Do sebe sem vedno bolj nepopustljiv. S tem se čustveno zlorabljam in tako s tresočo roko hranim svoje obsesije, ki kot svinčena utež obležijo na neskončnih seznamih opravkov, ki raztrgajo sleherno začrtano sekundo in ki me ves čas nagovarjajo, da prehojenih sto korakov v enem dnevu ni dovolj. Vendar je tudi stoprvi korak samo lažna uteha.
Nevroze, ki mi zabašejo pljuča in zapacajo miselne štukature, se trudim enkrat bolj ali manj uspešno krotiti s stolom in bičem v roki, drugič poskušam z njimi vzpostaviti prijateljski odnos, od katerega bi imela koristi oba, neodjenljivi gospodar in ustrežljivi vajenec. Ko je vsega preveč, ko me v neskončni in vedno ponavljajoči se dirki zdrobi v kolesju samokritike, se predam. Roko podam fantu, ki me odpelje v šotor čudes. Skupaj predreva časovno opno in stopiva v prepišni prostor duhov in navihanih šepetov. Cirkuška platnena streha zaplapola, bobni s cikcakastim vzorcem zadonijo, da se z njih dvigne prah, zadržim dih, ko se luči usmerijo v fanta. Nasmehne se mi in me pri zadnjem izhodu odpelje ven proti reki. Rečici, pravzaprav …
Ko tako stojiva tam, kjer tako znano žubori, me preplavi žalost, ki je ne znam razvozlati. Ne gre za objokovanje starih časov, razmišljanja o tem, kako je bilo včasih lepše, polnejše, živahnejše. Zadenejo me občutki, na katere kot na plutovinasto ploščo z bucikami pripenjam razmazane besede. Minljivost, opustošenje, toplina, vznemirljivost, igrivost. Zlasti pri slednji mi je težko, ker jo ob vsem tem burnem valovanju, ko bobneče prehajamo iz sebe navzven in vedno manj nazaj vase, ko se predajamo drugim in ne vdamo sebi, tako težko obudim k življenju. Da, ta rečica, ob kateri pravkar stojim s fantom, ki se mi smehlja, me navdaja z žalostjo.
Bile so nedelje, tiste običajne, ki so v brezvetrju počivale na lovorikah preteklih dni. Vedno je bilo toplo, kazalo je na brezmadežno nebo, in mi, mestni mulci, ki smo običajno do gladkega polirali mestne tlakovce, smo se v družbi odraslih namenili v nekaj kilometrov oddaljeno Iško vas, idilično zeleno oazo lučaj stran od urbanega odmeva, da bi se naužili nekaj brezskrbnih uric. Svoje katrce in škode smo nonšalantno parkirali pod listnatim baldahinom in iz natrpanih prtljažnikov znosili piknik mize iz ultrapasa, s katerih so na razcufanih vrvicah viseli odpirači, na kup postavljali pohane piške in makaronovo meso v oranžnih termo posodah, kozarce iz trde plastike, ki se zložijo drug v drugega, za odtenek preveč razredčen malinovec, Piatnikove karte za tarok, mehke škatlice cigaret in v usnje ovite vžigalnike, pod stole, ki so zakrakali vsakič, ko se je kdo usedel nanje, pa smo zložili žoge, loparje in žogice za badminton. Ko je olajšano zavzdihnil prvi odrasli, se je dan lahko začel.
Fant me potreplja po roki in pokaže s prstom. Da, tam je rečica, ki se še vedno frivolno ovija okoli skal in se zliva v manjše tolmunčke, prav tam, kjer smo nekoč, takoj ko so se izza strmih okoliških hribov prikradli prvi sončni žarki, precej previdno v tokove prvič pomočili prste. In čeprav je bila voda mrzla, da smo skupaj tiščali ritnice, se je bilo treba čim prej vanjo potopiti do vratu, saj so na nas prežali nasršeni obadi, ki so pikali za zabavo. In tam je vedno bila zabava, ki se je mešala z vonji sveže pokošene trave, navdušenimi vzkliki ob barvnem valatu, pomenljivi temni tišini nasprotnega brega, v kateri naj bi v globini gozda v s črvi navrtani lopi svoje zlobne načrte koval skrivnostni mož, oddaljenim in vedno prisotnim žaganjem lesa, večnim nerganjem nad dejstvom, da je sosedovo kosilo vedno boljše od maminega, pomenljivim vihanjem nosu, če si slučajno dobil rumeni balinček, iz katerega je stekla vsa voda, paničnimi kriki strahu, ko so deklico ponesreči polili z vrelo kavo in jo bosonogi hitro odnesli v zavetje mrzle rečice. Rečice, ob kateri mi zdaj kima fant. Na osamljenem bregu s kamenčki, za katere se zdi, da niso nikoli občutili človeške noge.
Toda včasih so tam minevale ure, nikoli sekunde. Tudi takrat, ko je voda s fanta sprala že veliko let in se je z njo samo še sramežljivo spogledoval, običajno je imel v roki knjigo, ki mu je odpirala vrata v prostor z drugačnimi parfumi, mamljivimi, skrivnostnimi. Razumem, mi je pritrdil fant in nekoliko močneje stisnil mojo dlan. Hlastava po dveh svetovih, oba se z zvijačami borita za najino pozornost. Dvoje bregov, na enem se plazijo sekunde, na drugem drvijo ure. Vse, kar se danes zgodi na eni strani, se zgodi samo zato, da se lahko zrcali na drugi. Tam, kjer smo povezani vsi. In rečica, ki je nekoč žuborela z igrivimi kapljicami, ki so se razbijale na skalah, ob katerih so brenčali brenclji, danes dere z enicami in ničlami. Jaz pa sem ves čas razpet med tem, ali zabredem vanjo ali zraven nje raje posežem po knjigi. Zunaj, znotraj, meja je zabrisana.
Nekoč sem bil samo na enem bregu, danes mrzlično skačem z enega na drugega. Tudi tja, v tisto temino, v kateri je skrivnostni mož. In samo čaka, da me bo celega vzel k sebi.
Avtor: Damjan Zorc, diplomiran anglist in prevajalec. V svoji karieri je prevedel kakšnih 500 filmov in neznano število besed. Zadnja leta prevaja za Google. Je strasten bralec in navdušen gledalec. Vedno več tudi piše, snema oddaje in filme. In ne, ne dela na Valu 202. To je njegova Facebook stran, na Twitterju pa ga najdete pod @SikkPuppi.
Avtorica slike: Urška Kozak, leta 2005 je diplomirala iz slikarstva na ljubljanski ALU. Udeleževala se je številnih slikarskih dogodkov, slikala in razstavljala in prejela je tudi mnoge nagrade in priznanja za svoje slike, med drugim tudi v tujini. Njena strast je v zadnjem času ilustracija. Ilustrirala je med drugim pesniško zbirko Než’na poezija avtorja Kobrowskega, ki je izšla letos in otroško slikanico Neža in razmetane sanje, ki je izšla lansko leto in je zanjo letos prejela priznanje za eno najboljših ilustracij na mednarodnem festivalu ilustracije Bookillfest v Novem Sadu.
Opomba: Zapis je bil izvorno objavljen na avtorjevi spletni strani.