Genova; potovtis (pravoslovnega) iskalca

genova
(foto via Wikimedia)

Ne le ljudje, tudi mesta imajo lahko več obrazov. Ne le v prispodobi. Popotniki včasih zabeležijo, da so lahko obrazi mest tudi prijaznejši od človeških. Redko je obratno. Potemtakem značilnosti mestnih prebivalcev ne povezujejo neposredno z duhom mesta. Je oboje res mogoče obravnavati ločeno, ali celo povsem ločiti? Verjetno pa je res, da mesta ne vznemirjajo z dvoličnostjo kot napako v človeškem značaju, četudi so lahko zelo raznolika, tako po zunanji podobi kot po načinu življenja različnih skupin ljudi v različnih predelih poseljenih površin mest. Ob tem pa različnost zunanjih mestnih podob in raznoliko življenje prebivalcev nujno še ne pomeni tudi neprepoznavnosti mesta v njegovi celovitosti, ali neopredeljive razdrobljenosti določujočega duha, oziroma nepredstavljive fragmentacije tistega, kar se iskalec nameni prepoznati kot identiteto.

genova
(foto via Wikimedia)

Genovi, obmorskemu italijanskemu mestu, pristanišču, turističnemu kraju ter znanstveno-raziskovalnemu in študijskemu okolju bi v tem oziru pripisal najmanj pestrost. Najprej je tu ožje pristaniško okolje z ozkimi ulicami, zaradi katerih se stavbe zdijo kot nebotičniki. Tu človek takoj zazna neprijeten vonj, opazi pasje iztrebke vseh velikosti in oblik, ki neurejeno porazdeljeni po pristaniških ulicah terjajo neprestano pozornost, da ne postanejo model podplatnega odtisa. Ni mogoče pozabiti podgan v pasji velikosti. Ljudje različnih barv kože, jezikov, geografskih izvorov in najrazličnejših podjetniških storitev obiskovalce, ki niso vajeni zgostitve marsikatere pestrosti svetovnih kultur, tradicij, nacionalnih izvorov, telesnih značilnosti in vedenjskih posebnosti, zaradi soočenja z “drugačnostjo” vsaj močno pritegnejo, če že ne malo vznemirijo. Ko pade mrak mnogi pristaniški prizori in zvoki spominjajo na dogodke, okoliščine ali ljudi iz nekaterih “srhljivih” literarnih del ali televizijskih produkcij. Najstarejše obrtnice, zdi se, da s prevladujočo temno poltjo, povsem mirno in neovirano vabijo mimoidoče na prepoznavnih in očitno konvencionalnih uličnih odsekih. Na vseh koncih berači in drugi ljudje, ki prosijo za denar. Kot nadzorniki javnega reda in miru razporejeni prodajalci tega in onega s svojimi prodajnimi rekviziti odražajo trenuten čas, temperaturo, vremenska pričakovanja in tip mimoidočih kot potencialnih strank.

Zvečer zaživi zabavišče na moderno in v oči vpadajoče urejenem pomolu. S prepoznavnimi zvoki moderne elektronske glasbe, a tudi z muzično eksotiko. Pogled na obrat s hitro prehrano, ki brez odmora nudi prepoznavne turške, indijske in druge, geografsko pogojene jedi, vzbudi občutek, da je ves svet samo vzročno-posledično strukturirano okolje preštevilnih in nepregledno razvrščenih četrti, v katerih se nekatere stalnice socialnega okolja prepletajo z velikimi raznolikostmi in posebnostmi.

genova
(foto via Wikimedia)

Slabih pet minut hoje v notranjost mesta razkrije tisto, kar literatura in turistični vodiči opisujejo kot tipično italijansko mestno in predmestno življenje. Strme ulice, mogočne stavbe, prostorsko pragmatične hiške, zeleni in mediteransko navdahnjeni parki in vrtovi, socialno življenje na tržnicah, dogajanje v in ob tipičnih italijanskih restavracijah, ob časopisnih trafikah, na cerkvenih stopniščih, vehementne telesne kretnje in glasno govorjenje … V tem okolju se pozornost od nog zlahka in brez tveganja preusmeri na ljudi, predmete in dogajanje. Streljaj od železniške postaje sta tudi znamenita pravna fakulteta in znameniti inštitut za teorijo in sociologijo prava. Pisarne prominentnih profesorjev Comanduccija in Guastinija, tudi drugih profesorjev in podiplomskih pravoslovcev, ki jih srečaš brez iznajdljivosti, so del knjižnice na inštitutu in so … ves čas odprte. Nobenega izpostavljenega elementa hierarhičnosti, nobenih pozunanjenih znakov elitizma. Pač pa enotnost totalne osredotočenosti na intelektualno delo in umno družabništvo.

