Ljudje blestimo v inovativnosti in ustvarjalnosti. Vsaj tako si radi mislimo. Kadar ljudem omenim, da preučujem ustvarjalnost pri otrocih, mi večinoma kaj povedo o različnih umetnikih in umetnicah. Redkokdaj pa slišim, da bi med ustvarjalke in ustvarjalce sodila tudi neka znanstvenica ali znanstvenik.
No, prav vloga ustvarjalnosti v znanosti pa je tema novega projekta Črne škatle, spletne revije za kognitivno znanost, kjer mlajši raziskovalci in raziskovalke v videopogovorih spregovorijo o tem, kako poteka kovanje novih idej v znanosti in kako sami dojemajo znanstveno mišljenje. Projekt, ki bo ta torek 20. 12. ob 18.00 predstavljen v živo v Kreativnem centru Poligon, nosi naslov V ozadju znanstvenih dosežkov, intervjuje pa si je moč ogledati na spletni strani revije.
Če želimo bolje razumeti svet okoli nas, se moramo o njem neprestano spraševati. Vprašanja, ki so plod radovednosti, vodijo v iskanje odgovorov.
Da jih najdemo, že odkar smo mali otroci, izvajamo poskuse in preverjamo naša pričakovanja. Za vse to pač potrebujemo veliko mero radovednosti, ki pa zelo verjetno pogojuje tudi ustvarjalnost.
Kaj pa ustvarjalnost sploh je in kaj so njeni temelji? Obstaja mnogo definicij, pravzaprav jih je toliko, da je samo ustvarjalnost kar nelagodno preučevati. Najbolj pogosta pravi, da ustvarjalnost vodi v izvajanje nečesa novega in izdelovanje česa uporabnega ter ustreznega ali nečesa, kar ima neko vrednost. Ustvarjalnost predstavlja enega izmed temeljev inovativnosti in izumljanja. Čeprav nas filmi in knjige pogosto soočajo z ustvarjalnimi znanstvenicami in znanstveniki, pa to le redko prenesemo v naše videnje ljudi, ki vsakodnevno opravljajo poklic znanstvenikov in znanstvenic.
Če se znajdeš v svetu preučevanja kognicije ljudi in drugih živali, se hitro soočiš z vprašanjem, kaj ločuje ljudi od ostalih živali. Za preučevanju tega problema pa se raziskovalke in raziskovalci pogosto prelevijo v prave ustvarjalke in ustvarjalce pri razvijanju in uporabi novih bolj inovativnih tipov poskusov.
Odgovor človeške edinstvenosti se morda skriva v kumulativni kulturni evoluciji. Pojem kumulativna kultura opisuje značilno človeško kulturo, pri kateri pride do nalaganja znanj in njihovega izpopolnjevanja ter razvoja, izumljanja in odkrivanja novih znanj. Ta vodijo kulturno evolucijo. Pri preučevanju človeške kumulativne kulture izvajamo poskuse, zasnovane na verigah prenašanja znanja, pri tem pa nas zanima, katera znanja se prenašajo med generacijami in pri katerih prihaja do izpopolnjevanja veščin in tradicij ter nenazadnje tudi do izumljanja novih. Tako so v preteklosti preučevali prenos znanja tako pri otrocih kot pri odraslih. V obeh primerih pri ljudeh zasledimo trden in uspešen prenos znanja, le v primeru odraslih pa prihaja do večjih izboljšav metod.
Tako učinkovitega prenosa znanj in predvsem njihovega izpopolnjevanja kot pri ljudeh do sedaj še niso zasledili pri drugih živalih.
V naravi sicer najdemo podobne vzorce pri razvoju različnih načinov komunikacije kot na primer pri ptičjem petju. V ospredju tovrstnih primerjalnih raziskav pa so predvsem primati.
