V šolo se podam z mešanimi občutki … Bodo vsi prisotni? Kako bodo sprejeli novost? Smo dovolj kompetentni, da izpeljemo zamišljeno? Kmalu ni bilo več časa za skrbi in dvome. Pripraviti je bilo treba vse potrebno za izpeljavo enournega informiranja in izobraževanja učiteljev v večnamenski dvorani, kjer se ponavadi sprejemajo skupne odločitve.
Medtem ko sem se ukvarjal s kabli in nastavitvami računalnika in opreme za predstavitev, se je dvorana napolnila z učitelji. Ko sem ob sedmih pogledal po dvorani, me je presenetil sedežni red. Stole smo postavili v nekaj vrst, glede na to, koliko nas je, a so se učitelji razsedli po celi dvorani in upoštevali varnostno razdaljo. Ni bilo časa za presenečenje, ker se je bližal začetek pouka – zadnji dan pred verjetno nekaj tedni učenja od doma.
V četrtek se je bilo potrebno odločiti, kaj bomo naredili naslednji teden. S pomočnicama smo razmišljali in odločil sem se, da se bomo v petek ob 7.00 dobili na skupnem sestanku vsi, učitelji in svetovalna služba z matične šole, da bom predstavil način dela od ponedeljka dalje. Za razredno stopnjo sem izbral Xooltime, del paketa eAsistent, ki pa ga razen redkih izjem nismo uporabljali. Za predmetno stopnjo pa Teams iz omenjenega Office365.
Zbranim učiteljem sem razložil in demonstriral, kako naj učencem pokažejo vpis v Teams preko spletnega brskalnika. Za Xooltime še ni bilo pripravljeno, zato smo pogledali samo osnovo. Spodbudil sem jih, naj jih ne skrbi preveč, saj si bomo že pomagali sproti. Jeseni smo k sreči imeli izobraževanje za uporabo Office365 in je bilo laže. Kasneje smo otrokom, ki so prišli v šolo, razdelili gesla in jim okvirno predstavili način dela na daljavo.
Razšli smo se z željami, da bi vse to kar najhitreje minilo in da se zdravi in živi vidimo čimprej. Začutil sem stisko kolegov, še posebej, ker so iz drugih šol prihajale raznovrstne informacije, kako bodo ali ne bodo delali pri njih.
Pouk v petek je tako minil ob informiranju učiteljev in otrok z uporabo aplikacij in delitev gesel, cel dan pa so nas nato zaposlovale nasprotujoče si informacije, okrožnice, preklici, uredbe in dopolnitve uredb. Zadnja dva dneva so sicer že prihajali razni ukrepi, a je bilo to še obvladljivo – nemogoče pa je bilo sedaj spreminjati odločitve in s tem seznanjati vse učitelje.
BIROKRACIJA IN SKLADNOST Z ZAKONODAJO
V administraciji smo se lotili usklajevanja papirologije, da bo vse skladno z zakonodajo, ki je do sedaj nismo nikoli niti poznali. K sreči smo imeli pomoč pravnico, ki nas je seznanjala, na katere člene zakonov moramo biti pozorni. Nekako se mi vse to ni zdela ravno primarna zadolžitev, ko je treba urgentno ukrepati, pa so se v dejavnost hitro vpletli z delovne inšpekcije in sindikata.
Veliko bolj pomembno se mi je zdelo najprej urediti pouk, da bo vse teklo, kot je treba, a vseeno ni preostalo drugega, kot da smo si razdelili delo – ena pomočnica je prevzela papirologijo in zakonodajo, druga pedagoško spremljanje razredne stopnje, tretja vrtec, sam pa sem se ubadal s predmetno stopnjo in koordinacijo.
S starši smo komunicirali ves čas – seznanjal sem jih s tem, kaj pripravljamo, in ocenil stanje. Tudi učitelji so bili v stiku z njimi preko programa eAsistent, ki nam omogoča res enostavno komunikacijo znotraj šole in tudi z vsemi starši. Med vikendom so se učitelji pripravljali in spoznavali nova orodja.
ŠOLANJE NA DALJAVO OZ. NA DOMU
Prišel je ponedeljek. Naenkrat so se maili in klici umirili. Nisem vedel, ali nihče nič ne dela ali pa so vsi prezaposleni. Bilo je slednje – kljub izraženemu strahu in dvomu, ali bo šlo, smo zvozili. Marsikaj še danes, po enem tednu, ni idealno, ampak polovili smo otroke in jih spravili v spletne učilnice. Na razredni stopnji so se učiteljice same znašle in ko so se zaradi prevelikega navala sesedli strežniki eAsistenta, so gradiva pošiljale preko klasične elektronske pošte.