Deset minut običajne sprehajalne hitrosti proti vzhodu, dva semaforja v levo od podzemnega pristaniškega parkirišča, drugačna podoba mesta. Prostor se odpre s pogledom na Sredozemsko morje. Dvopasovno obalno cestišče objame nadvse široko sprehajališče s pogledom na prikupno obalo. Palme in nekatero drugo rastlinje na desni strani, spodaj pa plaže, simpatični barčki, športni poligoni, morske restavracije. Okolju vdahnejo življenje turisti, priložnostni iskalci sprostitve, družine z majhnimi otroki, športno razmišljujoče mladenke in dame, diskusijski partnerji o filozofiji, politiki, kulinariki, ekonomiji in nogometu… Ki vsi skupaj pogosto pogledujejo v čudovite stavbe na levi strani, vseh barv in arhitekturnih zamisli. Pogled zaman išče končno točko, tako zelo odprt je ta prostor. Na morje, v nebo, vzdolž čudovite in elegantno vijugajoče se obale.

(foto: osebni arhiv AT)
(foto: osebni arhiv AT)

Za mestom, nad mestom, na vseh straneh in v vseh smereh pa se, dokaj običajno za obalna področja, dviga ravno prav visoko, z občutkom za barvno zapeljivost pozelenelo, ciklično razporejeno in redko zazidano hribovje. Na nekaterih mestih prehaja v gorovje. Tu je narava očitno v skrbnih rokah. Pogled na celino in razgled na morje ne dovoli površnega zapisa. Tudi raj za kolesarje. Prevoziti sto kilometrov iz središča Genove, do najvišje točke v hribovskem zaledju, pa navzdol, oziroma gor in dol in gor in spet dol do enkratnega Portofino … Razkošje in privilegij. Kljub bližnjemu srečanju s svetlo zeleno kačo, po vtisu dolgo, četudi krajšo od običajnih funkcionarskih laži, na strmem delu vzpona in nekaj minut kasneje s krajšo, a debelejšo črno kačo ob spustu.

Mislim, da sem v Genovi uspel občutiti prepoznaven duh mesta. Med drugim si ga bom zapomnil zaradi prijaznosti ljudi, nasmejanih obrazov in strpnosti na ulici. Pa zaradi človeških in strokovnih kvalitet profesorjev in doktorandov. Z vseh koncev sveta. Potem zaradi hitrosti, a hkrati neverjetne urejenosti in pretočnosti prometa. Zaradi preventivne prisotnosti policije, ki jo opaziš in najdeš, če in kadarkoli želiš, ne da bi sama našla tebe zaradi kakšnega banalnega, golo formalističnega prekrška in podobno. In zaradi kolesarske izkušnje. Ob tipično kolesarski vožnji mi namreč nikjer v mestu ali izven mesta ni nihče niti potrobil, še manj me je kdorkoli ogrožal in strašil, se name jezil ali preklinjal mojo mamo. Dovolj zanimive izkušnje, da bi se človek nekoč vrnil. Morda vračal.

Dramo A summer in Genoa (2008, režija, Michael Winterbottom, glavna vloga Colin Firth) sem si ogledal šele po vrnitvi domov. Z razlogom. Pravilna odločitev.

 

andraž teršek
Dr. Andraž Teršek (foto: osebni arhiv)

Avtor: dr. Andraž Teršek, ustavnik in pravni filozof, univerzitetni učitelj tem iz prava, etike, filozofije, politologije, edukacije, psihologije in aktivno kritičnega državljanstva. Je predstavnik pravniške avantgarde, kritični intelektualec in publicist, aktivno prisoten v javnem prostoru.

 

Več od Dr. Andraž Teršek

Sistemsko kršenje ustavnih pravic študentk in študentov

Ob koncu leta 2015 sva s kolegom Markom Blatnikom, pravnim zastopnikom iz...
Beri dalje