Ko je leta 2009 izšla knjiga Doktrina šoka, se je njen nauk za naš specifičen kontekst zdel oddaljen v času in prostoru. Pripoved sestavljajo državni udari leta 1973 v Čilu ter 1976 v Argentini, britansko-argentinska Falklandska vojna leta 1982, Azijska finančna kriza 1997, okupacija Iraka po letu 2003. Slepo poveličevanje trga in laissez-faire ekonomija pri nas nikoli niso bili zelo mamljivi, poleg tega je zamisli Miltona Friedmana ekonomska teorija (tudi na desni) že ob izidu knjige smatrala za preživete, danes še toliko bolj.
Kanadska avtorica in aktivistka Naomi Klein velja za izrazito nasprotnico kapitalizma in globalizacije, ki morda izpušča nianse in nekatere dejavnike. Vendar ji je v Doktrini šoka uspelo podati temeljno idejo z vso jasnostjo: zamisli neuravnavanega prostega trga z vsemi negativnimi posledicami za družbo in okolje je najlažje udejanjiti v stanju katastrofe oz. šoka – npr. v času vojne, vojaškega udara ali naravne nesreče, ko je pozornost ljudi predvsem na lastnem preživetju.
Občutek, da je ta preprosta in razumljiva teza za Slovenijo oddaljena ali abstraktna, je izpuhtel. Z začetkom zajezitvenih oz. kriznih ukrepov je postalo jasno, da se bodo ti neizogibno spolitizirali.
Vrednote in načini kriznega upravljanja tistih, ki so na oblasti, so nedvomno v konfliktu z idejami in interesi koga drugega. A pri Doktrini šoka ne gre le za to. Ne gre le za dejstvo, da obstajajo nestrinjanja z višino nadomestil za izgubo službe ali hitrostjo rahljanja ukrepov, denimo ne-odpiranja šol. Gre za to, da se poskušajo uveljaviti norme, ki so onkraj širše družbeno sprejemljivega okvira. Recimo teptanje ustavnih pravic ali temeljnih institutov demokracije. Gre za to, da se pod pretvezo odpravljanja posledic koronavirusa loteva ustaljenih vidikov napredka, do katerega smo privedli v širokem konsenzu, skozi desetletja.
To se prav zdaj dogaja na področu varstva narave in okolja. Z novelo protikoronskega zakona (o interventnih ukrepih za zajezitev epidemije COVID-19 in omilitev njenih posledic za državljane in gospodarstvo) vlada želi odpraviti sodelovanje javnosti v postopkih za pridobivanje dovoljenja za vsakršno gradnjo. Vlada to sicer naredi potuhnjeno: z nenadnim oblikovanjem tako strogih pogojev za sodelovanje v postopkih, da so ti v praksi neizvedljivi. Prav tako želi povoziti vlogo javne koristi varstva okolja ali narave in v postopku pridobivanja gradbenega dovoljenja spodkopati zakonodajo na tem področju. Korist ohranjanja okolja ali narave bi v vsakem trenutku lahko zasenčila navedba druge javne koristi; katere, ni jasno.
Namena novega zakonodajnega predloga pristojni minister Andrej Vizjak ne skriva. V svojih izjavah navaja, da nekatere nevladne organizacije izkoriščajo svoj status za to, da ovirajo določene gospodarske dejavnosti in projekte. Po njegovi oceni obstoječa okoljska zakonodaja ni primerna za krizne čase. Te izjave so v kontekstu varstva okolja šokantne. Okoljske nevladne organizacije obstajajo zato, da ščitijo okolje – tako kot UNICEF-ove varne točke obstajajo zato, da ščitijo otroke v stiski ali žrtve nasilja (če jih ščitijo, svoje vloge ne izkoriščajo). Da krizni časi ne omogočajo gradnje cest ali trgovskih središč, nas tudi ne sme presenečati; menda se v krizi izvaja samo najnujnejše, potem bi se radi vrnili v delujočo državo.
Institut sodelovanja javnosti (vključno s civilno družbo, ki zagovarja širše interese okolja in narave, ki nimajo pravnega zastopnika) je eno temeljnih varoval pred samovoljnimi in nebrzdanimi posegi v prostor, ki bi prinesli preveliko škodo za regenerativne lastnosti okolja (kot so denimo čistost pitnih voda in zraka ali biološko ravnovesje), ki nazadnje koristijo ljudem. Zagotavljanje učinkovitega sodelovanja javnosti ne pomeni, da argumenti okoljevarstvenikov vedno zmagajo. To zgolj omogoča, da kot skupnost pridemo do rešitev, ki so najbolj optimalne za kar najrširšo množico ljudi. Do življenja v zdravem in čistem okolju imamo pravico vsi, vključno z nasprotniki in sorodniki investitorjev v gradbene projekte.
Izjav, kot si jih je, si Andrej Vizjak ne bi smel privoščiti niti v svoji pretekli vlogi ministra za gospodarstvo. Predlog, ki naj bi bil usklajen na vladni ravni, ne bi smel priti pred oči javnosti kredibilne vlade v 21.stoletju.
V tem stoletju smo namreč kot družba oblikovali pomembne postopke in pravno zavezujoče dokumente (na čelu z Aarhuško konvencijo), ki jih vladni predlog ignorira. Vse to brez navedbe povezave med pospešeno gradnjo in militvijo posledic koronavirusa: bodo vsi brezposelni sedaj skočili k malti, opekam in asfaltu? Do kdaj – naslednje krize?
Tistim, ki ne zasledujemo samo kratkoročnih zaslužkov, pogosto zamazanih s korupcijo, je jasno, da je model gradnje, gradnje in še več gradnje, zgrešen. K boljši konkurenčnosti ne bodo pripomogli novi avtocestni kilometri v državi, ki je že danes po njihovem številu na prebivalca druga v Evropi. Pripomogle tudi ne bodo gradnje objektov z nakupovalnimi površinami. Prave investicije, ki nam bodo dolgoročno najbolj pomagale, so agresivno vlaganje v znanje, tehnologijo, zeleno infrastrukturo in skrb za dobrobit prebivalcev. Ti imajo veliko večje multiplikativne učinke na razvoj družbe in gospodarstva od kubikov betona. Gorenje se nam dogaja zato, ker nismo vlagali dovolj v tehnologijo in na kakovosti temelječ razvoj, da bi lahko dosegali višjo produktivnost in odpirali delovna mesta z višjo dodano vrednostjo.
Vladni predlog je ponižujoč do državljanov v času, ko Evropska komisija poziva k vlaganju vsakega protikoronskega evra v zelene tehnologije in digitalizacijo.
Je tudi nerazumen v času, ko bi se razvoj moral odvijati samo v smeri Ciljev trajnostnega razvoja. Vladni predlog nazadnje ubija upanje širokega kroga ljudi, zlasti mlajših generacij, da bi izbruh epidemije Covid-19 lahko bil povod za pozitivno preobrazbo družbe, zgrajene na omejitvah okolja in potrebah ljudi (ne pohlepa) ter želje po intelektualnem napredku (ne nazadovanju).
Za razumevanje Doktrine šoka ni treba več v knjigarno (te so v nasprotju s frizerskimi saloni tako ali tako zaprte). Če bo novela sprejeta, je ta prišla k nam: v Slovenijo.
Opomba: Zapis je bil v nekoli daljši obliki 28. aprila 2020 objavljen na spletni strani Dela.