… so včasih govorili vojaki JNA, ki so jih poslali za graničarje na madžarsko-jugoslovansko mejo stražit železno zaveso vzhodnega bloka. A danes je ta fraza ponovno dobila popolnoma nov pomen; mejo namreč spet »branijo«, le da tokrat drugi vojaki in predvsem v drugo smer.
Konec julija sem se vrnil z delovne poti, kjer sem na lastne oči videl transformacijo tega citata. Z ekipo, s katero pripravljamo scenarij za dokumentarni film o »modernih« zidovih, ki jih države iz takih ali drugačnih razlogov gradijo na svojih mejah, smo namreč spremljali begunce na njihovih poteh iz Sirije, Afganistana, Iraka in Pakistana.
Dokumentirali smo dele kalvarije, ki jo prestajajo na svoji nekaj desettisoč kilometrov dolgi poti v obljubljene dežele šengenskega »paradiža«. Paradiža po njihovem mnenju seveda, saj se naraščajočega vala beguncev na vse možne načine branijo vse te države, da o slovenski ksenofobni kvoti za priseljence sploh ne bi izgubljal besed.
Madžari so na primer začeli z gradnjo zidu iz posebne bodeče žice, ki naj bi tem, od vojne ali bede pregnanim revežem, onemogočal prehod preko države naprej v Evropo. Da je paradoks še večji, ta zid gradi ravno država, ki je morala pod ukazi ruskega politbiroja skoraj 50 let na tesno zaprtih mejah šikanirati svoje državljane, da niso v želji po boljšem življenju bežali na Zahod. In obmejna (od boga j….a) Subotica je le ena od številnih tovrstnih lokacij, kjer begunci ostanejo dan, dva, potem pa se odpravijo naprej. Seveda ni nobenega dvoma, da ogromno število beguncev predstavlja velika finančna bremena za države zahodne Evrope, a treba je stvari pogledati z drugega zornega kota.
Kje je namreč bogastvo, ki so si ga kapitalistično-imperialistične sile Zahoda nagrabile v svoji stoletni tradiciji kolonialnega izkoriščanja in destabilizacije tretjega sveta?
Kje je denar, ki se je stekal v Anglijo po nepravični razdelitvi Bližnjega vzhoda ali dolgotrajnem ropanju Indije, Pakistana in Bangladeša?
Kje je denar, ki ga Amerika črpa na naftnih poljih Iraka ali služi pri podpiranju napačnih, njej naklonjenih režimov?
Tega denarja je zagotovo več kot preveč za pravično urejanje begunske problematike. Seveda je današnjim politikom najlažje umiti roke nad vsem tem in se delati nevedne, obenem pa podpihovati militantne desničarske ideje v želji za ponovno izvolitev in ohranjevanje privilegijev. Vseeno upam, da bo enkrat pač treba položiti račune na mizo in začeti stvari reševati na drugačen način, kljub temu, da globoko v sebi vem, da za to ni kaj dosti možnosti. Še posebej mi je to postalo jasno v nekem beograjskem hotelu, kjer je bila edina knjiga na polici prevod Hitlerjevega Mein Kampfa … Je treba še kaj dodati?
Avtor: Izr. prof. Arne Hodalič, fotoreporter, publicist, univerzitetni predavatelj, gorski kolesar, potapljač, jadralec in jamar ter vedno nasmejani pesimist, ki je prepričan, da pozna univerzalno formulo za rešitev človeštva.
Opomba: Zapis je bil izvorno objavljen na avtorjevem blogu.