Držim pesti, da belgijska pošta moj glas pravočasno dostavi

Referendumske argumente za in proti redefiniciji zakonske zveze spremljam z udobne geografske distance. Natančneje iz Belgije, kjer živim že več let, vendar se zaradi v Sloveniji prijavljenega stalnega bivališča in predvsem iz sentimentalnih razlogov še vedno udeležujem tamkajšnjih volitev in referendumov. Medtem ko držim pesti, da bo pregovorno polžja belgijska pošta moj glas pravočasno dostavila Državni volilni komisiji, si ne morem kaj, da ne bi domače kampanje primerjala z izkušnjami Belgije, kjer so istospolne poroke legalne že dobro desetletje.

Belgija je razmeroma konservativna katoliška država z dolgo krščanskodemokratsko tradicijo. Večino povojnih belgijskih premierjev je na čelo zvezne vlade kadrovala vplivna flamska krščanskodemokratska stranka CD&V. Zaradi nasprotovanja katoliške cerkve je bila Belgija med zadnjimi evropskimi državami, ki so legalizirale umetno prekinitev nosečnosti, šele leta 1990. Da bi se izognila ustavni krizi, je takratna belgijska vlada kralja Baudouina, strica trenutnega monarha Philippa, začasno razglasila za opravilno nesposobnega. Tako mu kot gorečemu katoliku ni bilo treba podpisati zakona o legalizaciji abortusa.

BELGIJA JE DEŽELA PARADOKSOV

A Belgija je dežela paradoksov s presenetljivo liberalnim odnosom do drugih pomembnih družbenih in etičnih vprašanj, kot so pravice manjšin, enakost spolov, prostitucija in evtanazija. Zaradi jezikovne bližine med nizozemščino in njeno belgijsko različico flamščino gre to deloma pripisati kulturnemu vplivu sosednje Nizozemske. Dobra protiutež krščanskodemokratskemu konservatizmu sta tudi močan liberalni in socialistični tabor z lastno mrežo laičnih institucij: bolnišnic, šol, zdravstvenih zavarovalnic (t.i. mutualités) in sindikatov.

Pri tem je treba razlikovati med severnim flamskim in južnim valonskim, francosko govorečim delom države. Med drugim zato, ker belgijski volivci razen v dvojezičnem Bruslju glasujejo na podlagi jezikovne delitve, torej Flamci za flamske politične stranke in Valonci za frankofonske. Flamski liberalci so progresivnejši od njihove valonske različice, Reformističnega gibanja sedanjega premiera Charlesa Michela, aktivisti za pravice LGBT na severu, ki delujejo v okviru javno subvencioniranih nevladnih organizacij, pa so glasnejši v zahtevah po izenačitvi pravic kot tisti na jugu, kjer homofobija še ni povsem izkoreninjena.

Belgijci, vključno z nezmerjaškimi in praviloma nesenzacionalističnimi mediji, so razmeroma ravnodušni do zasebnih transgresij in spolnih preferenc javnih osebnosti.

V kozmopolitskih urbanih središčih, kot sta Bruselj in Antwerpen, velja načelo “živi in pusti živeti”. Javna osebnost z nedvomnimi zaslugami za to, da Belgija spada med skupnosti LGBT najbolj prijazne države, je Elio Di Rupo, vodja frankofonskih socialistov, največje valonske politične stranke, in eden najbolj priljubljenih belgijskih politikov. V času, ko je vodil zvezno vladno koalicijo (2011–2014), s hudo muko sestavljeno po rekordnem 589-dnevnem obdobju brezvladja, je bil eden od le treh odkrito gejevskih predsednikov vlad na svetu. Razkritje njegove spolne orientacije po lažnih obtožbah o zlorabi mladoletnika leta 1996 je v belgijski javnosti sprožilo val sočutja in posledično večjo naklonjenost političnih strank bolj progresivni ureditvi položaja skupnosti LGBT.

BOJ ZA PRAVICE LGBT SKUPNOSTI

Prva bitka na poti k izenačitvi pravic heteroseksualnih in homoseksualnih parov v Belgiji je bila dobljena, ko je levo-sredinska zvezna vlada (flamski in valonski liberalci, socialisti in zeleni) pod vodstvom liberalca Guya Verhofstadta, v kateri prvič po 40 letih ni bilo krščanskih demokratov, 1. januarja 2000 končno uveljavila dve leti prej sprejeti zakon o kohabitaciji. Registracija take skupnosti ni bila na voljo le istospolnim parom, marveč tudi svojcem, živečim v skupnem gospodinjstvu. Zakonska zveza v belgijski zakonodaji za razliko od slovenske nikoli ni bila izrecno opredeljena kot skupnost moža in žene, ker za to po mnenju večine ni bilo posebne potrebe. Takšno zakonsko definicijo je v 90-in letih zahtevala le skrajno desna stranka Flamski blok, vendar je nihče ni jemal resno.