Naj pojasnim razliko, ki jo je pri šolanju na daljavo pomembno poznati. S tem načinom smo se na šoli spoznali že davnega leta 1999, ko je ena od naših učiteljic do leta 2002 poučevala dva otroka družine, ki je potovala z jadrnico okrog sveta. Seveda so bili pogoji takrat neprimerljivi z današnjimi, a je bila izkušnja neprecenljiva.
Danes nam je jasno, kaj je šolanje na domu – staršem pošiljamo gradiva in se potem oni ukvarjajo s poučevanjem. Gradiva morajo biti drugače metodično pripravljena, da lahko starši pojasnijo otrokom vsebine. Nobene povratne ali interaktivne informacije učitelju ni; ta se zgodi kasneje, ko se učenec sreča z učiteljem. Učitelj ne more ukrepati in odreagirati. Vse se dogaja s precejšnjim zamikom.
Šolanje na daljavo je oblika pouka, ki lahko poteka interaktivno, pa čeprav učenci ne vidijo učitelja. Vsebine se nalagajo v tako imenovani spletni učilnici, kjer otroci pod nadzorom učitelja predelujejo vsebine in preko spletnih obrazcev ali v živo preko videopovezave podajajo povratno informacijo, ki jo lahko posnamejo in shranijo tistim ki niso speli biti prisotni v živo. Naloge se izvajajo v kontroliranem obsegu in času, kar pri šolanju na domu ni mogoče. Starši težko presodijo, koliko je dovolj in kako preveriti vsebine, zato je dobro če ima nad tem nadzor učitelj. Brez staršev ne bo šlo nikoli, tudi do sedaj v klasični šoli ni.
Vse seveda ne teče idealno, a se sproti usklajujemo na dnevnih videokonferencah, kjer učitelji poročajo o težavah in uspehih. Učitelji odkrivajo program in nato ostalim kolegom predstavijo določene rešitve v videovodičih. Ovira nas občasna nedostopnost strežnikov, samo ena naprava za delo v družini z več otroki in še starši, ki delajo od doma.
V tem tednu smo se naučili več kot pa prej v nekaj letih uporabe spletnih orodij. Marsikdo si ni mislil, da bo po enem tednu obvladal toliko nekih novosti, ki jih nikakor ne bo zmanjkalo.
Na koncu, ko je vse steklo, smo pomislil tudi na svetovalno službo, prostovoljko, spremljevalko gibalno ovirane deklice. Vse smo vključili v pomoč otrokom in sicer tako, da smo nekaj službenih telefonov prevezali na njihove telefone in so sedaj na voljo za pomoč, obenem pa že izvajajo pomoč učencem, ki imajo učne težave. Zdaj se ukvarjamo s številnimi tujci, da bi našli način, kako jih vključiti, če je to sploh možno.
Administracija je že dolgo navajena na delo od doma, tako da delo poteka nemoteno. Trenutno so doma kuharice in čistilke, hišniki pa skrbijo, da pridejo učbeniki z nadaljnjo snovjo do otrok oz. jih pridejo starši prevzeti pred šolo.
NOV TEDEN, NOVI IZZIVI
Drug teden nas čakajo novi izzivi, nove izkušnje, ko se bo potrebno odločiti, kako naprej. Od staršev so skoraj vsi učitelji dobili nekaj pozitivnih odzivov in pomislekov. Ob tem pa teče niz dejavnosti na drugih ravneh, za katere je potrebno skrbeti, da na potek pouka ne bodo imeli vpliva. Tu mislim predvsem na nepremišljene odločitve oblasti, npr. na obremenjevanje z nesmiselnim administrativnim delom in dokazovanjem dela (evidentiranje delovnega časa). Šolske oblasti so bile popolnoma nepripravljene na takšno delo, čeprav je bilo v preteklosti precej poizkusov, da bi se tej obliki bolj posvetili.
Šole, ki so delale s športniki, so trenutno v precejšnji prednosti. Prav tako šole, ki so negovale delo v spletnih učilnicah in spodbujale učitelje k tovrstnemu poučevanju. Na voljo je bilo sicer dovolj izobraževanj, ni pa bilo dovolj interesa med učitelji in ravnatelji. Vsak si je sam izbiral prioritete.
Sam sem optimist, naredili bomo verjetno veliko napak, a samo tako se učimo in napredujemo. Preden shodiš, velikokrat padeš.