Če bodo dekleta iz Arabskega polotoka, bom tudi jaz iz Kočevja

Ledenik Sólheimajökull, marec 2015 (foto: alljengi via Flickr)

V začetku maja sem bila med okoli 1000 prijavljenimi Evropejkami in Arabkami izbrana v 12-člansko ekipo žensk, ki se bo predvidoma čez deset mesecev odpravila na Severni pol. Ja, na Severni pol, tja, kjer so doma led, mraz, polarni medvedi in Božiček. Avanturi se uradno reče The Women’s Euro-Arabian North Pole Expedition 2017. Če bo vreme kolikor toliko v redu, se bomo na Arktiko odpravile aprila 2017. Prehoditi oz. presmučati bo treba zadnjih 100 kilometrov do geografsko najbolj severne točke planeta Zemlja, kar naj bi trajalo kakšnih 10 dni, morda dva tedna.

Cilj odprave je spodbujanje kakovostnejšega dialoga med ženskami iz zahodnih in arabskih kultur, navdihniti ženske, da si drznejo več, kot od njih morda pričakuje družba, in pogumneje sledijo svojim sanjam.

Severna obzorja nikoli niso bila na vrhu seznama mojih želja, me pa vedno zanimajo izzivi, ki me odpeljejo iz cone udobja. In ta razpis se je že zdel eden takšnih. Marca letos je bil prijavni rok, potem ko sem prišla v ožji izbor 100-ih, sem imela aprila pogovor z vodjo odprave, vrhunsko britansko raziskovalko in pred leti tudi okoljsko znanstvenico Felicity Aston, v začetku maja pa sem izvedela, da sem izbrana. Novice sem bila res vesela, ker ekspedicijo razumem kot priložnost, kakršne ne pridejo mimo prav pogosto. Čarterjev na Severni pol ni.

Polovica članic ekipe nas je Evropejk, prihajamo iz Slovenije, Švedske, Francije, Cipra, Nemčije in Velike Britanije, druga polovica so Arabke. Sama sem v poslanem CV-ju in pogovoru v živo poudarjala svoja medijska znanja, projekte zagovorništva žensk, pri katerih sodelujem, begunsko krizo, ki je tudi v Sloveniji na površje naplavila veliko nerazumevanja drugih in drugačnih, ter dejstvo, da prihajam iz Kočevske, slovenske Sibirije. Ker mi pa že znamo smučati, predvsem pa dobro vemo, kaj je to mraz. Se mi je zdelo, da mi to lahko prinese kakšno dodatno točko. Ne vem, kaj je na koncu odločilo, da so me izbrali v ekipo, prepričana sem, da se je na polarni izziv prijavilo veliko deklet z izvrstnimi biografijami.

(foto: U.S. Geological Survey via Flickr)
(foto: U.S. Geological Survey via Flickr)

Severni pol “sedi” na stalno premikajoči se gmoti ledu sredi Arktičnega oceana, v mednarodnih vodah. Po svoje si ga na nek način lastijo Rusi, Kanadčani, Danci in Norvežani. Led je debel okoli 2-3 metre, globina oceana, kot sem uspela zguglati, je več kot štiri kilometre. Od nekje marca do septembra je ves čas svetlo, drugo polovico leta pa ves čas bolj ali manj temno. Kljub imenu, ki bi dal misliti, da je hladnejši, je Severni pol v resnici menda veliko toplejši od Južnega pola.

Znanstveniki in znanstvenice napovedujejo, da utegne biti že čez nekaj desetletij Arktični ocean v poletnih mesecih povsem brez ledu.

To ne bo pomenilo nič dobrega. Ker leži na premikajočem ledu, znanstvena in raziskovalna skupnost na Arktiki, za razliko od Antarktike, ne more postaviti stalnih objektov, zato je preučevanje tamkajšnjega okolja izjemno drago in temu primerno redko. Prvi ljudje so na Severni pol prišli v začetku 20. stoletja. Tam ne živi nihče. Mora biti res neprijazno, ker ljudje zidamo pa že čisto povsod.

Septembra ima naša ekipa predviden trening na ledeniku na Islandiji, kjer nas bodo podrobneje podučili o tem, kaj vse nas čaka na Severnem polu. Učili nas bodo postavljanja šotorov v izrednih razmerah, upravljanja s pohodnimi smučmi in vlečenja “čolna” z opremo, preverili bodo našo fizično pripravljenost, “grozijo” tudi s plavanjem v ledeno mrzlem morju … Ta bo meni, ki imam za kopanje rada toplo morje (beri: 25 C plus), še posebno težko padla. Tisti, ki me poznajo, točno vejo, o čem govorim. Če na Jadranu te dni vidite koga, ki se v vodo spravlja kot Italijan Simone Zaza k bizarnemu streljanju 11-metrovke na EURO 2016, potem zna biti, da sem to jaz. Mic po mic, korakec naprej, korak nazaj, pa gre.

