MARIJA GODČEVA: ŠE NEKAJ PRIPOMB K ŽENSKI VZGOJI
Učiteljski tovariš, 18. junij 1919
Nastopila je za naš narod nova doba, ki zahteva tudi od ženstva, da hodi po novih potih. Prvič mora ženstvo pripomoči, da se zacelijo rane, ki nam jih je zadala grozovita vojna. Škodo smo trpeli na gospodarskem polju, v družini in v etičnem oziru.
Da pa bo mogoče popraviti vso škodo, se mora izboljšati ženska vzgoja; ne sme ostati v tem oziru vse pri starem, kot je bilo poprej. Vzgojiti moramo v prvi vrsti dobre matere in pridne gospodinje. Nietzsche pravi: „Mati je tista, ki zavestno ustvarja človeštvo.” Saj vzor vsega človeštva je mati. Pesniki jo spoštljivo opevajo. Naš Cankar pomoči vsakokrat svoje pero v srčno kri, ko govori milo in nežno o svoji ljubljeni materi. Vsi prezirjevalci žensk, kakor n. pr. Strindberg, Schoppenhauer, Nietzsche, so spoštovali le eno ženo, ki so jo slavili kot vzvišeno bitje — bila je to njih draga mati. Mantegazza pravi: „Mati je edina žena, ki ji mož ne more nezvest postati.”
Sicer pa naša javna vzgoja sploh ni vzgoja za to važno nalogo ženstva, kar je jako čudno. Vsak krojač, črevljar, vsaka šivilja mora prebiti neko učno dobo, preden sme samostojno izvrševati svoj poklic. Le matere nimajo niti pojma o svojem važnem poklicu. Kaj vedo danes matere o higieni, o negovanju dojenčka, o vzgoji, o duševnem življenju otroka itd.? Jako malo ali nič! Zato se zbujajo med ženstvom glasovi, ki zahtevajo, da postane te nevednosti konec. Al. Štebijeva pravi v svojem predavanju »Demokratizem in ženstvo”: „Na podlagi veličastnih in vzvišenih nalog materinstva mora zahtevati žena, da dobi svobodno pot za ono izobrazbo za družinske in socialne naloge, ki danes večini žen še manjka.
Tako pojmovanje o materinstvu privede žene do tega, da ustvarijo v svojem domu oni mir in ono lepoto, brez katere otroci ne morejo uspevati, brez katere so zaprte duri doma zahtevam in idejam sedanjosti. Pravilno pojmovanje materinstva privede matere do tega, da postanejo prijateljice, zaščitnice in vodnice svojih otrok.” Moramo pa pomisliti, če so danes naše učiteljice sposobne za nalogo, vzgajati naše bodoče vzorne matere in pridne gospodinje! Mislim, da ne! — Oprostijo mi naj drage tovarišice sledeče opazke, hočem vsem le dobro, zato omenjam naše slabosti in srčno želim, da se izboljšajo; v prid bo učiteljicam in učenkam. — Naše učiteljice so izurjene pač otroke učit brati, pisati, računiti itd. Popolnoma tuje pa stoje praktičnemu življenju nasproti. Ta vem iz lastne izkušnje. Hodila sem do svojega dvajsetega leta v šolo, imela sem glavo polno naučene šare. Kako nepraktična pa sem bila v vsem, kar je zahtevalo življenje od mene!
Prvo leto svojega učiteljevanja sem se omožila. Bila sem omožena 4 tedne, kar mi mož nevarno zboli. Nahajala sva se sama na samotnem otočiču, ki je skoraj le neka iz morja štrleča skala, sredi Jadranskega morja; bil je to otok Palagruž. Bila sva odsekana od vsega kulturnega sveta, na otoku je samo velik svetilnik. Tam je ležal moj mož 14 dni prikovan na posteljo, preden je nastopil ugoden veter in naju je jadrenica ponesla proti Visu. Ležal je tam brez zdravnika, brez zdravil, brez primerne hrane. Imeli nismo ne mesa, ne mleka, ne jajc; samo krompir, fižol in ribe. Lahko si mislite zadrego mlade, neizkušene, nepraktične žene! Učila sem se pisati kemične formule, a imela nisem pojma o domačih zdravilih; učila sem se somatologijo, higieno šolskih sob, a o postrežbi bolnikov nisem slišala ničesar. Znala sem zoologijo, mineralogijo, geografijo, a nisem znala skuhati poštene bolniške juhe . . . In pozneje, ko sem stala ob posteljci svojega majhnega sinčka, sem obžalovala, da sem se učila različnih učenosti, a o negovanju dojenčka nisem vse življenje slišala niti besedice. Bila sem nerodna in nevedna mati, posebno ker nisem imela dobre matere, ki bi me sama poučila. Ravno tako je bilo v gospodinjstvu. Poznala sem vse rastline mariborskega okraja, bil je to moj šport. Nisem pa znala, kako se vzgoji poštena glavnata solata. Kdaj se seje fižol, kumare itd. Moj prvi vrt je lepo izgledal. Šele mnogokratne drago plačane izkušnje so me vsega naučile, kar rabim pri gospodinjstvu.
