– burkini je kopalno oblačilo, ki pokrije vse, razen obraza, rok in stopal
– leta 2004 je burkini “izumila” modna oblikovalka Aheda Zanetti, Libanonka, ki je 1969 migrirala v Avstralijo
– burkiniji so javnosti postani bolj znani potem, ko so ga leta 2006 na avstralski plaži North Cronulla začele nositi muslimanke, reševalke iz vode
– Zanetti je razvila tudi hijood, športno različico hijaba, muslimanske naglavne rute
—————————————————
Vroči Pariz je te dni prelepljen s plakati, ki vabijo na ogled razstave ob 70. obletnici bikinija. Kopalnega oblačila, ki je v 50-ih in 60-ih buril moške glave in francosko javnost.
V vročem francoskem poletju leta 2016 predmet razprav ni več premalo oblečeno žensko telo – na tapeti je ženska v burkiniju. Bikini v muzeju, burkini na plažah.
Je to svojevrsten paradoks ali odraz prihodnje francoske družbe, to je vprašanje, ki je tako razvnelo Francijo in del zahodnega sveta. Vsaj ena podobnost je ostala.
Na eni od fotografij na razstavi bikinija je fotografija ženske, ki jo je policist oglobil, ker je nosila … bikini. Zdaj te oglobijo in odnesejo s plaže, če nosiš burkini.
Burkini je za nekatere simbol ženskega ujetništva, za druge simbol prodora salafizma v Francijo, za tretje kopalno oblačilo, ki kulturno ne sodi na francoske plaže. Gre za zgodovinsko bitko o vplivu na žensko. Ali bo zadnjo imela država ali vera. Zakoni ali zapovedi. Islam ali francoske institucije. Obe vsaka po svoje vdirata v žensko intimo in svobodno žensko voljo oblačita v burkini. Župani s tem, ko si svobodo razlagajo na način, da ženske v burkinijih ne sodijo na plažo. Zadrti salafisti, da ženske sploh ne sodijo na plažo. Islamske avtoritete, da ženske morda lahko vidijo plažo, a zgolj v burkiniju.
Medtem, ko je izkrcanje na normandijskih plažah junija 1944 prineslo svobodo Franciji, se zdaj na južnih plažah Francije bojuje bitka za svobodo žensk in izgon ženskega telesa iz burkinija.
In plaž, če le-te želijo ostati v ječi burkinija. Če so leta 1944 na francoskih plažah zmagali Anglosaksonci, se zdi, da je anglosaksonski pogled in duh Voltaira zmagal tudi v petek, ko je najvišje administrativno sodišče v Franciji odločilo, da je prepoved burkinija na plažah nedovoljena. Že leta 1733 je Voltaire v opisovanju liberalnosti angleške družbe in vloge cerkve v družbi zapisal: “An Englishman, as a free man, goes to Heaven by whatever road he pleases.”
Burkini je v ranjeni Franciji postal simbol in ne le kopalno oblačilo, kot je bilo prvotno zamišljeno. V boju proti burkinijem gre tudi za boj proti drugi veliki religiji – modi. Kako močna je privlačnost modnih bogov tudi med ženskami iz muslimanskega sveta, je moč opazovati na sloviti Avenue Montaigne v Parizu. Prizori, ko zakrite gospe smuknejo v prodajalne Diorja in Prade, iz trgovine pa se vrnejo s polnimi vrečami, niso redki. Ti prizori govorijo, da vsaj pri bogatih muslimankah obstaja želja, da bi se osvobodile črnih oblačil in svojo ženskost izpostavile svetu. Kje doma sicer lahko nosijo Pradina oblačila, je drugo vprašanje. Če že po Parizu hodijo tradicionalno oblečene.
ZAKAJ TA HISTERIZACIJA PROTI BURKINIJU NA FRANCOSKIH PLAŽAH V POLETJU 2016?
Kako je lahko ta tema poenotila poglede tako socialističnega predsednika vlade kot predsednico skrajno-desničarske Nacionalne fronte? Kako to, da se z ženskim kopalnim oblačilom tako ognjevito ukvarja ena najpomembnejših držav v Evropi in v svetu?
