V urah, ko je bila koncentracija želja za zdravo novo leto najvišja, je bila kakovost zraka v Ljubljani kritično slaba. Ognjemet in petarde so hudi onesnaževalci, ki bi jih mestne oblasti in posamezniki morali opuščati.
Čisto ves december smo Ljubljančani (in tudi prebivalci drugih mest, zlasti Mariborčani, Celjani) živeli v mestih s hudo onesnaženim zrakom. Konkretno, v Ljubljani so bile v tem mesecu prav vsak dan brez izjeme mejne vrednosti onesnaženosti s PM10 delci (prah v velikosti pod 10 mikronov) presežene za vsaj nekaj ur. Ob standardu (mejni vrednosti) 50 µg/m3 so bile koncentracije nemalokrat nad 101 µg/m3, kar Agencija RS za okolje ocenjuje z rdeče označeno najvišjo stopnjo onesnaženosti. Neverjetno, kot je, le na dan 28. decembra je bila onesnaženost zraka v urah, ko večina ljudi vsaj za kratek čas zapusti notranje prostore, znotraj dovoljenih meja (onesnaženi sta bili dve nočni uri).
Ob tako slabem zraku na Agenciji RS za okolje opozarjajo, naj omejujemo gibanje na prostem (še zlasti majhni otroci, kronično oboleli in druge občutljive osebe). Nacionalni inštitut za javno zdravje ob povišanih ravneh delcev PM10 v zraku priporoča izvajanje nekaj ukrepov, kot denimo prezračevanje prostorov, ko so vrednosti najnižje (a v primeru decembra to pomeni še vedno nad dovoljenimi), uporabo javnega potniškega prometa namesto avtomobilov, prepoved kurjenja odpadkov, znižanje temperature v bivalnem prostoru vse do 19°C, ter redno čiščenje kurilnih naprav in dimnikov. Nekateri ljubljanski vrtci so vpeljali prakso, da otrok nekatere dni sploh ne peljejo na prosto.
V obdobju prvih treh ur 1.januarja (0.00-3.00) so bile vrednosti PM10 nore, ob 2.00 kar 249 µg/m3. To gre deloma pripisati povečanemu prometu, ko se ljudje odpravljajo domov iz silvestrovanj, v veliki večini pa posledicam petard in ognjemetov, organiziranih tako s strani (skupin) posameznikov kot mestne uprave.
Ognjemeti ustvarjajo široko vrsto onesnaževal, kot so ogljikov monoksid, žveplov dioksid in dušikov oksid, aerosole in nazadnje še mikrodelce, znane kot PM10 in še zlasti PM2,5 (ki jih sistematsko ne merimo, so pa manjši od PM10 in zato zdravju še bolj škodljivi, ker vstopajo še globje v dihalno pot). Znanost je o povezavi med ognjemeti ter petardami in slabo kakovostjo zraka povsem nedvoumna.
Ognjemeti in petarde imajo posledice tako za podnebje kot tudi človekovo zdravje, pri čemer škodujejo srčnemu in pljučnemu delovanju.
Tako trenutna kot dlje trajajoča izpostavljenost drobnim delcem škoduje vsem med nami, še toliko bolj pa srčnim in pljučnim bolnikom (vse številčnejšim astmatikom), majhnim otrokom in starejšim ljudem. Resnost učinkov onesnaženega zraka sili državne in lokalne oblasti po svetu v iskanje in sprejemanje raznih učinkovitih ukrepov. Med smiselnimi je tudi prepoved ognjemetov.
Prepoved ognjemetov se seveda sliši pretirano. So nostalgičen okras na nebu. A je ta v resnici dosti manj nedolžen od predstav. Traja nekaj sekund, a močno poviša koncentracije PM delcev in to za zelo dolgo časa, onkraj enega ali dveh dni.
V korist izboljšanja zraka so v Šanghaju uvedli celoletno prepoved ognjemetov; ukrep naj bi imel tudi večinsko podporo prebivalstva. Iz istega razloga so tudi mestne oblasti v Pekingu posameznike pozivale k zmanjševanju izstrelkov. Razsvetljevanje neba in spremljajoče pokanje niti ni prikupno za vse; vse več mest v zvezni državi Washington prepoveduje prodajo in uporabo teh neprijetnosti.
Med odločevalci v Ljubljani se zdi, da zavedanje o slabih plateh raket še ne obstaja; mestna uprava se pohvali z organizacijo ognjemeta ter izbiro barv in materialov raket. Tudi v priporočilih Nacionalnega inštituta za javno zdravje in Agencije RS za okolje ni ne duha ne sluha o nasvetu, da naj bi se raketam in petardam izogibali vsaj v enaki meri kot kurjenju na prostem. Glede na stanje zraka v mestih je to slabo. V priporočilih nacionalnih inštitucij bi vsekakor pričakovali opozarjanje na okoljske in zdravstvene vidike umetnega poka in bleska. Na ta način bi vsaj v enem delu morda okrepili tudi pozive proti petardam iz varnostnih razlogov. A odgovornost gre dlje.
Ljubljanska mestna uprava, denimo, bi ob izteku trženja naziva Zelena prestolnica Evrope lahko začela omejevati ognjemete v gesti za boljšo kakovost zraka. S tem bi odločneje pokalazala, da je na strani okoljskih argumentov tudi takrat, kadar ti ne služijo samo populističnim in turistično-promocijskim namenom. Takšna prizadevanja bi bilo treba videti v luči dejstva, da smo se prebivalci Zelene prestolnice skoraj vso zimo prisiljeni voziti (z avtom, ker je medkrajevni javni promet preslab) iz Zelene prestolnice, da bi na prostem dihali zdravstveno dopusten zrak. Marsikomu tudi to ni dano. Ukrep bi bilo treba videti tudi ob spoznanju, da bi bila skoraj vso zimo za otroke bolj priporočljiva igra le tista znotraj zidov vrtca.
Povsem jasno, ognjemeti še zdaleč niso krivi za ves slab zrak v Ljubljani in drugh mestih. V obdobju, ko je ta še posebej kritičen, pa vseeno močno prispevajo in so zato verjetno preživeti.