V načrtu reforme osnovne šole je tudi uvedba gospodinjskih tečajev, sličnih onim, ki so uvedeni v Belgiji, kjer se poučuje o mlekarstvu, negovanju perutnine, čebel, prašičev in govedi. Podaja se nauk o gnojenju, sejanju itd., poučuje se kuhanje, pranje, šivanje in domače knjigovodstvo. Obiskujejo gospodinjski tečaj deklice, ki so dovršile 15. leto. Tečaji pa bi se morali vršiti pri vsaki višje organizirani šoli na deželi in morali bi biti obvezni za vse. Bogataši itak lahko pošiljajo svoje hčerke, kamor hočejo, pač pa ostanejo dekleta naših ubožnejših slojev popolnoma brez vsake gospodarske izobrazbe.
Ali poglejmo vrste naših učiteljic. Koliko jih je, ki razumejo kaj o predmetih, ki bi jih morale poučevati? V prvi vrsti bi morali še za učiteljice prirediti gospodinjske tečaje.
Gospodinjski tečaji bi bili jako potrebni, o tem se prepričamo, ako obiščemo naše kmetiške domove. Le malokje vlada tak red in snaga, kot bi bila našemu narodu v čast. To kritiko so izrekli češki vojaki, ki so bili pri nas nastanjeni. — Danes razume le malokatera kmetiška gospodinja z bogatimi zalogami živil, ki so ji na razpolago, pripraviti okusno hrano. Kuha se primitivno, ne samo, kadar zaradi ostalega dela primanjkuje časa, ampak tudi ob praznikih in nedeljah. Potem — koliko živeža se v dobrih letinah pokvari, npr. sadja, zelenjave, ki bi se lahko konzerviralo za poznejše čase! Pa o konzerviranju nima naše ženstvo na deželi nobenega pojma. Koliko se s konzerviranjem lahko prihrani, vem sama, ko me je neizprosna sila v vojnem času gnala, da sem pridno vkuhavala. Ne recite mi pa, da vkuhavanja naši možje, posebno preprosti, ne cenijo. Darujem, ako je kdo v vasi nevarno bolan, časih to ali ono steklenico vkuhanega sadja. Tako sem darovala veliko steklenico staremu znancu-viničarju, ko je imel pljučnico. Ozdravivši pride k meni ter se lepo zahvali, češ, vse živiljenje ne bo pozabil te prijaznosti. In res. Med vojnim časom so me zapustili vsi bogati prijatelji in sosedje. Nihče ni hotel več prodati mleka. Za malo denarja ga niso hoteli prodati, rajši so ga krmili svinjam, ali pa ga prodajali za oderuške cene meščanom. Samo pri omenjenem viničarju sem ga dobivala po krščanski ceni ves vojni čas vsak dan en liter. Vidite, tako dobro mi je bila poplačana ena steklenica vkuhanega sadja, ki je bila podarjena ob pravem času. Vendar bi lahko vsaka gospodinja imela pripravljeno vkuhano sadje, ako bi si ga razumela pripraviti. To bi jo naučili gospodinjski tečaji.
Še nečesa manjka vzgoji učiteljic. Živimo v dobi demokratizma in socializma. Ali so naše učiteljice socialno vzgojene. Nikakor. Učiteljica se razen šole le redko posveti javnemu delu. O častnih izjemah, ki jih tudi imamo, ne govorim. Po šoli gre v svojo sobico ali na izprehod in se briga ne za ljudsko izobrazbo, ne za gospodarsko delo, še celo v učiteljskih društvih, vsaj v našem, jih do zadnjega časa nismo videli v prevelikem številu.
Kriva je temu naša vzgoja in pa malo staromodno preziranje moških do javnega ženskega delovanja. Pisateljica Ebner-Eschenbachova pravi: “Pametna ženska ima že od rojstva na milijone sovražnikov – same neumne moške.” Mi nočemo imeti sovražnikov, zato živi v nas še vedno neki “Noli me tangere”, ki nas odvrača od javnega dela in nastopa. Pa, dragi moji, prišli so drugi časi, številno grobov krasi cvet naše inteligence, uničeni so mnogobrojni upi, ki smo jih stavili v tega ali onega naših padlih junakov, vrzeli bo moralo izpolniti naše ženstvo, zato smo primorani reformirati žensko vzgojo!
Morali bomo snovati po vseh krajih ženska društva, slična onemu, ki se je ustanovilo začetkom junija tega leta v Mariboru. Imenuje se “Mariborsko žensko društvo” in vabi k vstopu ženstvo vseh slojev in strank. Tako si bodo pomagale ženske kot pomaga sestra sestri. Tem društvom bi bila dana naloga, da zbirajo pod svoje okrilje vse zavedne žene in dekleta svojega kraja. Tako se bo povzdignila gospodarska in etična moč našega ženstva. Ženska društva naj prirejajo posebna predavanja, ustanove naj knjižnice ter razširjajo prosveto z dobrimi časniki in knjigami. Prirejajo naj družabne večere, kjer se bo gojilo petje in vršile predstave ter tako pripomorejo tudi za umetniško vzgojo našega ženstva na deželi.
V prvi vrsti bodo s svojo izobrazbo poklicane naše učiteljice, da sodelujejo pri ženskih društvih. Vzgojile bodo na ta način poštene devojke, pridne gospodinje in vzorne matere, kar bo našemu narodu v korist in čast.
Zato kličem vam učiteljicam-koleginjam:
“Na delo tedaj, ker resnobni so dnevi,
a delo in trud nam nebo blagoslovi!”
Pripravil in uredil: Žiga Cerkvenik
Avtor fotografij je Fran Krašovec, cikel Štirje letni časi.