Tako so orangutane in šimpanze ter človeške otroke primerjali v razvijanju njihovih družbenih in fizikalnih veščin. Pri razumevanju oz. upoštevanju fizikalnih pravil med njimi ni bilo večjih razlik, a v družbenem prenosu znanj človeškim otrokom ostali primati niso segali niti do kolen. V neki drugi raziskavi pa so bili otroci veliko bolj uspešni pri razreševanju nalog, kjer so morali razvijati večstopenjsko znanje, v primerjavi s šimpanzi in opicami kapucinkami. Pri tem pa so otroci tudi uspešno imitirali znanje drugih otrok in tako tudi z družbenim učenjem učinkovito reševali naloge. Zastaviti si moramo vprašanje, ali drugi primati tega res niso sposobni. Ali imamo ljudje v te namene razvite posebne koginitvne zmožnosti ali pa je pojav akumulacije zgolj posledica družbenega prenosa znanj? V iskanju odgovorov na ta vprašanja bomo morali razviti še veliko metod in pristopov.
Mednarodna raziskovalna skupina iz Francije in s Škotske se je namenila razviti posebno metodo za preučevanje kumulativne kulture in prenosa znanj pri babunih. Preučevali so skupino babunov v nekem živalskem vrtu v Franciji. Za njih so pripravili digitalno nalogo, ki so jo namestili na območju, kjer so živeli. Vsi babuni so se sprva priučili, kako igra deluje.
Na zaslonu je bilo 16 belih kvadratov na črnem ozadju, štirje izmed njih pa so se spremenili v rdeče. Babuni so morali pritisniti na kvadrate, ki so se pred tem za pet sekund obarvali v rdeče, nato so bili spet beli. Če so izbrali vsaj tri pravilne kvadrate od štirih, so za nagrado dobili suha zrna. Ko so nekaj babunov naučili pravil te naloge, so slednji nalogo kar petdesetkrat ponovili, nato pa je te njihove rešitve ponovil naslednji babun, ki v nalogi oziroma določeni verigi dotlej še ni sodeloval. Drugemu babunu je sledil tretji babun in tako je šla veriga naprej vse do zadnjega dvanajstega babuna. Metoda je torej vsebovala prenos vzorcev različnih struktur, ki so jih ustvarjali babuni.
Skozi čas in pri prenosu vzorcev skozi generacije je prišlo do značilnega pojavljanja specifičnih struktur, kar kaže na pojav sistematično strukturiranih vedenj. Vedno bolj pogosti so postajali vzorci, kjer so si štirje kvadrati sledili v vrsti ali pa so bili med seboj povezani s celimi stranicami, ne le s koti.
Raziskovalci in raziskovalke so v svoji analizi uporabili vzorce, ki so nastali skozi testiranje dvanajstih babunov v verigi. Poiskus pa so ponovili s šestimi verigami. S tem poskusom so pokazali, da vedenja babunov lahko izražajo nekatere temeljne lastnosti, ki so nujno potrebne za razvoj kumulativne kulturne evolucije. To so progresivna izboljšava uspešnosti reševanja naloge, pojavljanje specifičnih struktur in obstoj specifičnosti znotraj verige, po kateri se vedenje prenaša. Glede na to raziskavo bi lahko rekli, da je preprost prenos znanj in pojav specifično strukturiranih vedenj posledica samega prenosa družbenih veščin in ne nujno pogojen s pojavom določenih kognitivnih zmožnosti.
Izboljšave in inovacije znotraj te skupine babunov so predstavljali strukturirani vzorci, ki so postajali vedno bolj preprosti in manj naključni, kar je povečalo uspešnost reševanja naloge, s čemer so si udeleženi babuni in babunke pridobili več nagrad. A do poenostavljanja struktur je prišlo tekom prenosa samih vzorcev preko verig, za to torej niso bili potrebni novi izumi posameznega babuna udeleženega v poskusu.
Kultura in z njo povezan prenos vedenj pri babunih torej vodi do poenostavljanja struktur. Tudi znanstveniki in znanstvenice stremijo k najbolj preprostim razlagam. Vseeno pa morajo za iskanje odgovorov zasnovati zanimive poskuse, pri katerih jim ustvarjalnost pride še kako prav. Če vas zanima, kaj o ustvarjalnosti in mišljenju menijo mladi raziskovalci, pa se vsekakor oglasite v Kreativnem centru Poligon, kjer bo potekala uradna predstavitev že omenjenega projekta V ozadju znanstvenih dosežkov. Upam, da se vidimo!
To je to!
Z