Republikanski kandidat Mitt Romney je na ameriških predvolitvah, ki so se z zborovanji v Iowi začele 3. januarja letos in končale s predvolitvami v zvezni državi Utah 26. junija, zbral skupaj 1522 delegatov za nacionalno konvencijo. Več kot dovolj torej (1144 potrebnih za zmago), da tudi uradno postane republikanski predsedniški kandidat na volitvah 2012. Mandat mu bodo podelili v Tampi na Floridi, kjer bo konec avgusta nacionalna konvencija republikanske stranke.
Nacionalne konvencije so bile včasih prizorišče odkritih bojev za strankarsko nominacijo, v luči modernih kampanj pa so bolj ali manj le še ceremonialni dogodki. Na njih zbrani privrženci neke stranke proslavijo zmagovitega kandidata s predvolitev, glavni cilj pa je prikazati enotnost stranke, torej legitimizirati posameznika/ce, ki se je izkazal/a v dolgem predkonvencijskem obdobju.
Tradicija veleva, da ima v letu predsedniških volitev stranka, ki ni v Beli hiši, nacionalno konvencijo prva, predsedujoča stranka pa za njo. Strokovnjaki namreč domnevajo, da naj bi bila stranka, ki ima v svojih rokah izvršno oblast, enotnejša in naj bi kot takšna potrebovala tudi manj časa, da se pripravi na splošne volitve. Republikanci (27. – 30. avgusta) bodo imeli svoj politični ritual, ki ga organizirajo vsake štiri leta, tokrat v Tampi na Floridi, demokrati pa se bodo letos zbrali v kraju Charlotte v Severni Karolini (3. – 6. september). Kaj drugega kot dogodke polne govorništva, a oropane kakšnega resnega pomena ne gre pričakovati. Pred štirimi leti sem imela možnost v živo spremljati obe konvenciji, demokratsko v Denverju, Kolorado, in republikansko v St. Paulu v Minnesoti, že sodeč po dinamiki dogajanja in navdušenosti prisotnih pa se je dalo sklepati, da so
bili demokrati na dobri poti, da znova zavzamejo Belo hišo.
Koga bo Mitt Romney izbral za svojega podpredsedniškega kandidata, je ta trenutek še neznanka. Glede na rastočo moč latinoameriškega elektorata (op. Latinoameričani so že nekaj let največja manjšina v ZDA, po podatkih Censusa 2010 predstavljajo 16,3% populacije ali 50.470.000 ljudi) pa zelo verjetno resno razmišlja o tem. Cilj je seveda izvolitev, Romney pa išče nekoga, ki mu bo pri tem pomagal. Nekoga, ki je priljubljen tam, kjer sam morda ni najbolj, da na ta način okrepi doseg in “uravnoteži” predsedniški par. V ta namen je, kot je to običajno, ustanovil t.i. “search committee”, sestavljajo ga njegovi najožji sodelavci/ke, ki zanj pripravijo seznam možnih partnerjev/ic.
Ameriška ustava glede kvalifikacij, izbire in dolžnosti podpredsednika/ce ni prav zgovorna. 12. amandma nedefiniranemu mandatu jasno podeljuje le funkcijo “predsedovanja Senatu” in “prvega v vrsti”za prevzem
oblasti v primeru smrti predsednika, odstopa ali odstavitve s položaja. Glede na doslej videno moderni predsedniški kandidati (pred reformo nominacijskega procesa l. 1968 je bilo to v rokah strankarskih šefov) pri sklepanju zavezništev praviloma presojajo naslednje faktorje:
- geografski faktor
Če je predsedniški kandidat iz Severa, se za podpredsednika išče nekoga z Juga in obratno.
- ideološki faktor
Za čimširšo možno priljubljenost med potencialnimi volivci/kami se morebiti bolj liberalno usmerjenemu kandidatu išče partnerja, ki velja za konzervativnejšega in obratno. V obdobju močno polariziranih strank je to težje, najbolj iskani pa so kandidati, za katere se ocenjuje, da bi se dobro odrezali med neodvisnimi in še neopredeljenimi volivci/kami.
- komplementarnost
Izbiranje kandidata, ki bi dopolnil manjko v CVju predsedniškega kandidata. Če le-ta nima dovolj zunanjepolitičnih izkušenj, išče nekoga, ki to ima, če ni dovolj izkušen, če …
- priljubljenost v državah, ključnih za izvolitev
Na volitvah 2012 v ožji izbor t.i. “swing states” sodijo zvezne države Florida (29 elektorskih glasov), Pennsylvania (20 elektorskih glasov), Ohio (18 elektorskih glasov), Severna Karolina (15 elektorskih glasov) in Virginia (13 elektorskih glasov). Ne bi bila presenečena, če bi si Romney izbral partnerja/ko iz katere od njih.
- različnost (veroizpoved, spol…)
Na podpredsedniško mesto glavnih političnih strank sta bili v vsej zgodovini ameriških predsedniških volitev doslej imenovani sicer zgolj dve ženski, Geraldine Ferraro leta 1984 (izbral demokratski kandidat Walter Mondale) in Sarah Palin leta 2008 (izbral republikanski kandidat John McCain). Nihče pa si še ni izbral Američana azijskega ali latinoameriškega porekla.
Ime, kot ugotavlja Geoffrey Skelley s Centra za politiko na “University of Virginia”, nominiranec ponavadi razkrije približno štiri dni pred nacionalno konvencijo. Razlogov za to je več, pravi Skelley, med njimi: dvigovanje napetosti pred konvencijo, minimizacija stroškov, saj v trenutku razglasitve izbrana oseba postane pomemben del kampanje (potovanja, organizacija dogodkov, zbiranje denarja, osebje, logistika…) in skrajšati čas, ko bi utegnila znotraj stranke nastati morebitna trenja zaradi izbora še pred konvencijo, ali ko bi sedma sila utegnila privleči na plano morebitne neprijetne podatke o izbrani osebi.
Najpogosteje se za Romneyevega podpredsedniškega kandidata omenjajo senator iz Floride Marco Rubio, senator iz Ohia Rob Portman, guverner Louisiane Bobby Jindal, guverner New Jerseya Chris Christie, Jeb Bush, nekdanji guverner Floride in tisti sin Georga Busha starejšega, ki je bil pravzaprav prvi v vrsti za njegovo nasledstvo, nekdanji guverner Minnesote Tim Pawlenty in kongresnik iz Wisconsina Paul Ryan. V Romneyevem primeru lahko torej pričakujemo, da bo ime podpredsedniškega kandidata/ke razkril drugo polovico avgusta, republikanska konvencija se namreč začne 27. avgusta. Če bi izbirala jaz, bi se odločila za kandidata, ki je zelo priljubljen pri Latinoameričanih. Moja prva izbira bi bil Jeb Bush (ki bo ta krog sicer najverjetneje počakal, Obama bo namreč težko premagljiv), druga Marco Rubio (sam je sicer rekel, da ga podpredsedniško mesto ne zanima) – potomec kubanskih priseljencev, mlad, čeden, priljubljen pri čajankarjih (brrr) in vzhajajoča zvezda republikanske stranke, tretja pa Tim Pawlenty – preverjen, izjemno korekten, sicer pa brez vonja, barve in okusa, a škode ne bi delal, kot sin tovornjakarja pa bi predstavljal protiutež Romneyevemu bogastvu in odraščanju v privilegiranemu okolju.