Dr. Branislava Sušnik: “Med Indijance!”

Varuški - dve najbolj klepetavi Indijanki (Chamacoco, 1956)

Slovenka Branislava Sušnik, humanistka in borka za pravice staroselskih Indijancev, je svoje življenje posvetila raziskovanju jezikov indijanskih plemen v Paragvaju, njihovi kulturi, navadam in preteklosti. Spodnje besedilo, avtorice Helene Janežič, je vzeto iz brušure, narejene ob virtualni razstavi, ki jo je ob 90-letnici rojstva paragvajske antropologinje slovenskega rodu pripravil NUK.

Varuški – dve najbolj klepetavi Indijanki, Chamacoco, 1956 (foto: arhiv NUK Ljubljana)

Dr. Branislava Sušnik (28. marec 1920 – 28. april 1996), paragvajska antropologinja slovenskega rodu 

28. marca 1920 se je v Medvodah rodila drobna deklica z imenom Branislava Jožefina Sušnik. Bolezen v zgodnjem otroštvu ji je pustila okvaro na hrbtenici, zato je morala še krepko v mladostniško dobo nositi steznike. Zatekala se je med knjige in preko njih v daljne svetove ter že takrat sanjala o misijonarjenju.

Samo znanje nekaj šteje

Na ljubljanski Filozofski fakulteti je vpisala študij zgodovine, istočasno pa na Teološki fakulteti poslušala predavanja iz klinopisa in asirsko-babilonske pisave. Diplomirala je v vojnem času, istočasno pa že študirala etnozgodovino in uralo-baltiško jezikoslovje na Dunaju pri znanem prof. Wilhelmu Schmidtu. Še bolj kakor želja po znanju jo je v svet gnalo spoznanje o krutosti vojne, saj je bila priča umoru svojega očeta, ki je padel kot ena prvih žrtev komunistov že avgusta 1941.

Po doktoratu na Dunaju leta 1942 je nadaljevala študij v Rimu, za kar je potrebovala posebno dovoljenje. Kot prva ženska je namreč obiskovala Papeški biblični inštitut, kjer se je specializirala v kulturah in jezikih Bližnjega vzhoda, na Vzhodnem inštitutu pa je izpopolnjevala svoje znanje jezikoslovja. Diplomirala je z nalogo o 5000 let starih klinopisnih ploščah iz Kapadokije.

Njeno geslo je bilo “Med Indijance!”, zato je vsako leto več mesecev preživela na terenu. Nazaj je prinašala bogato gradivo in fotografije, ki jih je pošiljala sestri v domovino. (foto: arhiv NUK Ljubljana)

»V Paragvaju sem našla svobodo, osebno in znanstveno!«

Preko begunskih taborišč v Avstriji in Rimu jo je usoda popeljala v Argentino in od tam v Paragvaj. V glavnem mestu Asunción je prevzela mesto direktorice Etnografskega muzeja in ga vodila vse do svoje smrti. Neustavljivo delovna in znanosti predana je ostala tudi na tem položaju. Stanovala je v majhni, asketsko opremljeni sobici v muzeju in poleg njegovega vodenja leta 1953 sprejela mesto predavateljice na univerzi v Asunciónu. Leta 1960 je prevzela katedro za kulturno antropologijo, od leta 1961 pa je naslednjih 20 let vodila katedro za ameriško arheologijo in etnologijo na Državni univerzi v Asunciónu. Predavala je in vodila tečaje ter seminarje na inštitucijah širom Amerike ter pisala in dokumentirala svoje številne terenske raziskave.

Cenjena znanstvenica

Posebno poglavje so njena vsakoletna odhajanja na teren med Indijance. Predmet njenega zanimanja je bilo 13 indijanskih plemen in vsako leto je več mesecev preživela med njimi. Družila se je predvsem s šamani in vrači, saj se je od njih največ naučila. Najbrž si je pot mednje lažje utrla tudi zaradi svojega ne preveč ženstvenega videza.

Na močvirnatih tleh, na poti med Indijance Chamacoco, 1957 (foto: arhiv NUK Ljubljana)

Pisala je v jeziku dežele, kjer je delovala, torej v španščini, kljub temu pa je na prošnjo Slovencev iz Buenos Airesa napisala štiri prispevke tudi v slovenskem jeziku. Njena bibliografija obsega skoraj sto objavljenih del.

Njena druga domovina Paragvaj, se ji je za prispevke znanosti oddolžila na več načinov. Leta 1993 je prejela Nacionalno nagrado za znanost. Paragvajski predsednik jo je po njeni smrti odlikoval z najvišjim redom republike za »ustvarjalni prispevek k paragvajski identiteti«. Leta 2005 so njeno podobo natisnili na poštno znamko in konec leta 2009 je dobila svojo ulico v glavnem mestu Asunción.

Leta 2005 so njeno podobo natisnili na paragvajsko poštno znamko. (foto: arhiv NUK Ljubljana)
Paragvaj se ji je leta 1993 oddolžil za njen velik prispevek znanosti s podelitvijo Nacionalne znanstvene nagrade. Izročil ji jo je predsednik Paragvaja. (foto: arhiv NUK Ljubljana)

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Delo ene največjih znanstvenic, ki so se kdaj rodile na slovenskih tleh, je v dokumentarcu “Šamanka Branka” predstavil scenarist in režiser Matjaž Žbontar.

 

Več od Metina lista

Sedem sem jih izbral: Rok Tamše

Avtor: Rok Tamše. Na Twitterju ga najdete pod @RokTame.  Roberto Saviano: Pojdi...
Beri dalje