O dodatku za stalno pripravljenost, ki so si ga izplačevali univerzitetni učitelji za vodstvene funkcije na (nekaterih) fakultetah ljubljanske Univerze, je bilo izrečenega in napisanega že skoraj vse. Da gre za izigravanje zakona o javnih uslužbencih in za nelegitimno zviševanje plač, je jasno na prvi pogled. Tudi tega, kako je prišlo do vpeljave dodatka za stalno pripravljenost, ni posebej težko rekonstruirati. Ker so plače univerzitetnih učiteljev podvržene določenem omejitvam, ki nasploh zadevajo plače javnih uslužbencev, še posebej v časih politike zaostrenega varčevanja, se je dodatek za stalno pripravljenost ponudil kot izvrsten in nevpadljiv instrument za zviševanje plač fakultetnim elitam. Edino pravilnik je bilo potrebno sprejeti.
V bistvu je ideja dodatka za stalno pripravljenost univerzitetnih učiteljev, pa naj bodo funkcionarji ali ne, absurdna in celo žaljiva za poklic.
Kot da je kategorija, s katero lahko merimo uspešnost, prodornost in kvaliteto univerzitetnih učiteljev in raziskovalcev, delovni čas v običajnem pomenu, kot to velja za običajne zaposlene v javnem sektorju ali kjerkoli drugje. Zunaj tega časa pa smo stalno pripravljeni. Nagrajevanje ljudi, ki se ukvarjajo z znanostjo in obenem prenašajo znanje na študente, z dodatkom za stalno pripravljenost je pravzaprav nepojmljivo, če vzameš znanost in svoj poklic resno. Vzbuja lahko samo cinične in ironične komentarje, ali naj ta dodatek pomeni, da te lahko študent pokliče ob treh zjutraj in te zaprosi za nujne konzultacije in to ob tem, ko marsikje študentje tožijo, da je profesorja težko ujeti celo na govorilnih urah.
Toliko bolj neresno je tudi sklicevanje na funkcije, ki jih učitelji in/ali raziskovalci opravljajo na fakultetah. Prvič, še nisem slišal (vendar pa dopuščam kot teoretično možnost), da je bil nekdo prisiljen kandidirati za dekana zato, ker so mu nastavili pištolo za vrat. Prej bi si upal trditi, da izvolitev v tovrstne funkcije prinaša prestiž, družbeno moč in seveda tudi višji dohodek, navsezadnje tudi zaradi dodatka za stalno pripravljenost. Za upravljavske elite na fakultetah je tovrstni dodatek še toliko bolj nesprejemljiv, saj so za funkcije povsem legitimno nagrajeni s funkcionarskimi dodatki, ali pa so razvrščeni v višji plačni razred. Z dodatkom za stalno pripravljenost so torej še dodatno (dvakrat) nagrajeni za delo, ki sodi v normalni opis vodstvene funkcije in je tako tudi plačano.
Toliko bolj je izplačevanje dodatka za stalno pripravljenost absurdno pri vodstvenih kadrih na tistih, predvsem družboslovnih fakultetah, ki se v zadnjih letih srečujejo z drastičnim zmanjševanjem sredstev in kjer številni »prekarci« – pedagogi in raziskovalci ne vedo, ali bodo lahko čez tri mesece sploh delali in prejemali plačo.
Vendar ni povsod tako. Pred leti sem imel kar nekaj stikov s pedagogi in raziskovalci s tehniških in naravoslovnih fakultet. Spomnim se priznanega raziskovalca, ki je z raziskovalno skupino prejel ugledno mednarodno priznanje skupaj s finančno nagrado. Poln optimizma mi je razlagal, kateri kos opreme bo lahko dokupil in komu bo še lahko podaljšal delo na projektu, da bi nagrado prelil v višje plače, mu ni padlo niti na misel.
V tej luči toliko bolj abotno zveni osiromašena hermenevtika apologije dodatka, ki trka na strune globalnosti sodobne znanosti, mednarodne povezljivosti preko različnih časovnih pasov (ali se je res tako težko odzvati na klic, elektronsko sporočilo ali skype konferenco z ameriškimi partnerji ob desetih zvečer?) in če že ne kar odgovornosti ter velikega osebnega žrtvovanja.
Če bi ob tem, ko se je malverzacija razkrila, vsaj znali molčati.
Avtor: dr. Pavle Gantar, modelni mizar, prostorski sociolog, nekdanji kolumnist, politik (poklic, v katerem ne more postati »bivši«), zaljubljen v hokej na ledu (Jesenice) in v nogomet, strasten bralec, filmski gledalec, ljubitelj petkov na Tržnici, opazovalec. Hodi, teče … Urbano bitje. Na Twitterju se oglaša kot @PGantar.