COP, COP, COP … capljanje na mestu ob stopnjevanju podnebne krize

Foto: Enrique via Pixabay.

Za nami je zaključek podnebne konference v Dubaju, Združenih arabskih emiratih (COP 28). Nekaj dni oddiha od medijskih naslovov, primerljivih z dolgo napeto tekmo, dobro dene, da se pomen sploh lahko ovrednoti. Reševanje podnebne krize je vendar vse prej kot tekma z enoznačnim rezultatom, kot so jo marsikateri mediji prikazovali z ujetostjo v vprašanje ‘Jim bo uspelo ali ne?’

Velika medijska pozornosti je, razumljivo, odražala enormno število obiskovalcev v Dubaju. Teh je bilo okoli 100,000, kar je nekaj tisoč več kot ima prebivalcev ves Maribor. Je tudi več kot dvakrat toliko ljudi, kot jih je bilo prisotnih na zadnjih dveh COP-ih. Številka vključuje tako pogajalce kot obiskovalce, emiratske državljane in tujce, skratka vse, ki so sodelovali v formalnih in neformalnih med-državnih pogajanjih, se predstavljali na spremnih dogodkih ali obiskali prizorišče.

Namen teh obiskov je pogosto drugačen od cilja tovrstnih sestankov, kot so bili zasnovani ob njihovem nastanku. Navsezadnje, COP je kratica za ‘Conference of the Parties’ (konferenca pogodbenic) pogodbe Združenih narodov o podnebnih spremembah (UNFCCC), podpisane leta 1992; tokrat je šlo za 28. po vrsti. UNFCCC je osrednja pogodba, v okviru katere naj bi države določale način spopadanja s človekovim spreminjanjem podnebja. Ta je doživela enega glavnih prebojev s Pariškim sporazumom leta 2015, ko so se države zavezale k omejitvi segrevanja ozračja na maksimalno 2 in idealno 1,5 stopinje Celzija v primerjavi s pred-industrijskim stanjem, k prilagajanju na podnebne spremembe in k obširnejši pomoči revnejšim državam za spopadanje s podnebnimi izzivi.

Foto: Ursula via Pixabay.

Če poznamo ovire, s katerimi se znanost desetletja sooča, ko poskuša pridobiti pozornost pri seznanjanju z resnostjo učinkov podnebnih sprememb ali prepleta med vzroki, ki prispevajo k spreminjanju okolja oz. celotne Zemlje, je nenadna pozornost na COP-u 28 skoraj zaskrbljujoča. Ta srečanja resda predstavljajo priložnost za diskusije širokega spektra profilov: od uradnih pogajalcev do voditeljev držav, drugih državnih uslužbencev, svetovalcev iz zasebnega sektorja, lobistov, pravnikov, lokalnih nevladnih organizacij, mrež interesnih druženj… A obseg dogodka spodkopava osnovno idejo arhitekture UNFCCC in Pariškega sporazuma: na COP-e naj bi države prihajale po navdih za še učinkovitejše reševanje podnebne krize, ki se primarno odvija doma, ter ponujati pomoč (in ne tvezenje) drugim državam.

Ker se zdi, da je bila celotna elita v Dubaju, imamo lahko občutek, kaj vse se dogaja, obenem pa pozabimo, čemu naj bi to služilo. K stanju prispevata dva nasprotujoča si trenda: po eni strani se pogajanja na COP-ih kot kakšna drevesna krošnja razčlenjujejo v nove in nove tehnične smeri, skupaj z obširnimi procesi in dokumenti, ki jim ena oseba ne more več slediti. Po drugi strani se vrednotenje pomena celotnega dogodka izlušči na ozko, kvazi temeljno vprašanje, ki pa ne odraža širine, kompleksnosti in resnične težavnosti pogajanj. Tako odvrača pozornost od ukrepov, ki bi jih morali sprejeti odločevalci tam, kjer imajo največjo možnost – v njihovih državah.

V tem kontekstu je letošnje osredinjenje na vprašanje hitrosti opuščanja fosilnih goriv pretežno zgrešeno. Dileme okoli tega, ali je primeren zapis cilja ‘phase out’ ali ‘phase down’ (‘postopna odprava/opuščanje’ ali bolj določna ‘opustitev’), so malenkostne v kontekstu sistemske nezmožnosti posvajanja alternativnih oblik delovanja. Znanost je enotna glede tega, da so potrebna »globoka, hitra in trajna znižanja toplogrednih plinov« (IPCC, 2023). Za doseganje teh ima vsaka država svoje okoliščine, načine in pristope. Ti segajo na opuščanje premoga, nafte in plina, ter njihovo nadomeščanja z obnovljivimi viri energije, a poleg tega tudi znižanje skupne rabe energije, prenovo prehranskih sistemov, oblik prevoza, obsega potrošnje, zmanjšanje ne-enakosti. Vse to, ne da bi škodovali zdravim ekosistemom in naravi, pa tudi na način, ki bo pravičen. Hitrost ukrepov, pa tudi njihova mešanica, bo vsekakor različna v različnih državah. Tako bo plin ponekod sprejet in bo ‘prehodno gorivo’, drugod pa ne; spet drugje bo to vlogo (različno dolgo) igrala nafta.

