Avto sem pred skupno hišo, ki spominja na blok, parkirala pozno zvečer. Sprehajalka psa se je zavijala v svoj plašč, izpod katerega je visela domača halja in jaz sem jo želela povprašati, kakšna je ljubezen do kosmatinca, ki vleče človeka v mraz ob najbolj hladni nočni uri? Nato sem nehote opazila disko lučke, ki so se sprehajale na pročelju še starejše bajte, ki stoji nasproti naše, in se spomnila, da svetijo Sofii naravnost v obraz, da jo pomirijo in bi lahko zaspala.
Koliko noči je bilo vedno znova prebujenih, v katerih se je neutolažljiv jok pomešal z mojo stisko? Kakšne so bile moje oči ob jutrih, ko je bilo uho ponovno vneto? Pomislim, da sprehajalka psa ne razume moje ljubezni do nebogljenega otroka, kot si jaz ne znam predstavljati njene, ko ji le nekaj mesecev stari štirinožni prijatelj popolnoma uniči čevlje.
Ko kdo povpraša, kako svojega otroka razumem, spomnim na živali, za katere vemo, kakšne volje so, velikokrat tudi, kaj si želijo, in po več letih skupnega bivanja, kaj za božjo voljo nam želijo povedati.
Nekoč sem bila okregana, ko sem moškemu v belem odvrnila, da se s svojim otrokom sporazumevam nekako tako, kot je navada v relaciji človek – pes. Pa v mojih besedah ni bilo niti kančka razvrednotenja človeške duše. Še več. Toliko vdanosti, pripadnosti in medsebojnega spoštovanja, kot ga je mogoče čutiti v omenjenem sobivanju, drugje nisem videla.
Lastniki psov navajajo tudi neizmerno veselje s strani živali ob prihodu domov, ki jo jaz začutim ob sicer močnem objemu nehodečega otroka. Si pa njeno skakanje po meni, ko me zagleda, prav zlahka predstavljam, čeprav se v realnosti zvija le na eno in drugo stran ter ponavlja gibe, ki jo silijo v sedeč položaj in spet nazaj.
Prijateljica mi je nedavno zaupala, da so že nekaj časa omejeni glede obiskov in drugih aktivnosti, ker njihovega kužka močno načenja bolezensko stanje s starostjo vred. Naposled je razumela tudi mene, ko pred skokom na obisk preverim, kakšno zatočišče lahko omogočim moji drugorojenki, sicer gremo tja sami ali ostanemo kar doma.
Ne trznem več, ko redki, po sorodstvenih vezeh najbližji, najdejo veliko ljubkovalnih besed za svojega psa. V naročju ga božajo in mu posvetijo veliko svoje pozornosti, medtem pa je Sofia le streljaj proč. Brez pozdrava, vsaj bežnega dotika ali ene lepe besede. Včasih pomislim, da spominja na žival, ampak pozornosti, ki jo dobijo štirinožni prijatelji s strani omenjenih, ne dobi.
Medtem, ko rešujete štirinožne prijatelje iz zavetišč, predlagam iskanje nadomestnih mater za moje posebne prijatelje, ki so brez vrvi priklenjeni na postelje različnih zavodov.
Kimam, ko porečete, da zanje ljubeznivo skrbijo in jih negujejo ljudje, ki tam delajo, vendar sprašujem ali se lahko strinjamo, da je družina, dasiravno posvojena, tista, ki daje globoko zatočišče, občutek pripadnosti in kanček več ljubezni v mnogih objemih kot vse našteto v javni inštituciji? Nerada priznam, da je obče gledano moč čutiti več empatije do živali kot v pogledu na prizadetega posameznika. Veliko več zaščite je mogoče opaziti v rokah prostovoljcev, ki male znance vozijo le na sprehod s povodcem, kot pa neplačane pomoči do veliko bolj zaostale duše, ki strmi le v strop.
Brez zamere, ampak humani smo do zelo bolnih živali, medtem pa človeka, ki se bojuje s svojo bolečino ali neozdravljivo boleznijo, puščamo hirati. Gledamo posameznika, ki životari, čeprav smo sami nad njim že povsem obupali. Sočutje do živali ima potemtakem večje in bolj globoke razsežnosti kot iskrena skrb do sočloveka. Dejstvo je, da si psa zaželiš in kupiš sam, posebnega otroka pa praviloma ne. Vse ostalo je na istem imenovalniku ljubezni, ki ga naposled bolje razumem.
Opomba: Zapis je bil izvorno objavljen na avtoričinem blogu Portal 13.