Avtor: Jan Peloza, predsednik mladinske zveze Brez izgovora Slovenija in predsednik Evropske mladinske zveze za alkoholno politiko. Na Twitterju ga najdete pod @JanPeloza.
Pravijo, da je Slovenija mokra kultura in da slovensko gospodarstvo med drugim temelji na proizvodnji in prodaji alkohola. Pravijo tudi, da pitje alkohola v zmernih količinah ni toliko škodljivo in, da je na posamezniku, da se zna nadzorovati. Pravijo tudi, da alkoholna podjetja ne želijo škodovati svojim uporabnikom in da bi naredila vse za to, da se njihovi uporabniki ne bi počutili slabo, bili manj zdravi ali škodovali drugim. In pravijo, da živimo v svetu, kjer regulacija trga s strani države ni potrebna, saj se bo ob zadostni svobodi trg sam reguliral. Kdo pa pravi vse to?
Tisti, ki berete dalje, v nadaljevanju verjetno pričakujete linč proti alkoholu in tistim, ki ga pijejo, ampak žal vas bom moral razočarati – ne gre za to. Sam tudi pijem alkohol, vendar sem prvi, ki se ne zmeni za urbane »mite in legende« in razne »rekla-kazala« nepreverjene informacije, ki služijo krivcem za težave kot sredstvo za odvračanje pozornosti, nam porabnikom pa za v potuho. Čeprav je prvi odstavek do določene mere še mogoče interpretirati kot resničnega, se hudič skriva v podrobnostih. V nadaljevanju bom tako poskušal prikazati kakšno vlogo igra javno zdravje na trgu ne tako zdravih, predvsem pa pohlepnih industrij. In alkoholna industrija je narejena kot nalašč za to.
Povečanje porabe? Kje pa!
Naj situacijo na področju alkohola ilustriram s pomočjo primera uporabe orožja med splošno populacijo ZDA. Ob mojem nedavnem obisku ameriške vzhodne obale je bilo ves čas govora o tem, da »guns don’t kill people, people do« (orožje ne ubija ljudi, ljudje jih), zato je ob morilskih pohodih povprečnih John Smith-ov zelo smiselno poskrbeti, da ima vsak prebivalec za varnost vsaj eno pištolo; prebivalce, predvsem mlade, pa je potrebno ozaveščati, da je posedovati in bognedaj uporabiti orožje zelo slabo. Čestitke! Ozaveščanje bo vse rešilo, medtem ko pozivanje k nakupu druge, tretje ali celo četrte pištole nima nobenega vpliva, da o dostopnosti in splošni družbeni sprejemljivosti uporabe orožja niti ne govorimo. »Zmerna uporaba česarkoli ni še nobenemu škodila« – točno! Zmerna. Ampak žal večina povprečnežev, vključno s kranjskim Janezom, zadeve ne zna uporabljati v sprejemljivih količinah. Pa ne zato, ker ne bi bili sposobni, temveč zato, ker vseprisotni marketing vabljivih alkoholnih koktejlov zanimivih barv, zdravil s placebo učinkom, osvežujočih cigaret, priročnih pištol za v torbico, preslanega krompirčka in preveč sladkanih brezalkoholnih pijač vpliva na našo prekomerno porabo, kljub temu, da nas podjetja poskušajo prepričati v nasprotno – da oni tega ne spodbujajo.
Pri spodbujanju vsake od zgoraj naštetih razvad večinoma nastopajo iste marketinške agencije: take, ki imajo za vsak predlog pripravljen izgovor za vlaganje miljard evrov v različne marketinške prijeme – in sicer borbo za prevlado njihovih blagovnih znamk. Resno? Torej pravite, da marketing, od katerega najbolj poznana in napačno enačena oblika je ravno oglaševanje, nima nobenega vpliva na povečanje porabe? Torej ob pojavu zgoščenke, oglaševanje različnih znamk CD-jev ni imelo nobenega vpliva na porast porabe popolnoma nepoznanega izdelka, ki se je nenadoma izstrelil na trg? Farbajte koga drugega, ne mene.
