Te volitve bodo umazane, naporne in izjemno drage. Torej, kaj drugega je novega? Dvomim sicer, da so imeli ustanovni očetje Združenih držav Amerike v mislih tako dolg, naporen in drag proces, ko so razmišljali, kako urediti poglavje volitev. Ameriška predvolilna kampanja bolj kot razprave o dejanskih izzivih pred katerimi je država, spominjajo na politični karneval, vsebina, s katero se volivcem “prodajajo” kandidati, pa ima bolj malo skupnega s tem, kar počnejo, ko pridejo na oblast.
Eno večjih presenečenj v ameriški predsedniški kampanji 2012 doslej je njena negativnost na strani republikanskega nominacijskega procesa. Veljalo je, da so bili tekmeci na predvolitvah razmeroma uvidevni drug do drugega, tokrat pa je bilo drugače, kar jasno kaže na razklanost znotraj stranke. Na boj za ideološko prevlado med skrajno konzervativnim in bolj zmernim krilom stranke. Po predaji Ricka Santoruma zmagujejo slednji, kljub vsemu pa v naslednjih mesecih čaka Mitta Romneya veliko dela, da zgladi spore, če želi, da ga republikanska stranka enotno podpre na novembrskih volitvah.
Delne »zasluge« za bolj umazano kampanjo kot kdajkoli gre iskati v vzponu t.i. Super PACs. To je nova oblika političnih akcijskih odborov, ki so se začeli pojavljati po juliju 2010. Tehnično gledano gre za »neodvisne« odbore, ki zagovarjajo stališča za ali proti nekemu kandidatu, zbirajo pa lahko neomejene količine denarja iz različnih naslovov. Tehnično gledano tudi ne smejo koordinirati svojih akcij s kampanjami ali kandidati. Super PACsi so posledica odločitve v sodnem primeru Citizen United vs Federal Election Commission (2010). Vrhovno sodišče je takrat namreč odločilo, da je omejitev trošenja denarja za politično komuniciranje v kampanji (McCain-Feingoldov zakon), ki je dotlej veljala tudi za sindikate in korporacije – bodisi profitne ali neprofitne, neustavna. Kršila naj bi pravico do svobode govora, kar je zapisano v prvem amandmaju k ameriški ustavi. Po odločitvi sodišča vlada torej NE SME več omejevati višine finančnih sredstev, namenjenih za politično oglaševanje. Praktično gledano so torej Super PACsi igra milijonarjev, ki jo vodijo in koordinirajo tesni sodelavci predsedniških kandidatov. Z njihovo pomočjo pa zaobidejo omejitve glede finančnih prispevkov kandidatom, ki so jih vzpostavili, da preprečijo korupcijo.
Rick Santorum, ki je zmagal v 11ih zveznih državah, je belo zastavico izobesil v Gettysburgu (Pennsylvania). Julija 1863 je bilo to mesto prizorišče tridnevne bitke, ki je v ameriški državljanski vojni zahtevala največ žrtev, hkrati pa velja za prelomno točko v boju med Severom in Jugom. Tokrat se dogodek izkazuje kot prelomna točka republikanskih predvolitev. Mitt Romney je na dobri poti do nominacije, kar ni uspelo še nobenemu Romneyu doslej – njegov oče George se je za republikansko nominacijo neuspešno potegoval leta 1968. Zmagal je v 24ih zveznih državah, zbral 666 delegatov, za nominacijo jih sicer potrebuje 1144, a do junija bi mu to moralo uspeti. Zakaj? Tudi zato, ker je Newt Gingrich v kampanji zgolj še na papirju (že pred tedni je priznal, da bo Romney zmagal), medtem ko je pri Ronu Paulu bolj kot njegova kandidatura v ospredju sporočilo. Gre za kandidata, ki daleč najostreje nasprotuje imperializmu in vojnam, vneto pa opozarja tudi pred pretiranim nadzorom države nad njenimi državljani.