V enaki meri kot preprečevanje podnebnih sprememb nujno potrebujemo tudi prilagajanje nanje. A tudi tu je COP porabljal energijo za oblikovanje prihodnjega seznama ukrepov, ki bi jih pametne države in regije že morale izvajale. Sistemi prilagajanja morajo krepiti odpornost kmetijstva, zdravstva ter infrastrukture ter upoštevati družbene posledice ekstremnih vremenskih pojavov. A delegati so se ujeli v elaboriranje načinov merjenja prilagajanja in obravnave kompleksnih indikatorjev na globalni ravni, ki pa niso nujen pogoj za oblikovanje in udejanjanje ukrepov prilagajanja v specifičnem lokalnem okolju.

Podobno je s popravo pomoči za izgubo in škodo. O neposredni pomoči državam v razvoju je govora že vse od začetka podpisa UNFCCC, o konkretnih številkah, ki naj bi jih države namenjale, vsaj petnajst let, o mehanizmu za financiranje pa zadnjih nekaj let. Na letošnjem COP-u so se oblikovala pravila za njegovo delovanje, premlevalo se je, katera vplačila se štejejo kot dosežena, in ali so bili obljubljeni milijoni ter milijarde dejansko uresničeni. Medtem revne države tedensko poglabljajo svoje dolgove in se vse slabše pripravljene soočajo z vse bolj agresivnimi poplavami, sušami, vročinskimi valovi in primežem revščine. Marsikatera ne uspe redno odplačevati dolgov, kaj šele, da bi uspela investirati v tehnološki napredek, ki bi ji prihranil izgubo in škodo.

Na letošnjem COP-u je v senci ostajal temeljni namen tega srečanja: to je, pregled doseganja nacionalnih ciljev in ukrepov na področju preprečevanja in prilagajanja, ki naj bi jih države nato postopoma zaostrovale. Pregled je pokazal, da so krivulje rasti emisij toplogrednih plinov zdaj nižje od običajnih (‘business-as-usual’) scenarijev, a da trenutne politike in ukrepi ne zadoščajo za doseganje ciljev Pariškega sporazuma. Ugotovitev bi lahko prevedli v sklep, ki odraža učinek podnebnih pogajanj – naredijo nekaj napredka, a premalo.

Ali ta ugotovitev pomeni, da bi bili brez UNFCCC in Pariškega sporazuma na slabši poti, kot smo, je nemogoče odgovoriti. Pariški sporazum je bil zasnovan predvsem tako, da državam poveri dolžnost ukrepanja po naboljših močeh in primarno v njihovem okolju. Na ta pristop se je treba spomniti, ko se preigravajo tehnična vprašanja načinov seštevanja emisij ali izhodiščnih let meritev. Na ta pristop se je treba spomniti tudi tedaj, ko koga zasrbi, da bi iskal krivca z usmerjanjem prsta v letošnje ali prihodnje gostitelje (Azerbajdžan), čigar nafta pogaja sisteme vseh nas.

Letošnji številčno rekordni in vsebinsko skop COP nam torej ponuja edinstveno priložnost za premislek o tem, čemu bi COP-i spet lahko bili namenjeni, glede na progresivno okoljsko krizo. Katere postopke in pristope lahko ukinemo, da bi ta trenutno pretirano normirani in preveč tehničen sistem razbremenili pritiska ukvarjanja s samim seboj in mu omogočili osredotočanje na bistvo? Ali se lahko odpovemo vztrajanju na tem, da morajo biti dogovori pravno povsem dorečeni in si s tem omogočimo čas za ukrepanje? Zdi se, da prihodnost inovativnih intervencij v podnebni krizi ni v pripravah na karneval, pač pa v introspektivi o tem, kaj smo za zmanjšanje pritiska na okolje in na tesno povezano neenakost storili na ravni naših institucij, mest in držav. Pričakovanja o zgodovinskem preobratu težko projiciramo v COP, če pa sami capljamo na mestu.

 

Opomba: Zapis je bil izvorno objavljen v Dnevnikovem Objektivu, 30. decembra 2023.

0 replies on “COP, COP, COP … capljanje na mestu ob stopnjevanju podnebne krize”