Raziskovalci in akademiki se pogostokrat v času svoje kariere soočajo s stresnim in prekomernim delom, ki od njih za namene kariernega napredovanja zahteva veliko požrtvovalnosti. Delo ob koncu tedna, številni raziskovalni obiski, udeležbe na konferencah ter terensko delo, posameznike pogostokrat privede do telesne in psihične izčrpanosti.
Izgorelost je prav tako posledica hiperkonkurenčnosti, v okviru katere se raziskovalci potegujejo za objave rezultatov in prispevkov v visoko rangiranih znanstvenih revijah.
Dodatno k izgorelosti prispeva tudi potegovanje za pridobitev štipendij in drugih nepovratnih sredstev, za katere si posamezniki prizadevajo tekom njihovega dela. Akademska sfera od raziskovalcev preprosto zahteva »odličnost«, kar dandanes velja že za povsem normalizirano zahtevo brez odstopanja. Po drugi strani pa raziskovalci in akademiki vedno pogosteje izgorelost in potrebo po uravnovešanju poklicnega in zasebnega življenja pripisujejo občutku krivde in tesnobe, namesto, da bi tovrstne simptome izgorelosti prepoznali v prekomernem delu. Bolje se je pretvarjati, da imajo nad vsem nadzor, kot pa, da bi priznali zakaj pravzaprav v resnici prihaja do takšnih simptomov utrujenosti in izčrpanosti. Torej ne more biti naključje, da ima vedno več raziskovalcev psihične težave in, da se pri njih vedno pogosteje pojavlja Impostorjev sindrom, za katerega je drugo ime strah z uspehom in se izraža v občutku, da je uspeh nezaslužen.
Na tem mestu se moramo vprašati, ali je prav, da takšni vzorci postajajo normalizirani? Zavedati se moramo dejstva, da so nekatere skupine raziskovalcev in akademikov še toliko bolj podvržene tako vrtoglavim idealom »normalnosti« in »odličnosti«. Med njimi je potrebno izpostaviti predvsem ženske, osebe z invalidnostjo in druge posameznike, ki so že tako ali drugače podvrženi večji stopnji izključenosti.
Sodobna družba temelji na normah, standardih, dosežkih, uspehih in produktivnosti, prav tako tudi akademski svet s svojo »normo odličnosti« ni nikakršna izjema. Posledica tega je, da raziskovalci koncept abilizma vedno bolj potencirajo in ga kasneje tudi ponotranjijo do te mere, da ga normalizirajo in koncipirajo v edino obstoječo »normalnost«, kar pa privede do nesprejemanja deviantnosti in drugih odstopanj od normalnosti. Tako na primer raziskovalec z določeno invalidnostjo v okviru te percepcije ne izpolnjuje akademskih zahtev odličnosti. Raziskovalci se posledično zato izogibajo razkritju skrite ali vidne telesne okvare, še posebej, če se jim invalidnost pripeti pozneje v življenju, ko so že vpeti v določeno karierno pot.
Agencija za visoko šolstvo je leta 2017 v Veliki Britaniji izvedla raziskovalno študijo, ki je pokazala, da je delež zaposlenih na univerzah (med letoma 2012 in 2013), ki so razkrili kakršnokoli okvaro ali invalidnost, znašal 3,9 %. Tudi Svetovna zdravstvena organizacija je ugotovila, da je delež te kategorije posameznikov zelo slabo zastopan v akademski sferi, vendar pa se v raziskavah in akademskih krogih povečuje zanimanje za študije o invalidnosti. Statistični podatki pa vendarle dokazujejo, da je stopnja razkritja invalidnosti ali drugih okvar višja kot v preteklosti, kjer je med letoma 2003 in 2004 znašala 2,2 %. Ta porast je lahko povezan z večjim zavedanjem in sprejemanjem invalidnosti, kar pozitivno pripomore k večjemu številu razkritij invalidnosti ali druge okvare med akademiki in raziskovalci.
Raziskovalci in akademiki so torej upravičeno zaskrbljeni, da bi bili v delovnem okolju identificirani ali označeni za invalide, še posebej v akademski sferi, kjer prevladujejo začasne pogodbe in ne stalne oz. redne oblike zaposlitve.
Ne glede na to ali se akademiki in raziskovalci odločijo razkriti svojo invalidnost, v praksi vedno vzamejo v obzir tveganja in koristi povezana s posledicami razkritja okvare. Razkritje namreč lahko vodi do kategorizacije posameznika kot »nesposobnega«, kar lahko dodatno vodi še v njegovo stigmatizacijo in diskriminacijo. Na identiteto raziskovalcev z invalidnostjo namreč vplivajo številni dejavniki, še posebej je to razvidno, ko morajo ti posamezniki zaradi svoje invalidnosti v delovnem okolju vpeljati določene prilagoditve ali pa delati za krajši delovni čas. Ker se zavedajo, da so zaradi svoje invalidnosti lahko bolj izpostavljeni, si močno prizadevajo obdržati svoje delo, zato so se pogostokrat pripravljeni tudi kompromitirati in se še toliko bolj potruditi. Zavedajo se namreč, da jih drugi lahko ne bodo jemali resno ali jih obravnavali kot raziskovalce ali pa njihove dosežke obravnavali skozi prizmo njihove invalidnosti. V tem smislu so ti akademiki in raziskovalci pogostokrat razumljeni kot manifestacija ponotranjenega abilizma v akademskem svetu – raziskovalec mora tako izpolnjevati zahtevo »odličnosti« in biti popolnoma sposoben v številnih ozirih.
Prav je, da se zavedamo in razmislimo, kako zakoreninjene so normalizacije v sodobni družbi, in, da so to normalizacije h katerim pravzaprav vsi težimo. Biti raziskovalec v tej abilistični družbi oz. skupnosti, ne pomeni zgolj biti, ampak pomeni biti popoln in izpolnjevati določena merila. Podpora v obliki prilagoditev na delovnem mestu za akademike in raziskovalce z invalidnostjo je pogostokrat draga, zaradi česar pa se postavlja vprašanje ali je tovrstna naložba sploh vredna. Takšne problematike so postale povsem normalizirane, kar pa je nedopustno in zaskrbljujoče.
Pomembno je, da družbo ozaveščamo o človeški raznolikosti preko različnih prispevkov, konferenc, političnih in drugih predlogov ter, da tako prihaja do boljšega razumevanja invalidskih vprašanj znotraj akademskega sveta in družbe na splošno. Ozaveščenost tako pripomore k oblikovanju nove »normalnosti«, v okviru katere se vsi raziskovalci in akademiki počutijo vključeni. Potrebno jih je razumeti kot individuume s svojim lastnim potencialom ne glede na vrsto njihove invalidnosti.
Opomba: Članek je pripravila Eurodocova skupina za enakost: Véronique De Herde, Francesco Nurra, Sara Pilia (koordinatorka skupine), Andreea Scacioc, Anja Ursic (koordinatorka skupine), Beata Zwiezynska in Jorge Manhique. Prevod: Anja Uršič.