Gorski turizem: obleka in OPRAVA turistova

Razglednica Pozdrav s planin, zaloßnik gostilniüar Benedik
Razglednica Pozdrav s planin, založnik gostilničar Benedik

Gorska turistika je pri nas v vseh svojih razsežnostih zaživela proti koncu 19. stoletja. Takrat smo tudi začeli uporabljati izraze kot so »tura«, »turist« in »turistika«. Tura pomeni kakršnokoli krožno pot, turist pa je tisti, ki opravi turo. Če gremo v gore za zabavo, gremo na turo in smo turisti. Kasneje izraz zamenjamo z besedo planinstvo. K popularizaciji gorske turistike pa je največ prispevalo delovanje Slovenskega planinskega društva (ustanovljeno 27. februarja 1893) ter njihovo glasilo Planinski vestnik (izhajal od leta 1895 dalje), z opisi »tur«, praktičnimi nasveti za »turiste«, ki so bili obogateni z dokumentarno in promocijsko fotografijo.

Razglednica Pozdrav s planin, zaloßnik gostilniüar Benedik
Razglednica Pozdrav s planin, založnik gostilničar Benedik

Obleka in OPRAVA turistova

Spisal L. Wölfling

2. Oprava

Oprava je tako važna stvar, da mora vsak hribolazec prav posebno na njo gledati, sicer bi se mu lahko to ali ono podjetje ponesrečilo in bi še celo svoje ali svojih tovarišev življenje spravil v nevarnost. Vse nesreče po visokih gorah, katerih je bila kriva slaba oprava, naj bodo turistom v svarilo, da si pri vsaki turi prav skrbno uravnajo svojo opravo.

Bavški Grintavec

Stvari, katere so posebno za visoke gore potrebne, hočemo sedaj navesti. Razume se pa samo ob sebi, da vsak turist vseh teh ne potrebuje, nekateri pa tudi le to ali ono stvar smatra za potrebno.

Najprvo potrebuje turist stvari, v katero spravi različna oblačila in pa druge potrebne reči. Pomisliti pa je, da se lahko primeri, da bo moral svojo prtljago sam nositi. Torej si mora izbrati kakšno tako stvar, katero je lahko nositi.

Reči v roki nositi ne kaže, na ramo jih obesiti, tudi ni prijetno, ker sem in tja mahajo. Tako si je treba izvoliti tornister ali pa nahrbtnik. Nahrbtnik je boljši od tornistra, ker je veliko lažji, ker se lepo po hrbtu uleže, nič ne tišči in bolj daleč sega, tako da so rame bolj proste. Ker se nahrbtnik v dežji lahko premoči, je dobro reči, katere naj v njem ostanejo suhe, zaviti v kako nepremočljivo stvar. Zato naj se napravi gumasta vreča, 50 cm dolga in 35 cm široka, in vanjo spravijo reči, katere hočemo ohraniti suhe. Pa ne samo radi dežja, tudi za to je dobra, da se v njo spravijo jedila, ker potem jih ne more pot nosačev premočiti.

Mrzla gora s Kamniškega sedla

Za potovanje po lednikih in po snegu so dobre dokolenice (komašne), ker branijo snegu v črevlje. Napravljene so lahko iz usnja ali pa iz impregnovanega platna, segajo naj pa dopod kolen.

V prepadih Kalškega grebena

Po dolinah potujočemu turistu je vsaka palica dobra, tisti pa, kateri po hribih hodi, mora imeti dolgo, kovano palico. Kdor pa hoče na visoke, strme in gladke stene plezati in čez sneg in led korakati, naj si na vsak način priskrbi cepin. Nikdar namreč ne sme na take nevarne vrhove brez cepina lesti, ker njegovo in tovarišev življenje utegne viseti na koncu cepina, in marsikatera nesreča se je uže zabranila s hitrim zapičem cepina v led ali sneg. Na vrtoglavih in zamrzlih robovih je cepin edina pomoč in zaslomba. Ako tudi ni treba stopnic vsekavati, je vender boljše, da ga turist na visoke gore vzame, kajti po pečinah in po ledu mu je v veliko večjo podporo in pomoč nego navadna dolga palica. Cepin ne sme biti predolg 1,2 m dolg je dovoljen za 1,8 m visokega moža. Pri plezanji po skalovji ga ni treba, zato ga je tedaj dobro obesiti za usnjat trak na roko.

Po strmih in ledenih pečinah je hoditi s krampeži ali kremžarji, takisto tudi po ledu. Z njimi ni treba marsikatere stopnice v led vsekati. Biti pa morajo tolikšni kakor črevlji, ker le potem imaš gotovo in trdno stopinjo, če ti noga tesno tiči v krampežih. Krampežev je več vrst, najboljši pa so tisti, kateri imajo po 6 žrebljev.