Taki pač smo
Alkohol je legalna droga, ki na leto ubije dva in pol milijona ljudi, med drugim pa je tudi glavni razlog za smrt med delavsko populacijo, t.j. osebami v starosti od 25 do 59 let. V Evropski uniji alkohol botruje vsaki četrti prometni nesreči, preko devet milijonov otrok pa ima vsaj enega starša odvisnega od alkohola, kar dokazano negativno vpliva na otrokovo blagostanje. V Sloveniji nismo nobena izjema, saj smo po zadnjih podatkih Svetovne zdravstvene organizacije po porabi čistega alkohola na prebivalca osmi na svetu. Od tod seveda izraz »mokra kultura«, kar pa je vsekakor priročen izgovor za alkoholna podjetja in druge posrednike pri prodaji alkohola – »itak ne moremo nič, taki pač smo, taka je kultura«. Za primer, kako to ne drži nujno, poglejmo Turčijo – kdo se ne spomni reka »kaditi kot Turk«, kar je še nekaj let nazaj popolnoma držalo. Turčija je imela kajenje v kulturi, uporabo tobačnih izdelkov pa je dandanes znižala do te stopnje, da je to početje celo postalo družbeno nesprejemljivo, s celo manj kadilci kot jih ima »razvita« Slovenija.
Na podobno pot se Turki letos podajajo tudi na alkoholu, saj so do te substance tradicionalno zelo zadržano prebivalstvo s pomočjo globalizacije napadla številna tuja alkoholna podjetja in v vzhajajočem muslimanskem gospodarstvu zagledala zlato jamo. In žal je tudi na tem področju nekomu uspelo vplivati na kulturo, in še več, celo razumevanje njihove svete knjige. Tako kot ob shodu za ženske pravice v ZDA leta 1929, ko je tobačna industrija v sufražetkah videla tržno nišo za popularizacijo kajenja med mladimi ženskami in cigarete označila kar za »bakle svobode«, tako je tudi v Turčiji alkoholna industrija v protestih proti islamizaciji države in nasilnemu posredovanju policije, poskušala ponoviti vajo. Na protestih je bilo slišati: »Piti alkohol pred mošejami (in šolami) je pravica vsakega svobodnega muslimana« in (parafraziram) oglaševati pijače z visoko vsebnostjo alkohola v času risank na televiziji, pa pravica industrije. Številni kolegi aktivisti, ki v Turčiji delujejo na alkoholni politiki in ne nujno podpirajo trenutno vlado zdajšnjega premiera, so v času protestov zaznali organizirane skupine ljudi,ki so med protestnike delili brezplačne alkoholne pijače. Deja vu?
Saj popularna kultura zgolj zrcali stanje v družbi
Pod izgovorom, da popularna kultura zgolj zrcali »tradicionalno« kulturo, je med drugim v številnih slovenskih filmih prisotno tudi toliko kajenja. Primer je recimo film Petelinji zajtrk, kjer kadijo vsi igralci razen otroka, kar pa nikakor ne more biti zrcalo realnega stanja – v Sloveniji namreč kadi med 20 in 25 odstotkov ljudi – od kod potem tak film, kjer vsi kadijo? Industrija ima lovke tudi v popularni in manj popularni glasbi, na festivalih, mladinskih in športnih prireditvah, proslavah ipd. Organizatorji javnih prireditev tako vsi v en glas zatrjujejo, da če še njih ne bi bilo, naj bi jim na srednji rok grozil propad, kar je v določeni meri res. Ampak ali je res propad slabša izbira kot poznejše boleče umiranje mladega trinajstletnika, ki se je ob deseti jack-coli in drugi škatlici cigaret na Ritmu mladosti v Ljubljani počutil nepremagljivega, dvajset let pozneje pa se bo ob oslovskem kašlju in bolečini pri jetrih spraševal, kaj mu je bilo tega treba?
