemogoča kurikulum, ki v večini primerov bolj kot divergentne naloge in vprašanja, na katera je mogoče dati več pravilnih odgovorov, spodbuja konvergentne naloge in vprašanja, na katera je pravilen le en odgovor – navadno tisti, ki ga ima v mislih učitelj« (Lunder 2006, 39).

(foto via Flickr)

Nazoren prikaz, kako z leti pada ustvarjalnost, na kar zagotovo vpliva okolje, predstavlja že naslednji primer; če petletnemu otroku rečemo, da naj nariše rožo, obstaja velika verjetnost, da bo izpod njegove barvice, čopiča ali česa drugega nastala roža, katere cvetni listi ne bodo rdeči, steblo pa ne zeleno. Vprašanje je še, če bo za risanje sploh izbral barvice, po katerih bi po vsej verjetnosti najprej segla večina odraslih. Če pa recimo srednješolcu naročimo, da naj nariše rožo, bo velika večina verjetno narisala rdeč, vijoličen ali roza cvet in zeleno steblo z listi. To se ujema tudi s psihološkimi študijami, ki kažejo, »da za razvijanje ustvarjalnosti nikoli ni prezgodaj, saj ta z leti močno pada. Pri petih letih je ustvarjalnih 90 odstotkov otrok, pri sedemnajstih 10 odstotkov, nato pa je ustvarjalnih le še 5 odstotkov mladih« (Lunder 2006, 39). Podoben primer so tudi vprašanja. Neobremenjeni otroci jih večinoma postavljajo vsepovprek in jih ni sram, z leti pa se to pogosto spremeni, saj so v šolah pogosta tarča posmeha, če preveč sprašujejo, kar pusti posledice v nadaljnjem življenju.

Če se že v osnovnošolskem obdobju mlada oseba nauči slediti navodilom in se uči pridobivati čim več faktografskega znanja, ki bi ga drugače na internetu oziroma v knjigah in drugih virih našla v nekaj trenutkih, kaj bo šele nastalo iz nje, ko odraste? Kaj bo iz nekoga, ki mora znati eno in »edino pravilno« interpretacijo neke pesmi? Kot da bi mi, več sto let po smrti nekega pesnika, točno vedeli, kaj je pesnik davno v preteklosti mislil s svojimi verzi, kakor mi je znanec pred časom razlagal svoje izkušnje pri pouku slovenščine v srednji šoli. Ali pa kako na razvoj mladega človeka vpliva to, da je na vprašanje »Kaj prenašajo žile po človeškem telesu?« edini možen pravilni odgovor »kri«. Kaj pa »hrana in kisik«? Realnost je taka, da otrok zaradi odgovora, ki je pravilen, a ne v skladu s pričakovanji učitelja, dobi slabšo oceno. Ravno s takimi pristopi pa »ubijamo« ustvarjalnost med mladimi.

Ta članek ni namenjen kritiziranju učiteljev in mentorjev, saj v ZOTKS vsako leto sodelujemo s takimi, ki jim poklic ne predstavlja »le« dela, ampak poslanstvo. Bi bilo pa zanimivo narediti objektivno raziskavo o odzivu učiteljev in mentorjev na ustvarjalnost mladih in njihovem spodbujanju. Koblar (2012, 93–95) v svojem diplomskem delu na podlagi študije primera zaključuje, da se tako učitelji kot tudi učenci zavedajo pomembnosti področja ustvarjalnosti, a obenem oboji »v svojih mnenjih izražajo ozkost pogleda na ustvarjalnost«. Glede na rezultate raziskave Generalnega direktorata za izobraževanje in kulturo pri Evropski komisiji (2009) pa je Slovenija med tistimi 27 članicami Evropske unije, kjer se manj kot 50 odstotkov učiteljev zaveda, da je ustvarjalnost pomembna v sklopu državnega kurikuluma. Iz tega pa lahko tudi sklepamo, da imajo vsi ali velika večina tistih, ki se pomena ustvarjalnosti ne zavedajo, težave pri prepoznavanju ustvarjalnosti in njenem spodbujanju.

Zotkini talenti
Prireditev Zotkini talenti, razglasitev rezultatov državnih tekmovanj iz znanja in srečanja mladih raziskovalcev (foto via ltfe.org)

Kje je sedaj resnica? Po mojem mnenju se odraža v trenutni družbi. Kakšen pa je odsev družbe? Je naša družba ustvarjalna ali ne? Ustvarjalnost ni eksplicitno določljiv pojem, a skupaj s to besedo pogosto uporabljamo naslednje besede: izvirnost, radovednost, spontanost (Koblar 2012). To pa so tudi besede, ki jih najpogosteje uporabljamo pri otrocih, s starostjo posamezne skupine ljudi pa tudi raba teh besed pada. Tudi pri svojih prijateljih in znancih, ki počasi zapuščajo mladostniška leta, opažam, da je le še malo samoiniciativnosti in t. i. razmišljanja »out of the box«. Pogosto imajo v glavi mnogo teorij, ko pa pridejo do neznanega, se ustrašijo in popolnoma »zablokirajo«. Lahko rečemo, da jih je ustvarjalnost in želja po eksperimentiranju in raziskovanju neznanega zapustila.

V Sloveniji imamo kar nekaj ustvarjalnih posameznikov, katerih ideje so prešle tudi naše meje, a dejstvo je, da je bilo vedno bolj pomembno, da je »otrok priden« in nosi domov odlična spričevala, kot pa to, da ima otrok sanje in želje po raziskovanju, odkrivanju novih obzorij in ustvarjanju. Ne pravim, da šolski uspeh in določeno »golo« faktografsko znanje nista pomembna za razvoj vseh potencialov, ki jih ima posameznik, a v realnem svetu je veliko bolj pomembno to, kakšne izkušnje imaš, kakšne spretnosti poseduješ, kako znaš povezovati različna teoretična znanja in jih prenesti v realno okolje, ali si prilagodljiv ter kakšne so tvoje ideje za izboljšanje prodaje, izboljšanje nekega izdelka ipd. Podjetja namreč »nujno potrebujejo kadre, ki so ob ustreznem znanju predvsem ustvarjalni in intuitivni, pogumni in inovativni, komunikativni in prilagodljivi, dinamični, timsko usmerjeni in samozavestni« (Likar 2009, 10).

Ustvarjalnost je lastnost, ki je v našem sistemu, predvsem v času odraščanja, po mojem mnenju še vedno premalo cenjena. Za napredek in razvoj družbe pa je pomembno, da posamezniki razvijajo in uresničujejo lastne ideje, saj na ta način izpopolnjujejo ter uresničujejo sami sebe. Prav to je tudi vodilo ZOTKS in podobnih organizacij, v katerih si s številnimi programi in projekti prizadevamo izboljšati trenutno stanje in vnesti v okolje večjo samozavest med mladimi, ko gre za njihovo ustvarjalnost ter razvijanje in uresničevanje njihovih idej. Ravno zadovoljni posamezniki, ki niso obremenjeni z miselnimi omejitvami večine ter niso prisiljeni preživljati delovnih dni ob stvareh, ki jih ne veselijo, so tisti, ki odkrivajo nove stvari in spreminjajo svet na bolje.

Tjaša Toni, ZOTKS

Več od Metina lista

Freedom’s just another word for nothing left to lose

Sreda, 27. marec 2013 (Junakinja dneva je skladba Piece of my heart...
Beri dalje