Po ocenah revije Time naj bi Romneyeva kampanja porabila 17,14$ na volivca, Santorumova pa 2,54$. Čeprav je pred štirimi leti Romneya podprl, ga v svojem poslovilnem govoru tokrat Santorum ni omenil niti z besedo. Za nominacijo se je potegoval kot kandidat tistega dela Združenih držav, ki bi čas radi obrnil nazaj. Med kampanjo je »we need a Jesus candidate« največ »simpatij« požel tudi z naslednjimi cvetkami:
“President Obama wants everybody in America to go to college. What a snob …” – Rick Santorum med govorom čajankarjem v Michiganu, februarja 2012.
“All the people who live in the West Bank are Israelis. There are no Palestinians. This is Israeli land.” – Rick Santorum v Iowi, novembra 2011.
“Earlier in my political career, I had the opportunity to read the speech, and I almost threw up.” – Rick Santorum o govoru JFK leta 1960, v katerem je ta govoril o pomembnosti ločitve cerkve od države, oktobra 2011.
Kako naprej? Predvolitve bodo uradno trajale vse do 26. junija, ko morajo glasovati še volivci v 19ih zveznih državah.
Za Romneya, ki od vseh republikanskih kandidatov velja za najbolj izvoljivega in privlačnega za neodvisne volivce, pa se je kampanja pravzaprav šele dobro začela. Zdaj se bo osredotočil na t.i. nacionalno kampanjo, splošne volitve, v kateri bo imel pred očmi zgolj enega tekmeca, Baracka Obama. Krpal bo luknje, ki si jih je med predvolitvami pridelal, ena od njih bodo gotovo glasovi žensk. Po anketah sodeč veliko večjo podporo pri njih uživa Obama. Tudi statistično gledano zadnja tri desetletja Američanke večinoma volijo demokrate, Američani pa republikance. Allan Lichtman, profesor na American University, ki je na podlagi sistema 13ih kriterijev (o tem je napisal knjigo The Keys to the White House) pravilno napovedal rezultat vseh ameriških predsedniških volitvev od leta 1984 dalje (7:7), meni, da se Team Obama na volitvah 2012 nima česa bati.
Za sledenje ameriški kampanji 2012 pa priporočam naslednje povezave:
– FiveThirtyEight – avtor Nate Silver, matematični genij in statistik, ki se je proslavil kot baseball analitik preden se je preselil v politiko. Na volitvah 2008 je med drugim pravilno napovedal zmagovalca v 49ih od 50ih držav in zmagovalce vseh 35ih senatnih dvobojev tistega leta. Od 2010, ko je z NYT podpisal triletno pogodbo, gostuje na njihovi domeni.
– The Green papers – avtorja Richard E. Berg-Andersson in Tony Roza. Spletna stran, na kateri sistem ameriških predvolitev secirajo do mikronivoja, za katerega se vam še sanja ne, da sploh obstaja. Poznajo odgovor na vsa vprašanja, edini problem jih je najti, preglednost strani namreč ni njihov adut.
– RealClearPolitics – agregat za volilne ankete in politične komentarje, kolumne, analize in raziskave z vseh strani (pretežno konzervativne), ki ga osvežujejo večkrat dnevno (ponujajo jutranjo in popoldansko izdajo).
– Politico – spletna stran, posvečena skoraj izključno ameriški notranji politiki, s posebnim zavihkom “2012 live”. Če vas med drugim zanima tudi, kje so kandidati, kaj delajo in kdaj, potem je to pravi naslov.
* Electoral Vote – komentarji, statistika, ankete, analiza aktualnega dogajanja (predlaga in priporoča @pengovsky, hvala!).
Nataša Briški
Prek koruznih polj v Iowi do Bele hiše – Kako je oblikovan ameriški politični sistem? Kdo izbira predsedniške kandidate? Kako se financirajo? Kakšna je razlika med zborovanji in predvolitvami? Kdo so superdelegati? Kaj se dogaja na nominacijskih konvencijah? Na ta vprašanja vam pomaga odgovoriti znanstvena monografija »Prek koruznih polj v Iowi do Bele hiše«. Avtorica Nataša Briški, ki analizira proces izbire kandidatov na ameriških predsedniških volitvah, ugotavlja, da je težavnejša od odločanja v Ovalni pisarni morda le še pot do nje. Proces ni ustavno določen, posledici nedorečenosti pa sta improvizacija in nenehno spreminjanje pravil.