Vzrokov za razprave, ki jih je sprožil burkini, je verjetno več. Francija je po krutem letu 2015, ko je doživela dva teroristična napada, in sveži žalosti, ki je zajela vso državo po terorističnem napadu v Nici, v posebnem stanju. Ko sta se šok in žalost, ki sta spremljala napade leta 2015, sprevrgla v bes. Proti samomorilskim fanatikom, nemočnim inštitucijam in zdaj proti vidnosti islama v družbi.
Čeprav je bila v Nici vsaka tretja žrtev islamske veroizpovedi, so bili žalujoči muslimani v času javnih žalnih slovesnosti tarča sovražnega govora. Po napadih islamskih skrajnežev v Parizu in Nici, uradne organizacije poročajo o porastu sovražnosti proti prebivalcem islamske veroizpovedi. Bojazen obstaja pred še večjo stigmatizacijo muslimank in možnostjo, da bo polemika vodila v njihovo še intenzivnejše odrivanje na rob družbe.
Župani številnih mest na jugu Francije so povečini bolj desno usmerjeni in spomniti velja, da je v regiji, kamor sodi Azurna obala, na volitvah za perfektinjo decembra lani skoraj zmagala Marechal Le Pen, nečakinja slavne tete Marine. Prav na jugu in na severovzhodu Francije, kjer so župani prepovedali burkinije, ima skrajna desnica največ pristašev.
Razprave o vidnosti simbolov islama in drugih religij v javnem prostoru imajo v Franciji sicer že dolg rep. Izvirajo iz zakona o sekularnosti iz leta 1905, s katerim so želeli omejiti moč katoliške cerkve v francoski družbi. Zakon iz preloma prešnjega stoletja naj bi imel rešitve za izzive 21. stoletja, za izzive, ki jih prinaša sobivanje prebivalcev večih kultur in veroizpovedi. Zakon iz leta 1905 je tako omogočil prepoved verskih oblačil in simbolov v šolah in javnih ustanovah (2004), prepoved burk (2010), vse v želji zagotovitve enakopravnosti žensk v družbi. Kako se bodo vodile razprave o vidnosti islama v javnem prostoru, bo vplivale tudi na druge evropske države, ki imajo močne skupnosti islamskih priseljencev in njihovih potomcev. Vprašanja identitete francoske družbe je v ospredje svoje kampanje zdaj postavil še nekdanji francoski predsednik Nicolas Sarkozy, ki bi spet želel prebivati v Elizejski palači.
Razprava o burkiniju ne bo le epizoda časa kislih kumarc, ampak bo obremenjevala francosko javnost še globoko v jesen.
Zelo lahko skrbi, da so razpravo o ženskih pravicah najprej ugrabili belopolti župani in zdaj še belopolti pretendenti za predsedniško funkcijo. Muslimank v tem vpitju ni veliko slišati. Ni slišati, kako one doživljajo javno razpravo o njihovi garderobi in oblačilih, kakšne posledice bo prepoved imela na njihova življenja, kaj mlada dekleta sili k nošenju burkinija.
Del uredništva Metine liste je bil nedavno na normandijski obali, na kateri je bilo vse polno deklet v burkinijih, ki so izžarevala tisto energijo, skupno najstnicam vseh ver – izžarevale so mladost. In nerodno je, da jih sredi dežele, ki je svetu dala slogan “svoboda, enakost, bratstvo”, že v mladosti ovira z nerodnimi oblekami in še bolj nerodnimi odloki o prepovedi burkinijev. Ena je ob tem pogledu pripomnila, da bi si burkini želela tudi sama, ker bi ji bilo manj nerodno zaradi odvečnih kilogramov. Po petku ga mirno lahko naroči. Ker si ga želi zgolj zaradi dodatnih pasov okoli bokov. To bi župani mestec ob Azurni obali verjetno sprejeli kot dostojen razlog za odhod na plažo v deželi vitkih žensk.
Uredništvo Metine liste