Ledenik Sólheimajökull, marec 2015 (foto: alljengi via Flickr)
Ledenik Sólheimajökull, marec 2015 (foto: alljengi via Flickr)

Pravijo, da plavanje v ledenem morju blagodejno vpliva na zdravje in krepi imunski sistem. Upam, da te modrosti ne pozabim, če bom slučajno res v položaju, ko bo treba v ledenico. Na to so nas že opozorili. Zaradi stalnega premikanja ledenih ploskev na Severnem polu se namreč ustvarjajo kanali vode, ki jih je na poti do cilja nekako treba prečiti in včasih ne gre drugače, mi je rekla Felicity Aston, kot da se nadene t.i. suho plavalno obleko (angl. dry suit) in odplava na drugo stran. Brrr, že sama misel na to me zebe. Mogoče bi morala začeti s knajpanjem, da se telo navadi. Ali pa si za začetek večkrat privoščiti kopanje v Kolpi, ne tam pri Metliki, kjer je mlakuža, ampak tam nekje pri Petrini, kjer je bila v času pisanja te kolumne izmerjena temperatura vode okoli 16 C. Majhen korak za vas morda, a teh 16 stopinj celzija, ledara, po domače, bi bil velik skok zame.

Felicity Aston na severnem polu sicer “obljublja” temperature tudi do minus 40 stopinj Celzija. “Uf, kako boš pa to zdržala?!” Še kar pogosto me to vprašajo. Lej, pojma nimam, jim odgovarjam, mraz res ni moja skodelica čaja, ampak če bodo kolegice iz Jordanije, Kuvajta, Omana, Katarja, Saudske Arabije in Združenih arabskih emiratov, držav, kjer imajo tudi par mesecev na leto okoli 50 stopinj Celzija plusa in kjer besede za mraz v svojih slovarjih verjetno sploh nimajo, če bodo one, potem bom tudi jaz, ki prihajam iz Kočevja. Dežele, ki pozna nizke temperature in medvede. Resda naši niso blond. Ker vem, da vas zanima, od Kočevja do Severnega pola je okoli 5000 km.

Za najhladnejši naseljeni kraj v Sloveniji sicer velja Babno polje na Notranjskem. Tam naj bi leta 1929 neuradno že izmerili nekaj manj kot minus 40 stopinj Celzija. Za rekord velja temperatura -34,5 C, izmerjena leta 1968. Ampak tudi Kočevje se redno pojavlja med ledenicami, tudi pri nas so že zabeležili pod -30 C.

Del tega boja z naravo bom morda že nekako zmogla, skrbi me pa drugi del. Higiena, toaleta v mrazu, umivanje. Predvidevam, da bo to za nas, ki smo navajene imeti tuš in ogrevano stranišče s tekočo vodo za vsakim vogalom, manjši izziv. Ampak o tem, kdaj drugič, ko izvem več. Vem, da se bo tam treba znajti drugače. Zatorej, če ima kdo kakšen dober nasvet, kako se uspešno boriti z mrazom in pozna kakšno inovativno metodo lulanja na mrazu, pri kateri ne zmrzneš, mi prosim javite. Šifra: ledenica.

 

nataša briški
Nataša Briški (foto: Grega Žunič/Viva)

Avtorica: Nataša Briški, novinarka, so-ustanoviteljica in urednica spletne postaje Metina lista, kjer pišejo tisti, ki imajo kaj povedati. V okviru projekta Meta Dekleta se ukvarja z zagovorništvom žensk in pomaga spodbujati aktivno državljanstvo, na spletni strani Meta Znanost pa si z ekipo prizadeva za popularizacijo znanosti. V prejšnjem življenju voditeljica Športne scene, dopisnica 24ur iz Washingtona in poročevalka za slovensko edicijo BBC World Report. Na Twitterju jo najdete pod @DC43. Ne mara (g)rozin.

 

Opomba: Kolumna je bila izvorno objavljena v časopisu Kočevska, številka 13, julij 2016.

 

EKSPEDICIJA NORTH POLE 2017

– Spletna stran ekspedicije North Pole 2017

– Facebook stran

– Twitter @NorthPole2017

– Indiegogo kampanja, kjer lahko podprete naš septembrski trening na Islandiji

#NorthPole2017

Več od Nataša Briški

Teroristični napadi v Parizu – fotozgodba 2. del

Teroristični napadi v Parizu – fotozgodba 1. del SLIKA 1: Ograja v...
Beri dalje