Dežmanova koča pod Triglavom (današnji Dom Valentina Staniča)
Dežmanova koča pod Triglavom (današnji Dom Valentina Staniča)

Pri vsaki visoki turi, kjer se pride na led in sneg, treba imeti primerne naočnike proti blesku, ker najboljše oko ne more dolgo časa blesketaja po Iednikih in snežnikih strpeti. Če pripeka solnce na lednike, razpoka turistu koža po obrazu. Čez nekaj dni se napravijo mali mozolji in ves obraz jako peče. Proti temu je dobro sredstvo belo cinkovo mazilo. Predno turist na lednik stopi in ga obsijejo solnčni žarki, mora si takoj obraz s tem mazilom namazati, da ga varuje omenjene neprilike. Za rane na nogah vsled velike hoje je to mazilo tudi prav izvrstno.

Svetilnice s 3-4 svečami ne sme turist nikdar pozabiti. Dostikrat je uže bilo treba v dežji in mrazu na planem prenočiti, komaj 300 korakov daleč je pa morebiti stala koča, samo najti in videti je ni bilo vsled teme in megle. Najboljša svetilnica je od „Laškega planinskega kluba” priporočena svetilnica „Excelsior.” Tej podobna, ravno tako dobra, samo malo manjša je tako imenovana „Dunajska svetilnica”. Oboje se ploščnato zlagajo, da se lahko v žep spravijo. Če ni svetilnice, a je luči treba, napravi se iz steklenice. V ta nameri se napolni steklenica 2-3 cm visoko z vodo in postavi v jako vroč pepel. Takoj bode steklo tam, dokoder je vode v steklenici, odskočilo, potem pa vtakni svečo steklenici v vrat, in svetilnica je gotova.

Šotorjenje pod Razorjem

Brez užigalic ne sme biti turist, četudi ne kadi. Močan nož, ploščnat kozarec, kompas in zemljevid mora vselej pri sebi imeti. Za vino ali vodo, sploh za pijačo je najboljša „Gumasta čutara,” ker je zelo lahka, se ne ubije in malo pobere prostora. Vino se v njej tudi bolj mrzlo vzdrži nego v steklenici ali v kositrni posodi.

Plezalna scena iz severne Triglavske stene (foto TK Skala)
Plezalna scena iz severne Triglavske stene (foto: TK Skala)

Pri prehodih čez lednike in pri plezanji na jako strmo in gladko skalovje je vrv neogibno potrebna. Vrv, na katero se lahko 3 osebe privežejo, mora biti 14 do 16 m dolga in 1 cm debela. Kdor pa dela ture, katere so nenavadno težavne in nevarne, da mu tako rekoč na vrvi visi življenje, tisti mora imeti okoli 30 m dolgo, trdno vrv.

Tako imenovani ledniški pasovi, to so precej široki usnjeni pasovi z velikim karabinarjem za privezavanje na vrv, niso, da bi jili priporočali. Železni obroček sam in način, kako je zataknen za pas in vrv zanj, to je vse premalo gotovo, kajti tam, kjer je življenje v nevarnosti, naj se turist le tako vrvi poslušuje, da si jo kar čez život zaveže, to je najbolj sigurno. Med drugimi rečmi naj vzame turist s seboj daljnogled, potem nekaj platna in šarpije za obveze, šivank in konca in nekoliko gumbov.

Hanzova pot na Prisojnik (fotograf  Fran Pavlin)
Hanzova pot na Prisojnik (fotograf: Fran Pavlin)

Turistu, kateri lazi na visoke gore, potrebne so torej naslednje reči: Nahrbtnik, gumasta vreča in gumasta čutara, gorska palica ali pa cepin, krampeži, naočniki proti snežnemu blesku, einkovo mazilo, vrv, plezalice (črevlji za plezanje), svetilnica in 3-4 sveče, daljnogled, kompas, zemljevid, močan nož, užigalice, kozarec, obvezilo, šarpija, šivanka in konec ter nekaj gumbov. To vse skupaj bi bilo težko 6-7 kg.

Samo ob sebi se razume, da je turistu, kateri mora razen teh 7 kg se nekaj hrane s seboj nositi, na to gledati, da se preskrbi le s potrebno obleko in le toliko oprave s seboj vzame, kolikor bi je pri dotični turi nujno potreboval, sicer bi mu bilo pretežko nositi in bi potem nameravano pot slabo izvršil.

Pripravila in uredila: Žiga Cerkvenik in Irena Eiselt

Vir besedila: Planinski vestnik: glasilo Planinske zveze Slovenije (1895, letnik 1, številka 1).

Vir fotografij: Kartografska in slikovna zbirka NUK.

 

Preberite tudi: Gorski turizem: OBLEKA in oprava turistova (1. del)

 

Več od Žiga Cerkvenik

Darwinov nauk nič drugega ni, ko strašno ponižanje človeškega rodu.

V času toliko in toliko stoletij je po Darwinu i Vogtu verjetno,...
Beri dalje