Julij je odličen mesec. Vsaj meni se zdi tako. Ker so počitnice. Ker je ves čas prijetno toplo. Ker je dovolj nekaj cunjic in natikači, pa si že oblečen oz. oblečena. Ker dneve štejemo od piknika do piknika. Ker se zdi, da smo vsi nekako bolj sproščeni. Ker se najde še kakšna ura več za branje knjig. Ker se da prav vsak dan na vrtu nabrati nekaj svežega in okusnega. Ker gremo na morjeee!
Nedavno sem brskala po albumih malo starejšega datuma. Hranijo nadvse zabavne spomine.
Vem, da smo dandanes vsi oh in sploh digitalni, ampak albumi, ki jih lahko v roke primeš, so pa še vedno super.
Vrnejo te v čase, ko smo gledali Poletje v školjki, pa špansko mladinsko serijo Modro poletje, poslušali disco, plesali breakdance, če si hotel biti kul, si si še radio “obesil” na ramena in na šetnjo po plaži.
Obuti smo bili v espadrile, nosili getsbi hlače, podložena ramena, pri frizerki pa: “Ostrižite me na levjo grivo”. LOL. Zadnjič me je skoraj kap, ko sem videla svojo fotografijo iz srednje šole, koliko enih las sem imela na glavi?! Če bi se morala zasilno spustiti čez kakšno okno, bi se zlahka po vrvi, ki bi jo spletla iz svoje grive.
In tako pregledujem stare fotografije, ko pridem do morskih spominov. Se še spomnite, kako smo včasih dopustovali? To je bilo enega heca. Ne vem, kako je bilo pri vas, ampak naša poletna dopustovanja in potovanja na morje so bila zmeraj polna dogodivščin. Začelo se je že s pakiranjem. Še danes mi ni jasno, kako se je dalo vse stlačiti v tisto malo Škodo. Pa je bilo treba vzeti vse za kampiranje, ogromen šotor, mizo in stole, vsa oblačila za štiri osebe, vse za pranje, kuhanje in pečenje … Obvezna je bila vreča krompirja, pa makaroni, haše iz konzerve, sok za razredčiti, da ne naštevam dalje. Vse je šlo notri in zadnjih sedežev sploh ni bilo treba podirati. Kapo dol mami in očetu za pakiranje, ki je izgledalo, kot da bi igrala en tetris. Zlagala sta in zlagala, obračala tiste torbe levo in desno, pa notri in spet ven metala, na koncu se je vedno izšlo, ni bilo pa niti milimetra prostora več. Uboga Škoda se mi je vedno malo smilila. Ali bo zdržala?
Ponavadi smo jo na pot, nekam na Jadransko morje, mahnili sredi noči. Da bo manj gneče na cestah, smo rekli, in bomo tako hitreje na cilju.
Potem pa se je zgodilo tudi, da smo prišli samo do Livolda in že se je bilo treba obrniti nazaj. Mašina je zakuhala. Ali pa se je pozabilo kaj priviti in je padlo z avta. Livoldskega klanca me je zato še dandanes malo strah. In tistega proti Delnicam tudi. Preklemansko strmo. Na pot pa smo šli sredi noči tudi zato, da nam ne bi bilo tako zelo vroče v pregreti pločevini. O klimi smo lahko le sanjali, 30 stopinj celzija je bilo zunaj, še kakšno stopinjo več pa v avtu. Na trenutke je znalo biti prav napeto, še posebno, ko smo čakali v gneči na trajekt in se na vsako uro za vsega nekaj metrov premaknili naprej po cesti. Ampak, ko smo bili enkrat na trajektu, je bilo, kot da smo že na morju.
Naslednja faza je bila postavljanje šotora. No, najprej je bilo treba najti dober “plac”. Da je bilo kaj sence, da ni bilo predaleč do sanitarij, da je bila blizu trgovina in da je bil teren kolikor toliko raven. Dekleta v familiji smo bila bolj leva za tehnične zadeve, pa je potem veliko tega okoli postavljanja začasnega bivališča naredil oče. Še dobro, sicer bi se nam šotor gotovo ob prvem močnejšem neurju podprl na glave. Ampak vsak je za nekaj in delo je bilo lepo porazdeljeno.
Za vsak dan, od zajtrka, kosila do večerje, smo imeli natančen spisek, kaj se bo jedlo. Proti koncu, ko je zmanjkalo štofa, se je morda kaj improviziralo, sicer pa je bilo vse vnaprej splanirano. Za prvi dan obvezno kakšni čufti v omaki ali pa filane paprike. Hladilnika ni bilo, kar je manjkalo, se je kupovalo sproti. Mleko, se mi zdi, se je malo pokvarilo že na poti od trgovine do šotora. Kruh pa, se spomnim, je bil vedno ene same vrste, bela štruca.
Nikoli tudi ne bom pozabila, kako sem pri Čehih v kampu kupovala sončna očala. Moderna kot šus. Sami originali. Za nekaj dinarjev in lepo razstavljeni na enem od robnikov v kampu. Malo smo se cenkali, na koncu pa vse zmenili. Sicer smo v trgovinah po letoviščih in mestih bolj pasli poglede kot pa, da bi kaj kupovali. Kakšna kepica ali dve na dan, morda vožnja ali dve z avtomobilčkom, pretiranega afnanja pa družinski proračun takrat ni dopuščal.
Včasih smo poklicali tudi domov, kar je bil podvig posebne vrste. Proti večeru je bilo treba na pošto, kjer sta bili ponavadi dve govorilnici za ves kamp. In vrste temu primerne. Kakšna ura čakanja, če ne več, potem pa smo stari mami in atu, omi in dedu ekspresno sporočali v domovino: “Vse je v redu, fino se imamo, voda je topla, hrane imamo dovolj, cene so …”
Ja, fino smo se imeli. Julij je v mojem koledarju še vedno zapisan kot krasen mesec.
Opomba: Daljši zapis je bil izvorno objavljen v časopisu Kočevska, št. 24.