The best at murder are those who preach against it
the best at hate are those who preach love
and the best at war – finally – are those who preach peace.
Charles Bukowski, The Genius Of The Crowd
Ob dnevu žensk, ko so časopisi, radio in televizija polni sicer nujnih premislekov o še vedno neenakovrednem družbenem, ekonomskem, političnem, socialnem in kariernem položaju žensk, bi veljalo premisliti tudi spregledani vidik te računice in sicer, da je za neenakovreden družbeni, ekonomski, politični, socialni in karierni položaj ženske nemalokrat odgovorna – druga ženska.
T.i. queen bee syndrom ali sindrom čebele matice so sociologi prvič preučili in poimenovali leta 1973, opisuje pa primere žensk, ki jim je uspelo v »moškem svetu«, ki so se dokopale do pozicij moči, a ob tem ne pomagajo svojim kolegicam, jim ne predajajo svojega znanja in jih na njihovi poti k uspehu celo zavirajo. Po drugi strani pa se do t.i. alfa samcev vedejo uslužno in prijazno, oziroma, kot je nekoč komentiral kolega: »Vedno jih pričakajo s svežim makeup-om in z doma pečenimi piškotki.«
V zvezi s sindromom čebele matice sicer obstajajo deljena stališča, lani so se svetovni mediji denimo razpisali o študiji opravljeni na Columbia Business School, ki naj bi pokazala, da v tistih podjetjih, kjer so na vodilnih pozicijah ženske, kvota žensk na vodilnih mestih sorazmerno z minevanjem časa raste, s čimer naj bi se sindrom čebele matice izkazal za mit. Če pustimo ob strani dejstvo, da je izpeljava študije preveč preprosta, saj raziskava vključuje premalo dejavnikov, lahko rečem, da sama v svoji okolici (bodisi skozi svoja izkustva, bodisi prek številnih pripovedovanj kolegic) opažam sporne primere, ki govorijo o tem, da je sindrom čebele matice še kako prisoten.
Denimo: sodelavka na višjem položaju, ki preži, kdaj boš napravila napako, da bi te zatožila nadrejenim. Starejša kolegica, ki te ob javni debati ne pusti do besede in ti povrh vsega ob koncu prišepne: »Ti si še mlada, boš drugič več povedala.« Vrstnica, ki te prvi dan na delovnem mestu pošlje po kavo – četudi so tvoje delovne naloge vse kaj drugega – ker da si ‘nova’. Nadrejena, ki v svojih zaposlenih vidi paranoidni konstrukt, po katerem naj bi jo te kolegice ‘prišle izpodrinit’, zaradi česar eno prežene z dela, ostale pa blokira. Kolegica, ki se javno razgovori o pomanjkljivem zastopstvu žensk v neki monografiji, v isti sapi pa svojo mlajšo kolegico imenuje »punči«.
Ob tem je moč opaziti pri nas redko ali praktično nikoli naslovljeni paradoks, ki ga najbolje ponazarja zadnji primer, čeprav je skrito prisoten v vseh, ki sem jih navedla – nemalo žensk, ki so javno izpričane feministke, so zasebno, ko nihče ne gleda (ali pa tudi javno, med vrsticami in v zdrsih), najbolj pasje do svojih kolegic. Njihov prispevek h kritiki neenakovrednega družbenega položaja žensk je ponavadi, da se razumemo, tehten in več kot dobrodošel, je nujno zrcalo družbe in gonilo napredka.
Toda – zakaj zaboga so pogosto prav te ženske, ki se vendar borijo za enakopravnost, najbolj krute do svojih kolegic?
Zakaj takšen razcep med deklarativno držo in praktičnim ravnanjem? Gre nemara za spregledano, slepo pego na preseku patriarhata in feminizma, ki govori o tem, da ženske druge ženske blokirajo in ponižujejo zato, ker so bile tudi same poniževane in blokirane? Ne toliko s strani moških (»Moški se z ženskami sploh ne ukvarjamo, ker jih vidimo kot drugo ligo,« je nekoč prostodušno izjavil znanec z visoke pozicije na področju kulture), pač pa so bile poniževane in blokirane s strani kolegic, ki so pred njimi zasedle redka, tradicionalno za moške rezervirana delovna mesta? Je na delu nekakšen nevaren, toksični krog? V smislu: če sem se jaz nagarala, da pridem do sem, če sem se morala za to odreči materinstvu, svoji ženstvenosti itd, se boš ti tudi? Ali pa je stvar preprostejša in se ljudje pač delijo, kot bi povedala kaka modra babica, na dobre in slabe, na empatične, škodoželjne in nevtralne, pri čemer so vsi enakomerno porazdeljeni po vseh področjih delovanja družbe?
Nemara pa je kapljica resnice tudi v razmišljanju, ki so ga lani v prispevku o zlobnih ženkah podale ustvarjalke Honey Badger Radia: »Vsi poznamo tisto punco iz srednje šole, ki je jezna, zagrenjena in čustveno manipulativna. Je agresivna posameznica, ki živi zato, da bi poniževala druge in s tem dvigovala sebe. Je punca, za katero misliš, da jo boš po maturi pustila za sabo. Toda, kaj se zgodi, ko gredo te ženske študirat in vstopijo na trg delovne sile? Postanejo feministke, seveda.«
Avtorica: Dijana Matković, pisateljica, novinarka, urednica, prevajalka. V času študija primerjalne književnosti je so-urejala časopis Izmus, potem postavila in urednikovala Airbeletrino. Piše ali je pisala za večino osrednjih, obrobnih ali za literaturo specializiranih slovenskih in ex-Yu medijev. Bila je izvršna urednica tiskane in spletne edicije Življenje na dotik (EPK, MB, 2012). Leta 2013 je postavila družbeno angažiran portal Državljanska odgovornost. Isto leto je objavila žanrsko hibridni prvenec V imenu očeta (Goga, 2013). Na Twitter jo najdete pod @DiMatkovic.