Verhofstadtova vlada se je na pozive aktivistov LGBT k razširitvi opredelitve z določilom, da lahko zakonsko zvezo sklenejo pari različnega ali istega spola, odzvala z ustreznim zakonskim osnutkom, iz katerega je po kompromisnem dogovoru s skeptično koalicijsko partnerico Reformistično gibanje izključila možnost posvojitev. Predlog zakona je takoj naletel na pravne pomisleke, vendar je z nekaj manevri tik pred novimi volitvami uspešno prestal proceduro v spodnjem in zgornjem domu zveznega parlamenta. Proti njemu so enotno glasovali le frankofonski krščanski socialisti, Flamski blok in valonska skrajna desnica Nacionalna fronta, medtem ko so ga flamski krščanski demokrati večinoma podprli.

Belgija je tako 1. junija 2003 za Nizozemsko postala druga država, ki je uzakonila istospolne poroke.

Poskus njihovih nasprotnikov, da bi ustavno sodišče prepričali, naj novelo zakona razveljavi, se je leto kasneje izjalovil. Od takrat je zakonsko zvezo v Belgiji sklenilo že nekaj več kot 20 000 istospolnih parov.

Nizozemska je istospolne poroke in posvojitve legalizirala hkrati, torej leta 2001. V Belgiji je bilo treba na pravico do posvojitev počakati do leta 2006, ko jo je parlamentu v potrditev predložila druga Verhofstadtova “vijolična” vlada, ki so jo liberalci in socialisti tokrat sestavili brez zelenih. Di Rupova vladna koalicija je kasneje poskrbela, da so bile skoraj popolnoma izenačene tudi pravice staršev. Zakonska sprememba, uveljavljena januarja letos, je istospolnim partnericam bioloških mater končno omogočila avtomatično priznanje starševstva tudi brez posvojitve. Belgija je poleg tega zaradi enostavnega dostopa do umetne oploditve priljubljena destinacija lezbičnih parov iz evropskih držav, ki jim to pravico še vedno odrekajo.

Popolna sistemska odprava diskriminacije LGBT – diskriminacija na podlagi spolne usmerjenosti je uradno kaznivo dejanje – je posledica vse večje tolerance in sekularizacije belgijske družbe. Več kot 75 % Belgijcev je katolikov, vendar je po neuradnih podatkih dejanska udeležba pri verskih obredih le približno 10-odstotna. Belgijska katoliška cerkev ima do istospolnih partnerstev ambivalenten odnos. Avtorja nove biografije njenega nekdanjega primata, kardinala Godfrieda Danneelsa, razkrivata, da je premieru Verhofstadtu leta 2003 čestital za odpravo diskriminacije homoseksualnih parov kljub nestrinjanju z uporabo besede “poroka”. Še dlje je šel vodja škofije v Antwerpnu Johan Bonny, ki se je pred časom javno zavzel za ekleziastično priznanje istospolnih partnerstev in za to prejel priznanje združenja flamskih organizacij za pravice LGBT.

Uzakonitev istospolnih porok je v Belgiji vsekakor dvigala bistveno manj prahu kot v Sloveniji, tako v javnosti kot med politiki.

Letošnja raziskava Eurobarometer je pokazala, da je 77 % belgijskih anketirancev prepričanih, da bi jih morale legalizirati vse evropske države. Pragmatični in tolerantni Belgijci, ki se spoznajo na umetnost kompromisov, so se zato ob množičnih protestih proti istospolnim porokam v Parizu in drugih delih Francije leta 2013 le nejeverno muzali ter zgražali nad “nazadnjaškimi in nevednimi” sosedi. Dve leti kasneje belgijskim sogovornikom v zadregi pojasnjujem, da so tudi tam, od koder prihajam, nekateri še vedno prepričani, da lahko odločajo o življenjskih izbirah manjšine, čeprav ta z uveljavljanjem svojih temeljnih pravic nikakor ne posega v njihove.

 

(foto: osebni arhiv)
(foto: osebni arhiv)

Avtorica: Darinka Bunjevac. Novinarka, prevajalka, bralka, plavalka. Iz radijskega studia v Bush House, zdaj že pokojnem domovanju BBC-jevega World Servicea, se je po ukinitvi slovenskega uredništva preselila v pisarno z razgledom na arhitekturne presežke v bruseljski evropski četrti. Živi v Bruslju, nakupuje v Londonu, dopustuje v Ljubljani. Ko bo imel dan več kot 24 ur, bo diplomirala v londonski valilnici vinskih poznavalcev in sommelierjev WSET. Na Twitterju jo najdete pod @darinkabunjevac.

Več od Metina lista

Javno pismo KOsRIS

Varčevalni ukrepi so v Sloveniji že letos najbolj zarezali v področje znanosti,...
Beri dalje