Drugačnost je nova enakost

Mihela Hladin
Mihela Hladin (foto: osebni arhiv)
Mihela Hladin
Mihela Hladin (foto: osebni arhiv MH)

Pred nekaj leti, ko sem prvič prišla na jug Kitajske v tamkajšno tovarno, sem opazila, da sem med desetimi moškimi, ki so me spremljali med ogledom, res edina ženska. Navkljub temu, da so ženske pri njih zelo pogoste tudi na veliko položajih, kjer pri nas v Evropi še vedno najdemo v večini moške. Tisti dan torej nisem bila ženska zaradi mojega krila, ampak zaradi tega, ker je bila večina mojih opažanj in vprašanj namenjena prihodnosti in kvaliteti življenja njihovih otrok, prebivalcev v taisti dolini in golim skalam okoli tovarne, ki so strmele v nas brez vsakega znaka življenja. Med poslušanjem gostitetelja in njegovih velikih načrtov o ekonomski rasti in novih tehnologijah ter med opazovanjem delavcev, ki so navkljub obetajočim prihodkom tovarne stali v vrsti za hrano s plehnatimi skodelami, sem razmišljala, kako ying in yang igrata nevidno igro, ki teži k ravnotežju in celovitosti prav zaradi dveh nasprotnih polov, razmišljanj in pristopov. In tako tole pisanje namenjam prav temu, da o ženski enakosti odločamo pravzaprav me same s tem, ko znamo prepoznati in ceniti svojo drugačnost.

Karkoli že delaš, to delaj s polno odgovornostjo in z ljubeznijo. Danes, ko gledam nazaj, vem, da sem imela veliko srečo, da sem odraščala v podjetniški družini, doživela osamosvojitev Slovenije, gospodarski razvoj in družbene spremembe, ki so sledile.  Pri nas doma se je vedno delalo. Že od malih nog. Pa naj je šlo za kuhanje, košenje trave, risanje ali popravljanje projektov (takrat še na klasičnih deskah). Ugovarjati se ni smelo

Na smetišču v Wuhanu na Kitajskem, kjer zajemajo metan in ga pretvarjajo v energijo (foto: osebni arhiv Mihele Hladin)
kaj dosti, se je pa vedno našla vzpodbuda in dovolj dober razlog, zakaj je bilo tisto delo potrebno. Ženske v naši družini danes potujemo in delamo po svetu, vrtnarimo doma, zamenjamo tudi kakšno žarnico, če je treba, in poleg tega skupaj z našimi moškimi skrbimo, da je domov vedno prijetno priti in da je vsak gost dobrodošel.

Cilj je Pot. ( Nejc Zaplotnik) Po svojih začetnih letih v karieri sem čutila, da se je potrebno naučiti več, da je treba videti izven nacionalnih in osebnih meja, in da je zato potreben naslednji korak. Tako sem pri 28-ih odšla v ZDA in opravljala zopet začetna dela v marketingu in prodaji. Ni bilo lahko, veliko domotožje, začetne težave s kulturo in jezikom, pa vendar veliko spoznanje, da sem cenjena samo po tistem, kar znam in naredim, in da samo to šteje. Neprecenljiva lekcija o tem, da se je potrebno vseskozi učiti in imeti odprto glavo za nove pristope in radikalne ideje. Ego zavira, medtem ko zavedanje o tem, da ogromno tistega, kar ne vemo, da ne vemo, odpira nove poti. In le tako lahko rastemo kot ljudje.

Sveta ne moreš spremeniti na bolje v enem kosu. Lahko pa začneš s posameznikom. Ko sem prišla na Kitajsko, sem spoznala kaj pomeni, da je vse mogoče in da nič ni lahko. Ko sem potovala iz tovarne v tovarno, iz

Mihela Hladin (foto: osebni arhiv MH)

mesta v mesto in opazovala, kaj naše poceni potrošniške navade povzročajo na drugem koncu sveta, sem večkrat jokala. In se počutila zelo majhno in brez moči. Potem pa sem na enem izmed potovanj srečala humanitarca, ki mi je ob mojem stokanju preprosto povedal, da se je potrebno zavedati, da ne moreš spremeniti sveta, vedno pa

lahko pomagaš posameznikom. In tako sem poleg ostalega svetovalnega dela začela z razvojem fundacije za okoljevarstveno izobraževanje. Tukaj se je skrb za sočloveka in osebna intuicija pokazala kot pravi ključ za premostitev izzivov. In ko danes poslušam črnoglede napovedi za skupno prihodnost, kljub vsemu verjamem, da dokler posameznice in posamezniki delujemo tudi z mali dejanji in ne samo z besedami, potem je upanje za boljši jutri.

Z nogami na tleh, z glavo pa med oblaki. Danes sem nazaj v Sloveniji in pred mano je še eno prelomno leto. Z očetom in njegovo kronično boleznijo sem odkrila, da je vsak dan pomemben, in se vrnila nazak k temu, da je cilj pot. Skupina sodelavcev v Šanghaju me vsakič znova preseneča z odgovornostjo in predanostjo temu, kar ustvarjamo skupaj. Po šestih letih Kitajske sem bila povabljena, da se pridružim amsterdamski fakulteti THNK, da nadgradim svoje izkušnje in znanje za gradnjo bolj pravičnega in trajnostnega jutri. Ponovno odkrivam vse lepote Slovenije in se večkrat iz vsega srca nasmejim slovenskemu cinizmu. Danes so pred nami globalni izzivi, ki zahtevajo drugačne pristope, rešitve in razmišljanja. Če kdaj, potem je zdaj čas, da z našo žensko drugačnostjo sooblikujemo svet na osnovah pravičnega, zdravega in trajnostno naravnanega razvoja.

Mihela Hladin

 

P.S. Objavljeni bodo izključno komentarji, za katere bomo ocenili, da ustrezajo načelu spoštljivega komuniciranja tako do avtorice zapisa kot drugih komentatorjev in komentatork.

 

Zapis je del projekta “Ženskam, ki stremijo po enakosti z moškimi, manjka ambicije”, ki ga sofinancira Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve (MDDSZ). MDDSZ ni odgovoren za objavljene informacije in njihovo nadaljnjo uporabo, ker predstavljajo poglede avtorice.

Več od Metina lista

Marec 2016: Svet na Kanalu A znova oddaja z največ sogovornicami

Rezultati analize gostovanj strokovnjakov oz. strokovnjakinj v najbolj gledanih informativno-analitskih oddajah na slovenskih...
Beri dalje