Namerno pretiravam, ampak to počnejo tudi različna podjetja, ki se poskušajo še posebej zdaj, v času recesije, obesiti na prav vsako priložnost za povečanje prodaje izdelkov in storitev, tudi s pretiravanjem pri izbiranju ciljne populacije – otrok, preko igrač v čokoladnih kosmičih, nikotinskih izdelkov, ki se stopijo v ustih, sladkanih alkoholnih pijač – t.i. breezerjev in bandidosov, in zdravil v obliki tabletk v različnih barvah, ki »četudi jih ne potrebuješ, jih vseeno vzami, preventivno«.
Zaradi nečesa pa že moramo umreti
Tako je, zaradi nečesa res moramo umreti in to bo dostikrat naša izbira, ampak svobodna izbira pač niso tobačni izdelki nad vsako blagajno v supermarketih ali gostinski lokali, ki ponujajo alkoholne pijače v večini slovenskih mladinskih centrov, kamor zahajajo tudi mladoletne osebe. Svobodna izbira je svet, kjer se lahko npr. vsak mlad človek brez vrstniškega pritiska in brez popularnih hollywoodskih najstniških filmov, ki ponazarjajo nore študentske pijane zabave v ZDA, odloči, da bi ali ne bi pil, in, da bi ali ne bi kadil. Svobodna izbira je za ozaveščene potrošnike in ne za tiste, ki zaradi socio-ekonomskega položaja, starosti ali etnične pripadnosti takih informacij nimajo ali jih ne razumejo.
Čeprav v tem mojem sestavku izpadem zelo radikalen, naj vam povem, da sem v svoji duši vse prej kot to. Vendar se moja svoboda konča tam, kjer se začne svoboda nekoga drugega. In dokler bodo v svetu zaradi neumnosti drugih »ta kratko« potegnili nedolžni, bom zagovarjal strogo regulacijo alkoholne industrije, preostalih omenjenih industrij in še številnih drugih. Pa ne zato, ker se ne bi znale regulirati same, ampak zato, ker je legalni interes podjetij maksimizirati dobiček, tudi na račun zdravja prebivalstva in škode v okolju. Žal.
Ali menite, da bodo podjetja ozaveščala potrošnike, da so njihovi izdelki zdravju ali okolju škodljivi in oporečni? Ali menite, da si industrija resnično želi nižjo porabo njihovih izdelkov? Ker če si jo res želi, si želi svoj propad. Več porabe pa v alkoholni, tobačni in med drugim tudi orožarski industriji pomeni več škode za ljudi. Pa četudi se trudiš, da so tvoji potrošniki ozaveščeni, kako se npr. pravilno in v pravem trenutku uporablja pištolo, »zdravo« pije ali okolici neškodljivo kadi.
In tukaj bom kontradiktoren. Dokler bo na svetu večina bogastva v lasti manjšine in dokler bodo korporacije bogatejše od številnih gospodarstev sveta, bo edina stvar, ki bo žal delovala, ozaveščanje prebivalstva. In upor. A ne zgolj upor posameznikov proti vladam in »sistemu«, ampak proti izbranim korporacijam, ki so si izoblikovale svet po svoji meri – tehnološko sicer izredno dovršen, ampak v duši zelo prazen in osiromašen.
Kar si si skuhal, to tudi pojej
Na družabnih omrežjih se je pojavila stran, ki pravi »Pij zdaj, dokler si mlad, ker se pozneje v življenju temu reče alkoholizem«. Res je, žal bodo številni mladi, ki so začeli piti v najstniških letih, po zadnjih podatkih tudi imeli težave z alkoholom, ko ne bodo več mladi. In čeprav jih je industrija s svojim marketingom spremljala od rojstva, skozi faze odraščanja, vesele in žalostne trenutke, srečo in nesrečo, bo za njihovo zdravljenje, izgubo delavskih let, nadomestilo za pokojnino in druge pripadajoče obveznosti, plačala država oz. državljani. Žalostno, da takrat, ko ti življenje visi na nitki, ni na spregled več nobenega podjetja ali agencije, razen tistih, ki imajo od tega neposreden dobiček. Ker si se za nezdrav življenjski slog pač odločil sam. »Svobodno«.