Govori se, da lahko čas razstavimo na tri dele: preteklost, sedanjost in prihodnost. Zdaj, če srednjega za trenutek upočasnimo, bomo morda lahko zagrabili zgodovinsko ironijo našega lastnega časa, ironijo, ki se morda najjasneje kaže v čudovitem paradoksu osebnosti leta časopisa Time, osebnosti, ki pravi, da je ostala prav brez enega izmed treh omenjenih sestavnih delov časa – prihodnosti.
Greta Thunberg seveda ne trdi, da je njena prihodnost nejasna ali celo temačna, to bi bil lanski sneg. Ne, kot 17-letno dekle nam pravi, da je jutri, ko naj bi odrasla, prihodnost sploh ne bo več čakala.
Greta in njena generacija pa niso edini, ki so ujeti med preteklim in sedanjim časom. Kot nekdo, čigar sedanjost je bila včasih prihodnost, vam zagotavljam, da niti slučajno ni takšna, kot sem jo kupil tam nekje v 90ih. Za razliko od Gretine prihodnosti, ki sploh ne obstaja, so našo prihodnost meni nič, tebi nič preprosto odpovedali.
Ko smo bolj ali manj uspešno zmutirali v t.i. odrasle osebke, so nas prijazno obvestili, da so službe že zasedene, v stanovanjih že nekdo, sanje pa so tudi ravnokar pošle. Na voljo je še prosti čas, če želimo, ga je na policah ogromno – je pa res, da je njegova »prostost« rahlo sumljivega porekla. Ampak o tem kdaj drugič, ko bo čas za to …
Če je brezprihodnostni čas že sam po sebi težko prežvekljiv, smo si nedavno za poslastico servirali še sterilizirano sedanjost – sedanjost, ki ni samo odrezana od že tako ali tako obglavljene prihodnosti, temveč nevtralizirana do te mere, da jo zapolnjujejo samo še naše razkužene misli.
Dolgčas nam vsekakor ni: naši domovi že dolgo niso bili tako čisti, naša telesa že dolgo ne tako iztelovadena in naši trebuščki že dolgo ne tako kvalitetno nasiteni. Je pa res, da na sončni strani Alp doma, zdravja in hrane nimajo ravno vsi. Ampak o tem kdaj drugič, ko bo čas za to …
Za zdaj se raje pokratkočasimo ob misli, da se o času že nekaj časa govori tudi to, da je relativen, nedavno pa celo, da naj bi bil družbeno pogojen. Ker sam nimam časa, da bi se pozanimal, kaj oboje zares pomeni, vi pa ne, da bi preverili, ali to sploh drži, predlagam, da se začasno strinjamo o naslednjem. Kako nam teče čas, »hitr al počas«, in kaj z njim sploh počnemo, je odvisno od nas samih, ne »nas«, samoovikanih malomeščanskih posameznikov, ampak »nas« kot družbe.
Povedano drugače: odgovore na vprašanja o tem, »Koliko časa bo tole še trajalo?«, »Kakšni bodo časi, ko se vse to skupaj konča?«, in »Kako bomo do takrat zapravljali naš čas?«, ne bo prinesel čas, ampak naša lastna dejanja.
Nam bodo svobodo umejevali ljudje, ki še samih sebe ne zmorejo obvladovati, ali pa bomo zahtevali, da sanitarne ukrepe sprejemajo za to usposobljeni strokovnjaki? Mi, ki smo zaprti doma, se bomo res zaprli še sami vase in se skladno z neoliberalno politično anemičnostjo »borili« za to, da našim telefonom sledijo »zgolj na kolektivni ravni«? Bomo skladno s turbokapitalističnim razponom pozornosti res že jutri pozabili, kaj nas je doletelo in se še naprej zadovoljevali z instant rešitvami za nepotrpežljivo ubesedene probleme? Bomo res nadaljevali z všečnostnim všečkanjem in omrtvičeno umirjenostjo samo zato, da nas nikoli nič ne zaboli? Bomo spet volili odrešenike in o politiki razmišljali le tik pred zdajci, ko bo čas za to?
Pa da ne čvekam kar nekaj tja v en dan. Zagotovo si bo čas odmeril narod sam, ne borza ga ne bo, ne Gospod in ne ekran.